Jedro

V izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedene osebne okoliščine (obdolženca nič ne veže na Republiko Slovenijo, bil naj bi tudi član dobro organizirane mednarodne skupine za prevoz ilegalnih prebežnikov) tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo, da je sodišče ob odreditvi pripora napravilo razumen sklep o obstoju realne in konkretne nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti pobegnil in se tako izognil kazenskemu postopku.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 20927/2018 z dne 12. 5. 2018 zoper obdolženega S. B. odredila pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je v sostorilstvu z I. N. storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 20927/2018 z dne 17. 5. 2018 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil. 2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeva zagovornica, kot navaja v uvodu zahteve, „zaradi bistvene kršitve določil ZKP“. V obrazložitvi zahteve trdi, da je izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora pomanjkljiv, ker so iz njegovih razlogov razvidne samo objektivne okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo begosumnost, sklep pa ne vsebuje subjektivnih okoliščin. Navaja še, da obdolženec doslej ni bil obsojen oziroma kazensko preganjan v nobeni drugi državi, da se doslej ni izogibal sodnim organom, da ima družinske člane v Avstriji in Italiji, da se ne bo zatekel v Makedonijo, ter da zagrožena kazen za očitano kaznivo dejanje ne zadošča za odreditev pripora. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve. Navedel je, da so v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedene konkretne okoliščine v zvezi z obdolženčevo begosumnostjo, zato ni mogoče pritrditi obdolženčevi zagovornici, da v njem ni najti subjektivnih okoliščin, ki bi v konkretnem primeru utemeljevale odreditev pripora iz razloga begosumnosti.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obdolženec in njegova zagovornica seznanjena. Slednja je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva ponovila trditve zahteve, ter poudarila, da na podlagi okoliščin, da je obdolženec makedonski državljan, da ima stalno prebivališče na Dunaju in v Italiji, ter da njegove družinske in premoženjske razmere niso vezane na Republiko Slovenijo, še ni mogoče sklepati o obstoju begosumnosti.

B.

5. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izpodbija obstoja utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, temveč trdi, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu priporni razlog ni izkazan in zadostno obrazložen. Preiskovalna sodnica je zaključek o obstoju pripornega razloga begosumnosti (7. točka na 12. in 13. strani sklepa) oprla na okoliščine, da obdolženec ni državljan Republike Slovenije, da v Sloveniji nima prijavljenega bivališča, prav tako pri nas nima premoženja, družine in zaposlitve, da je državljan Republike Makedonije, ki svojih državljanov ne izroča drugim državam, ter da ima prijavljeni dve začasni bivališči, in sicer v Republiki Avstriji in Republiki Italiji. Odločitev je utemeljila tudi z višino predpisane zaporne in denarne kazni. Zunajobravnavni senat (7. točka na 5. in 6. strani sklepa) je utemeljeno presodil, da okoliščine, ki jih je ugotovila preiskovalna sodnica, dajejo zadostno podlago za zaključek o obstoju realne nevarnosti, da se bo obdolženec na prostosti izognil kazenskemu pregonu in pobegnil. 6. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedene osebne okoliščine (obdolženca nič ne veže na Republiko Slovenijo, bil naj bi tudi član dobro organizirane mednarodne skupine za prevoz ilegalnih prebežnikov) tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo, da je sodišče ob odreditvi pripora napravilo razumen sklep o obstoju realne in konkretne nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti pobegnil in se tako izognil kazenskemu postopku.

7. S ponavljanjem pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevanim neobstojem pripornega razloga, da ima obdolženec najožje družinske člane v Avstriji in Italiji, zato ni bojazni, da bi se zatekel v Makedonijo in se tako izognil kazenskemu postopku, da doslej še ni bil kazensko preganjan ali obsojen, da sodišče pri odreditvi pripora ni razpolagalo s podatkom, da se je doslej že izogibal sodnim organom, ter da okoliščine, ki jih je sodišče ugotovilo v zvezi z obstojem pripornega razloga, „ostajajo na ravni domneve“, vložnica zahteve uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

8. Kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.