Jedro

Interes tožnic za ohranitev pogodbenega razmerja s ciljno družbo ne predstavlja pravnega interesa, ki se zahteva za priznanje statusa stranskega udeleženca. Zatrjevani interes po ohranitvi poslovnega sodelovanja namreč ni oprt na zakon ali drug predpis, temveč zgolj na medsebojno, obligacijsko-pravno pogodbeno razmerje. S tem pa zatrjevani interes ne more predstavljati relevantnega pravnega interesa, temveč le obliko ekonomskega interesa za ohranitev že vzpostavljenega pogodbenega razmerja s ciljno družbo, ki tožnicam zagotavlja odkup surovega mleka pod zanje (zatrjevano) ugodnimi oziroma realnimi pogoji odkupa.

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da izkazovanje zgolj dejanskega (ekonomskega) interesa, ni dovolj za priznanje položaja stranskega udeleženca v tujem postopku pred Agencijo, saj dejanskega interesa v upravnem postopku ni mogoče uveljavljati.

Izrek

Tožba šestnajste, sedemnajste in štiriindvajsete tožnice se zavrže. Tožba preostalih tožnic se zavrne.

Zahteva tožnic za izdajo začasne odredbe se zavrže. Tožnice same krijejo svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Agencija) je z uvodoma navedenim sklepom (priloga A2) zavrnila zahtevo za udeležbo tožnic v postopku presoje priglašene koncentracije podjetij B. in L. d. d. Agencija je namreč presodila, da so tožnice preko zatrjevanja nevarnosti izključitve poslovanja z družbo L. d. d. pri odkupu surovega mleka izkazovale zgolj ekonomski interes, ne pa tudi izpolnjevanja pogojev za priznanje položaja stranskih udeleženk v tem postopku.

2. Zoper izpodbijani sklep so tožnice vložile tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitev določb upravnega postopka (razlogi po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Vrhovnemu sodišču so predlagale, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi s stroškovno posledico. Ker naj bi jim z izdajo izpodbijanega sklepa nastala težko popravljiva škoda, so tožnice na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 predlagale še, da Vrhovno sodišče z začasno odredbo zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa oziroma da z izdajo ureditvene začasne odredbe do odločitve o tožbi tožnicam prizna status stranskih udeleženk v postopku presoje priglašene koncentracije.

3. Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe sta bili vročeni toženki, ki je na njiju odgovorila. Kot neutemeljene je prerekala tako razloge za izdajo začasne odredbe kot tudi tožbene navedbe ter predlagala zavrnitev obeh vloženih pravnih sredstev. Toženka pri tem ni priglasila stroškov postopka.

Odločitev o zavrženju tožbe

4. Vrhovno sodišče je v okviru predhodnega preizkusa obravnavane tožbe ugotovilo, da za šestnajsto (H. z. o. o.), sedemnajsto (K. z. o. o.) in štiriindvajseto (M. z. o. o.) tožnico odvetnik (oziroma odvetniki iz odvetniške pisarne) ni predložil pooblastila za zastopanje. Ker kljub pozivu Vrhovnega sodišča odvetniški pisarni na predložitev ustreznih pooblastil z dne 14. 2. 2013, le-ta niso bila predložena, je Vrhovno sodišče odločilo, da tožbo šestnajste, sedemnajste in štiriindvajsete tožnice zavrže (četrti odstavek 98. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja, ki z ZUS-1 niso urejena) (I. točka izreka).

Odločitev o zavrnitvi tožbe

5. Po določbi 16. člena ZPOmK-1 imata v postopku pred Agencijo položaj stranke v postopku podjetje, proti kateremu se vodi postopek, in predlagatelj koncentracije, pri čemer vlagatelju pobude, prijave, sporočila ali druge vloge ta položaj (stranke) ni priznan. Oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, mora podati zahtevo za udeležbo, v kateri mora utemeljeno izkazati pravni interes za udeležbo v postopku (četrti odstavek 16. člena ZPOmK-1). Po določbi drugega odstavka 15. člena ZPOmK-1 se za postopek odločanja Agencije subsidiarno uporablja Zakon o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki v 43. členu podrobneje določa, da pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Gre torej za pravni interes za sodelovanje v tujem postopku. Pri tem je bistveno, da je pravna korist definirana kot neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Korist je osebna, če se tiče točno določenega posameznika (ne druge osebe in ne zgolj splošna, ki bi se nanašala na nedoločen in nedoločljiv krog oseb). Neposredna pa je sedanja korist, ki že obstaja (ne pa morebitna ali šele bodoča).(1)

6. Tožnice so podale zahtevo za udeležbo v (tujem) postopku, torej zahtevo za priznanje položaja stranskega udeleženca. Stranski udeleženec pa je lahko samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravico ali pravno korist v upravni zadevi, ki je predmet upravnega postopka. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne zadeve; to razmerje pa ureja materialni predpis, iz katerega izhaja, ali ima kdo kakšno pravico ali pravni interes v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je Agencija z izpodbijanim sklepom pravilno odločila, da tožnice niso izkazale izpolnjevanja pogojev za priznanje položaja stranskega udeleženca v konkretnem postopku presoje koncentracije. Čeprav so tožnice preko skupnega 36,4135-odstotnega deleža delnic v ciljni družbi verjetno izkazale pogoj osebne koristi, ki se nanaša na določljiv krog relevantnih dobaviteljev surovega mleka, pa niso uspele dokazati relevantnih pogojev pravne in neposredne koristi. Iz tožbenih navedb namreč izhaja, da so tožnice odločitev Agencije o zavrnitvi zahteve za udeležbo tožnic izpodbijale zaradi (zatrjevano) realne nevarnosti odstopa ciljne družbe (L. d. d.) od sklenjenih Nabavnih pogodb (priloga A4) s tožnicami. Te zatrjevano „tipsko“ sklenjene Nabavne pogodbe naj bi tožnicam kot glavnim dobaviteljicam ciljne družbe, zagotavljale odkup surovega mleka pod pogodbeno določenimi pogoji. Vendar pa interes tožnic za ohranitev tega pogodbenega razmerja s ciljno družbo ne predstavlja pravnega interesa, ki se zahteva za priznanje statusa stranskega udeleženca. Zatrjevani interes po ohranitvi poslovnega sodelovanja namreč ni oprt na zakon ali drug predpis, temveč zgolj na medsebojno, obligacijsko-pravno pogodbeno razmerje. S tem pa zatrjevani interes ne more predstavljati relevantnega pravnega interesa, temveč le obliko ekonomskega interesa za ohranitev že vzpostavljenega pogodbenega razmerja s ciljno družbo, ki tožnicam zagotavlja odkup surovega mleka pod zanje (zatrjevano) ugodnimi oziroma realnimi pogoji odkupa.

8. Tožnice se tako (kljub obširnim tožbenim trditvam o močnem ekonomskem interesu za udeležbo v postopku pred Agencijo zaradi ohranitve poslovnega položaja) v postopku niso sklicevale na nobeno relevantno materialnopravno podlago, ki bi pravno varovala njihov dosedanji (privilegiran) pogodbeni položaj, v smislu varstva pravic (pravnega interesa) v upravni zadevi, o katerih se odloča v postopku pred Agencijo. Vrhovno sodišče pa je že zavzelo stališče, da izkazovanje zgolj dejanskega (ekonomskega) interesa, ni dovolj za priznanje položaja stranskega udeleženca v tujem postopku pred Agencijo, saj dejanskega interesa v upravnem postopku ni mogoče uveljavljati.(2)

9. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste tožbene navedbe, ki so bile bistvenega pomena za odločitev. Iz njegovih odgovorov izhaja, da je izpodbijani sklep Agencije pravilen in na zakonu utemeljen. Zato je Vrhovno sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1) (II. točka izreka).

Odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe

10. Ker je Vrhovno sodišče že odločilo o zakonitosti izpodbijanega sklepa, tožnice nimajo več pravnega interesa za izdajo začasne odredbe. Zato je Vrhovno sodišče njihovo zahtevo zavrglo (III. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka

11. Ker tožnice v postopku, v katerem se je odločalo o tožbi in o izdaji začasne odredbe niso uspele, same krijejo s tem povezane priglašene stroške (četrti odstavek 25. člena ZUS-1) (IV. točka izreka).

Op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišča RS G 55/2011 z dne 27. 6. 2012. Op. št. (2): Prav tam.