Jedro

Zaradi možnega vsebinskega prekrivanja razloga za razrešitev iz 7. točke 1. odstavka 281. člena ZIZ/2013 s taksativno določenimi hujšimi disciplinskimi kršitvami iz 298.č člena ZIZ/2013 in zaradi različno urejenega postopka razrešitve za primer, če glede (ne)vrednosti javnega zaupanja odloča samo minister, ali pa v primeru, če o tem odločajo disciplinski organi, mora odločitev v prvem primeru vsebovati tudi posebno utemeljitev, zakaj je bil v konkretnem primeru nujno potreben najstrožji ukrep brez uvedbe disciplinskega postopka.

Tek izvršilnega postopka zoper tožnika, blokada njegovih računov v daljšem obdobju v času nadzora, skupaj z obravnavanim razlogom precejšnje neurejenosti pisarne, ki je v konkretnem primeru prerasla v malomarno, nevestno delo s spisi, vključno z neustreznimi evidencami in shranjevanjem spisov ter odzivanjem na pozive sodišč, po presoji sodišča tvori zadostno podlago za oceno, da je tožena stranka lahko uvedla postopek razrešitev tožnika in da ni šlo za arbitrarno izogibanje disciplinskemu postopku.

Ko gre za vprašanje, ali je nekdo vreden javnega zaupanja ali ne, niti ni nujno, da negativne posledice zaradi kršitev predpisov in standardov že nastanejo in da se samo v primeru nastanka konkretne škode lahko izreče tak ukrep. Stopnja odgovornosti za navedena ravnanja je visoka in je vsa na tožnikovi strani.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je minister za pravosodje na podlagi četrtega odstavka in 1. točke prvega odstavka 287. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 281. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v prvi točki izreka ugotovil, da izvršitelj A.A. s sedežem v T., ne izpolnjuje več pogoja za imenovanje za izvršitelja iz 7. točke 1. odstavka 281. člena ZIZ. V drugi točki izreka je tožena stranka odločila, da se izvršitelj A.A. z dnem dokončnosti te odločbe razreši kot izvršitelj. V tretji točki izreka odločbe pa je odločeno, da mora razrešeni izvršitelj po prejemu te odločbe brez odlašanja, najkasneje pa v roku 3 dni po prejemu odločbe, izročiti zbornici izvršiteljev vse spise, vključno s spisi zaključenih zadev, vpisnike, evidence in druge knjige, listine, denar, ki jih je pridobil v zvezi z opravljanjem službe izvršitelja, po stanju, v kakršnem se nahaja na dan prejema te odločbe.

2. V obrazložitvi odločbe se organ sklicuje na določilo 297. člena ZIZ. Pravi, da ima minister pravico, da kadarkoli v času trajanja službe izvršitelja po uradni dolžnosti opravi neposredni nadzor nad poslovanjem izvršitelja. Izvršitelj mora biti vreden javnega zaupanja. Omejitev ustavne pravice svobode dela oziroma svobodnega opravljanja poklica s predpisovanjem posebnih pogojev za opravljanje nalog izvršitelja je dopustna zaradi varovanja pravice drugih oseb, da uživajo pravno varnost v pravnem prometu, ki jo zagotavlja izvršitelj s svojimi ravnanji, izkušnjami in osebnostnimi lastnostmi. Povsem predvidljivo je, da je med takšne omejitve na normativni ravni uvrščena tudi zahteva po izkazovanju javnega zaupanja za opravljanje službe izvršitelja. Zakonodajalec se je odločil, da za nekatere poklice, ki se izvršujejo kot javna služba, določi omejitvene pogoje tako objektivne (na primer poslovni prostor) kot subjektivne narave. Med slednje sodijo tudi osebne značajske lastnosti kot so moralna vrednost, poštenost in vestnost, kar daje določena jamstva za pošteno in vestno izvrševanje javne službe in zoper zlorabo poklica na račun strank. Pri tem je treba poudariti, da je vrednota javnega zaupanja izjemnega pomena z vidika javnega interesa, zagotavljanja pravne varnosti in zaupanja v pravosodje.

3. V nadaljevanju se organ sklicuje na 1. točko prvega odstavka 287. člena in 7. točko 1. odstavka 281. člena ZIZ. To določbo kot razlagalno pomoč pri opredelitvi tega standarda ZIZ podrobneje opredeljuje v tretjem odstavku 281. člena, kjer med drugim določa, da se šteje, da ni vreden javnega zaupanja za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja, kdor ravna tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal nalog izvršitelja.

4. Na podlagi 297. člena ZIZ je minister v okviru izvrševanja svoje nadzorne funkcije po uradni dolžnosti izdal sklep z dne 9. 7. 2012 in sklep z dne 4. 6. 2013, na podlagi katerih sta bila dne 13. 7. 2012 in 7. 6. 2013 po pooblaščenih delavkah ministrstva opravljena dva neposredna nadzora nad poslovanjem izvršitelja A.A. s pregledom poslovnih listin, evidenc in spisov. Od pristojne davčne uprave in Okrajnega sodišča v Ljubljani je pridobil podatke o neporavnanih obveznostih iz naslova davkov in prispevkov ter o izvršilnih postopkih, ki se vodijo zoper izvršitelja. Pri tem je minister ugotovil številne nepravilnosti pri poslovanju izvršitelja, ki je bil pred izdajo predmetne odločbe o razrešitvi seznanjen o ugotovljenih kršitvah ZIZ in Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja. Organ je ugotovil naslednje nepravilnosti:

5. Ob prvem neposrednem nadzoru dne 13. 7. 2012 je ugotovil kršitev določila 18. člena Pravilnika, saj v času uradnih ur v pisarni ni bilo nikogar, čeprav bi glede na določbe Pravilnika v petek ob 11. uri moral imeti uradne ure za nepovabljene stranke; šele po telefonskem klicu komisije je prišel v pisarno izvršiteljev pomočnik B.B. Nadalje je komisija ugotovila ravnanja, ki pomenijo kršitev ugleda izvršiteljev po določbi 7. točke 26. člena Statuta zbornice izvršiteljev, v skladu s katero mora izvršitelj zagotavljati delo v urejenih prostorih. Pri pregledu izvršiteljevega poslovanja je bilo namreč ugotovljeno, da so prostori, v katerih opravlja službo izvršitelja (pisarna) zanemarjeni in umazani, polni odpadkov, praznih pločevink in cigaretnega pepela, ter da je pisarniška oprema dotrajana in polomljena, v prostoru pa je bil zatohel zrak.

6. Nadalje so bile ugotovljene kršitve določil 27., 28. in 29. členov Pravilnika, v skladu s katerimi bi morali biti spisi izvršitelja kronološko urejeni, v njih bi se morale nahajati povratnice, spisi pa bi morali biti tudi ustrezno popisani in shranjeni v posebnem, za to namenjenem prostoru. Ob pregledu je bilo ugotovljeno, da izvršiteljevi spisi niso ustrezno hranjeni, saj so ležali po mizah v pisarni, po tleh, na omarah in v vrečkah ter da tudi niso urejeni in vanje ni vložena vsa prispela pošta, prav tako se vanje redno niso vlagale povratnice. Ugotovljena je bila tudi kršitev določila 290. člena ZIZ, v skladu s katerim mora izvršitelj pričeti z opravo neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja najpozneje v 30-ih dneh po prejemu dokazila o plačilu varščine oziroma po vročitvi sklepa, s katerim je določen za izvršitelja. Pri opravljenem nadzoru sta bila v izvršiteljevi pisarni najdena dva kupa nerazvrščenih in nevloženih papirjev, za katere se je kasneje izkazalo, da gre za nove in stare dokumente, na katere bi bilo potrebno odgovoriti oziroma na njihovi podlagi kaj storiti. Čeprav so bile najstarejše listine na kupih datirane z januarjem 2012, vse do dneva nadzora dne 13. 7. 2012 te listine niso bile vložene v spise, niti nanje izvršitelj ni odgovoril oziroma na njihovi podlagi začel opravljati neposrednih dejanj izvršbe. Tudi pri pregledu naključno izbranih spisov - zadeve z oznakami POM 2011/458, POM 2011/312, POM 2012/330, POM 2011/373, IZV 2010/00201, 2011/386 in POM 2011/327, je bilo ugotovljeno, da izvršitelj z opravo neposrednih dejanj izvršbe ni pričel v zakonsko določenem roku.

7. Davčni urad Hrastnik je ministrstvu posredoval odgovor z dne 27. 8. 2012, v katerem je pojasnil, da je imel izvršitelj na dan 24. 8. 2012 neporavnane obveznosti iz naslova davkov in prispevkov. Okrajno sodišče v Ljubljani pa je odgovoru opr: št. Su 2877 R 1090/2012 z dne 4. 9. 2012 priložilo seznam izvršilnih postopkov, ki so se na tem sodišču vodili zoper izvršitelja kot dolžnika. Iz seznama je bilo razvidno, da so bili zoper izvršitelja vodeni trije postopki izvršbe, vendar sta bila dva predloga za izvršbo kasneje umaknjena, en izvršilni postopek (upnika X. d.d.) pa je še vedno v teku, in sicer za znesek v višini 125.814,79 EUR. Vse v postopku nadzora pridobljene listine (zapisnik pregleda z dne 13. 7. 2012, odgovor Davčnega urada Hrastnik in odgovor Okrajnega sodišča v Ljubljani) je ministrstvo skupaj s prilogami izvršitelju posredovalo v seznanitev in ga pozvalo, da se opredeli do navedb v listinah in v dopisu. Po prejemu izvršiteljevega odgovora je ministrstvo za dne 6. 11. 2012 razpisalo in izvedlo ustno obravnavo, na kateri je ugotavljalo, ali izvršitelj še izpolnjuje pogoje za imenovanje za izvršitelja.

8. V odgovoru na ugotovitve nadzora, ki ga je izvršitelj podal dne 2. 10. 2012 in v zagovoru na ustni obravnavi, je v zvezi s svojo odsotnostjo iz pisarne v času uradnih ur pojasnil, da je imel v obdobju od 1. 7. 2012 do 13. 7. 2012 zaradi bližajočih se sodnih počitnic bistveno povečan povprečni mesečni obseg neposrednih izvršilnih dejanj na terenu ter da sta se tega dne skupaj z namestnico nahajala na Dolenjskem, kjer sta skušala naslovniku vročiti nujno kazensko zadevo, v pisarni pa je ostal izvršiteljev pomočnik, ki pa je v vmesnem času moral na sodišče. Pomočnik je obvestilo o svoji odsotnosti obesil na vhodna vrata, odsoten pa je bil le nekaj minut. Izvršitelj je še pojasnil, da nevabljene stranke običajno ne prihajajo v pisarno, pač pa komunicirajo preko telefona ter da so poleg njega namestnica in pomočnik za vse stranke dosegljivi preko telefona, e-pošte ali faksa.

9. Tožena stranka meni, da v času uradnih ur za stranke neposrednega poslovanja ni mogoče nadomestiti s poslovanjem preko telefona, e-pošte ali faksa. To je mogoče zgolj v izjemnih položajih, ko poslovanje zaradi kakšnega nepredvidljivega življenjskega položaja ni mogoče organizirati na drugačen način. Sicer pa navedena kršitev v konkretnem primeru, ko se je pomočnik v nekaj minutah vrnil v pisarno, ni glavni očitek ministra, zaradi katerega izvršitelj ne bi bil več vreden javnega zaupanja, pač pa v povezavi z drugimi kršitvami kaže na neurejeno izvršiteljevo poslovanje oziroma na to, da izvršitelj ne obvladuje svojega poslovanja.

10. Izvršitelj je v zvezi z očitkom, da je kršil ugled izvršiteljev po določbi 7. točke 26. člena Statuta Zbornice izvršiteljev, ker je delo opravljal v neurejenih prostorih, v svojem pisnem odgovoru pojasnil, da izgled prostora v času oprave nadzora komisije ministrstva ni bil takšen kot običajno, saj je pisarna izvršitelja običajno urejena in ustreza standardom. Zaradi obilice dela je prenovo pisarne prelagal na čas sodnih počitnic. V zvezi s prostori je izvršitelj še povedal, da je naročil nove pisarniške stole ter da je arhivske spise odnesel v hrambo v arhiv. V dokaz svojih trditev je na ustni obravnavi predložil tudi kopije fotografij pisarne, komisijo ministra pa pozval, da v pisarni opravi nenapovedan pregled.

11. Tožena stranka navaja, da pisarna ni zgolj prostor, ki je namenjen delu izvršitelja, izvršiteljevega namestnika, pomočnika in drugih zaposlenih v pisarni. Je tudi prostor, ki je namenjen za sprejem strank, zato mora izvršitelj vas čas svojega poslovanja zagotavljati vsaj minimalne standarde urejenih prostorov. Obilica dela pred sodnimi počitnicami je razumljiva, ne more pa biti razlog za tako veliko stopnjo zanemarjenosti pisarne in neurejenosti izvršiteljevih spisov, kot je bila ugotovljena na prvem nadzoru. Pri tem skromna in dotrajana pisarniška oprema nikakor ni glavni razlog očitkov. Izvršiteljeva pisarna namreč pomeni prvi stik strank z izvršiteljem, ki mu je minister za pravosodje podelil javno pooblastilo za opravljanje službe izvršitelja. Prostor, za katerega izvršitelj dopušča, da je zanemarjen in neurejen do te mere, da v njem ni mogoče nemoteno in normalno poslovati, prostor, v katerem ni mogoče najti izvršilnih spisov, ki ležijo vsepovsod, na vseh odlagalnih površinah in tudi na tleh, so hranjeni na neprimeren način (celo v vrečkah), in v katerem ni urejenega arhiva oziroma je "arhiv“ v sanitetnih prostorih, zagotovo več ne izpolnjuje kriterija urejenega delovnega prostora.

12. Glede očitka, da so bile pri nadzoru ugotovljene kršitve 27., 28. in 29. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, v skladu s katerimi bi morali biti spisi izvršitelja kronološko urejeni, v njih bi se morale nahajati povratnice, spisi pa bi morali biti tudi ustrezno popisani in shranjeni v posebnem, za to namenjenem prostoru, je izvršitelj v pisnem zagovoru in v svojem zagovoru na ustni obravnavi izjavil, da je bil del spisov, ki se je nahajal v vrečki ob radiatorju, prevzet v reševanje od takratne izvršiteljice C.C. ter da je čakal, da jih na novo vpiše v evidenco, drugi del spisov oziroma listin (poročila, računi in druga dokumentacija) pa je bil v vrečki ob vhodu v pisarno, ker jo je namestnica zaradi obilice dela na terenu in zaradi zdravstvenih omejitev sestavila doma in prinesla v pisarno, da jo vloži v spise. V zvezi s prispelo pošto, ki še ni bila vložena v spise, je pojasnil, da gre za sklepe sodišč, ki jih nima v svoji evidenci in so bili posredovani pomotoma, zaradi česar jih ni bilo mogoče vložiti v noben spis, Očitek, da v določenih zadevah ni pričel z opravo izvršilnih dejanj v zakonsko predpisanem roku, je izvršitelj zavrnil z obrazložitvijo, da je šlo v zadevah z oznakami POM 2011/458, POM 2011/312, POM 2012/330, POM 2011/373, IZV 2010/00201, 2011/386 in POM 2011/327 za zadeve, v katerih je upnik Javni jamstveni in preživninski sklad RS ter da je v vseh zadev že pričel z izvršilnimi dejanji, nato pa je v njih upnik predlagal odlog izvršbe. Poleg navedenega je še pojasnil, da predlogov upnikov dolžnikom ni posredoval v izjasnitev, jih je pa evidentiral v vpisniku.

13. Minister poudarja, da na podlagi jasnih določil ZIZ in Pravilnika ne more biti nobenega dvoma o tem, da mora vsak izvršitelj evidence zadeve voditi tako, da so vsi izvršilni spisi, ki morajo biti shranjeni v posebnem, za to namenjenem prostoru, kronološko urejeni, evidenca mora biti vodena ažurno in na način, da je mogoče vsak trenutek najti posamezen izvršilni spis in vse relevantne podatke v njem, v spisu se morajo nahajati vročilnice in povratnice k pripadajočim dokumentom, dokumenti v spisih morajo biti sproti in ustrezno popisani. Vse navedeno v obravnavani zadevi ni bilo izpolnjeno, saj je komisija ob prvem nadzoru med drugim našla več kot pol leta stare nerazporejene dokumente ter dokumente, za katere izvršitelj oziroma njegov pomočnik ni vedel, v katere spise spadajo. Izvršiteljev način vodenja evidence, hranjenja in ravnanja s spisi, kot je bil ugotovljen v obravnavani zadevi, nikakor ne ustreza standardom učinkovitosti in skrbnosti dobrega strokovnjaka (288. člen ZIZ). Za hranjenje spisov v vrečkah ter za kupe nerazvrščenih, nevloženih in drugače neurejenih dokumentov ne more biti opravičljivega razloga, zato tudi dejstvo, da so bili spisi pred časom prevzeti od sedanje namestnice izvršitelja ne more predstavljati opravičljivega razloga za tako malomarno ravnanje s spisi. Neustrezna je tudi računalniško vodena evidenca, saj ne omogoča sledljivosti zapisov v sistemu. Spisi, ki so bili zgolj naključno izbrani, nedvomno kažejo na neustrezno pisarniško poslovanje in to ne glede na to, da je izvršitelj po nadzoru komisije pričel z opravo izvršilnih dejanj. Takšno postopanje je vodilo in še vodi k nedopustnim posledicam, ki so nastale za stranke izvršilnega postopka, saj izvršitelj z opravo potrebnih izvršilnih dejanj ni pričel, niti nadaljeval v zakonsko predpisanem roku, kar ministra utrjuje v prepričanju, da izvršitelj ne obvlada svojega poslovanja.

14. V zvezi z ugotovitvami nadzora o neustreznem finančnem poslovanju (neporavnani davki in prispevki ter izvršilni postopki zoper izvršitelja) je izvršitelj v dopisu z dne 3. 10. 2012 pojasnil, da je njegovo finančno stanje pozitivno, prihodki in odhodki pa skladni z obsegom poslovanja. Začasne likvidnostne težave naj bi bile posledica neplačil dolžnikov, težave pa naj bi skušal rešiti s prodajo lastnih nepremičnin oziroma drugih sredstev. V zadnjem dopisu z dne 28. 2. 2014 je izvršitelj še navedel, da nima vseskozi blokiranih vseh računov, sploh pa ne fiduciarnega, ki je najpomembnejši. Prav tako naj ne bi držala trditev, da je bil dne 10. 2. 2012 opravljen neuspešen rubež nepremičnine.

15. Na podlagi do sedaj zbranih podatkov minister ugotavlja, da izvršitelj nima urejenega finančnega poslovanja niti kot izvršitelj niti kot fizična oseba. V zvezi s stanjem njegovega transakcijskega in fiduciarnega računa je mogoče ugotoviti, da sta že dalj časa blokirana bodisi občasno bodisi v daljših časovnih okvirjih. Blokada vseh njegovih TR računov, tudi fiduciarnega računa, je bila razvidna tudi na naključno izbrani dan 3. 2. 2014, o čemer je bil izvršitelj seznanjen v pozivu za opredelitev do ugotovitev nadzora z dne 4. 2. 2014. Ministrstvo je od zadnjega nadzora dne 7. 6. 2013 večkrat preverilo stanje njegovih TR računov in ugotovilo, da so bili računi ob naključnih pregledih blokirani, zlasti pa je pomembno, da je bil blokiran tudi fiduciarni račun, preko katerega mora poslovati izvršitelj. Izvršitelj v zvezi s temi očitki navaja, da „nekje od 8. 6. 2013 pa do približno 15. 8. 2013 računi niso bili blokirani“. Tudi, če to dejstvo drži in izvršitelj približno dva meseca v obdobju ministrovega nadzora ni imel blokiranih računov, to kaže na povsem neustrezen in nekritičen odnos do opravljanja službe izvršitelja in še dodatno utrjuje ministra v prepričanju, da izvršitelj ni več vreden javnega zaupanja.

16. Blokada vseh izvršiteljevih transakcijskih računov, med katerimi je tudi njegov fiduciarni račun, izhaja iz spletnih strani AJPES-a, in sicer tako na dan 9. 4. 2014, kot na dan izdaje odločbe dne 25. 4. 2014. 17. Iz podatkov na internetni strani AJPES je torej razvidno, da ima izvršitelj tudi ob izdaji razrešitvene odločbe na vseh treh računih evidentirano pomanjkanje sredstev za poplačilo njegovih obveznosti. Iz vseh navedenih razlogov ni mogoče sprejeti zagovora, da je njegovo finančno stanje pozitivno in da naj bi šlo le za začasne likvidnostne težave. V zvezi z zagovorom, da zoper izvršitelja teče izvršilni postopek, ki ga je začel upnik X., in ki naj ne bi bil povezan z opravljanjem službe izvršitelja, minister pojasnjuje, da je izvršilni postopek, ki ga Okrajno sodišče v Ljubljani vodi pod opr. št. ln 1284/2011 zoper njega in njegovo namestnico zaradi plačila dolga v višini 125.814,79 EUR, povezan z vprašanjem, ali je izvršitelj zaradi teka izvršilnega postopka še vreden javnega zaupanja. Ministrstvo je v obravnavani zadevi pridobilo sporni izvršilni spis, iz katerega je razvidno, da je izvršitelj sicer vložil pritožbo zoper sklep o izvršbi, o kateri Višje sodišče v Ljubljani na dan izdaje predmetne odločbe še ni odločilo, vendar je hkrati tudi razvidno, da je bil zoper izvršitelja v tej zadevi že večkrat, in sicer dne 10. 2. 2012, 16. 11. 2012 in 8. 3. 2013, opravljen rubež na premičnine, ki je bil neuspešen zaradi izvršiteljeve odsotnosti. Iz listin predmetnega izvršilnega spisa je celo razvidno, da je bil dne 31. 8. 2012 rubež nepremičnine neuspešen, ker izvršitelj in njegova namestnica kot dolžnika nista dovolila oprave izvršilnega postopka. Iz poročila izvršitelja H. z dne 1. 9. 2012 namreč izhaja, da je pomočnik izvršitelja H. pozval dolžnika k poplačilu dolga, vendar dolžnik pove, »da nima gotovine za poplačilo dolga. Ko želim nadaljevati postopek in pričnem z rubežem premičnin, se prvodolžnica postavi pred mene in izjavi, da rubeža ne bo dovolila ter da moram iz hiše. Ko želim fotografirati stanovanje, prisotna tudi tega ne dovoli«.

18. Upravno sodišče je v pravnomočni sodbi opr. št. U 266/2006 z dne 20. 11. 2007 glede vprašanja, ali je izvršitelj še vreden javnega zaupanja, če se sam znajde v postopku prisilne izvršbe, že zavzelo stališče in potrdilo strogi kriterij, po katerem izvršitelj izgubi javno zaupanje v opravljanje službe izvršitelja, če je sam zašel v položaj, da je bilo zoper njega kot dolžnika uvedena prisilna izvršba, pri čemer niso pomembni razlogi, zaradi katerih je izvršitelj prišel v položaj, da svojih dolgov ni mogel poravnati. Po mnenju ministra pri presoji javnega zaupanja ni pomembno, ali gre za dolg izvršitelja, ki je nastal pri opravljanju službe izvršitelja, ali pa gre za dolg izvršitelja, ki je nastal iz drugih pravno poslovnih razmerij.

19. V zvezi z vprašanjem javnega zaupanja je treba še izpostaviti, da se med prilogami izvršitelja kot dolžnika v spisu In 1284/2011 nahaja dopis upniku z dne 13. 3. 2011 (B9), v katerem kot način poplačila svojega kredita izvršitelj banko kot upnico poziva, da 'v primeru, da ste' neodločeni pri imenovanju izvršitelja pri izvršilnih zadevah, v katerih nastopate kot upnik, se lahko dogovorimo za medsebojno poslovanje in z našim delom kompenziramo obveznosti med sabo. Minister izvršitelju ne očita, da gre za nedopustno oglaševanje, kot to zmotno meni izvršitelj, pač pa mu očita, da je banki kot upnici iz zasebnega civilnopravnega dolžniškega razmerja preko opravljanja izvršiteljske službe ponujal poravnavo svojega zasebnega dolga, kar je nedopustno in v nasprotju z določili ZIZ. Vse povedano predstavlja še dodaten razlog za ugotovitev, da izvršitelj ni več vreden javnega zaupanja za opravljanje službe izvršitelja.

20. Na ustni obravnavi je izvršitelj predlagal, da naj komisija nenapovedano preveri poslovanje izvršitelja z neposrednim pregledom pisarne, arhiva in poslovanja. Temu predlogu je minister sledil in je izdal sklep št. 705/211/2012/31 z dne 4. 6. 2013, na podlagi katerega je komisija dne 7. 6. 2013 opravila ponoven nadzor nad poslovanjem izvršitelja.

21. Minister ugotavlja, da izvršitelj ni odpravil nepravilnosti, ki jih je komisija ugotovila ob prvem pregledu. Minister na tem mestu izpostavlja le nekatere hujše nepravilnosti, ki ga še dodatno utrjujejo v prepričanju, da izvršitelj ni več vreden javnega zaupanja. Tako je komisija (ponovno) ugotovila, da je bila ob vhodu v pisarno izvršitelja na tleh velika vreča spisov in dokumentov. Pisarna je bila tudi ob tem pregledu zanemarjena in umazana, po stropu pisarne so bile pajčevine, omare so bile odprte, po mizah je bila nerazvrščena pošta, v toaletnih prostorih so se v kartonastih škatlah še vedno nahajali arhivski spisi, prav tako so se spisi nahajali tudi na arhivskih omarah v predprostoru. Komisija je v kupu nerazvrščene pošte zasledila približno 20 neplačanih računov in opominov predi izterjavo, ki so se nanašali na stroške poslovanja izvršitelja, ki jih izvršitelj ni poravnal. Tudi pri tem pregledu sta se na mizi nahajala dva kupa nerazvrščenih listin, med katerimi so najstarejše prispele v pisarno 11. 3. 2013. Zgolj kot primer nerednega in nevestnega poslovanja minister navaja dopis Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 16096/2007 z dne 25. 2. 2013, s katerim je sodišče izvršitelja pozvalo, da mu v 8 dneh posreduje poročilo o opravljenih dejanjih, izvršitelj pa vse do datuma pregleda nanj ni odgovoril. Enako velja za dopis istega sodišče opr. št. I 23492/1997 z dne 6. 3. 2013. V kupu nerazvrščene pošte so bili še dopisi in drugi dokumenti, ki so podrobno navedeni v zapisniku in se večinoma nanašajo na neodgovorjene urgence sodišč, ki so izvršitelja neuspešno pozivala k predložitvi poročila o opravljeni izvršilnih dejanjih. Določenih, naključno izbranih spisov ponovno ni bilo mogoče najti niti izvršitelj ni vedel, kje se nahajajo (npr. opr. št. I 16096/2007, VL 105315/2010, I 1690/2004).

22. V zadevi je imel izvršitelj dovolj časa, da bi po opravljenem nadzoru v juliju 2012 v skladu z določbami ZIZ in Pravilnika uredi svoje poslovanje kot izvršitelj in kot fizična oseba. Tega tudi v daljšem časovnem obdobju ni storil, zato ga je minister primoran razrešiti.

23. Minister je glede na vse navedeno ugotovil, da izvršitelj ni več vreden javnega zaupanja, zato ga je razrešil po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 287. člen ZIZ).

24. V tožbi tožnik predlaga, da sodišče tožbenemu zahtevku ugodi ter ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita in jo odpravi in da tožniku vrne status izvršitelja z dnem 25.04.2014, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka. V tožbi pravi, da sta bila dne 13.7.2012 in 7.6.2013 opravljena neposredna nadzora nad poslovanjem tožeče stranke. Ob opravljanju navedenih neposrednih nadzorov se delavke tožene stranke niso izkazale z nobenim aktom ministra, ki bi jih pooblaščal za izvajanje nadzora nad opravljanjem službe izvršitelja, kot tudi ne s pooblastili o vodenju pravnega postopka.

25. Tožeča stranka se je do očitanih ji kršitev že opredelila ter se sklicuje na lastne opredelitve do zapisa o nadzoru nad opravljanjem službe izvršitelja, z dne 2.10.2012, na opredelitve do ugotovitev nadzora pred izdajo odločbe z dne 27.2.2014 ter na navedbe na ustni obravnavi z dne 6.11.2012. 26. Postopek v zvezi z razrešitvijo tožeče stranke je popolnoma nezakonit, saj ne spoštuje določb ZIZ oziroma je iz celotnega postopka, ko tožeči stranki niso bili vročeni zapisniki, sklepi ter drugi akti v postopku, da bi lahko sploh vedela, v katerem stanju je postopek, kakšne posledice jo lahko doletijo, evidentno, da je tožena stranka, samovoljno, na podlagi neznanih vzgibov, razrešila izvršitelja ter pri tem zaobšla postopkovna pravila, ki bi morala biti spoštovana, ob tako hudi sankciji, ki je zadela tožečo stranko.

27. Minister za pravosodje je odredil pregled poslovanja izvršitelja v okviru pooblastil iz 297. člena ZIZ. Vendar pa predmetni člen določa tudi uvedbo disciplinskega postopka zoper izvršitelja ali začasnega namestnika, kadar se tekom takšnega nadzora ugotovijo nepravilnosti.

28. Minister je pregled na podlagi 297. člena opravil, vendar pa je sankcijo razrešitve tožeče stranke z dnem dokončnosti odločbe izrekel kar mimo 4. odstavka, 297. člena ZIZ, ki jasno poziva k uvedbi disciplinskega postopka. Tožniku ni bil vročen nikakršen sklep o uvedbi diciplinskega postopka.

29. Določilo 287. člena ZIZ tudi določa, da o nastopu razrešitvenega razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka tega člena obvesti Zbornica izvršiteljev ministrstvo, pristojno za pravosodje, takoj, ko zanj izve. Zbornica izvršiteljev pa ni nikoli obvestila tožene stranke o takšnem razlogu, ker namreč nikoli ni ugotovila, da bi bil takšen razlog podan. Tožena stranka je tako očitno pomešala razrešitvene razloge mimo Zbornice izvršiteljev, uporabila je člene ZIZ, ki bi omogočali kar najhitrejšo razrešitev tožeče stranke, tako da bi se izognila uvedbi disciplinskega postopka, ki je predpogoj za zakonitost odločbe. Zatorej je takšna odločba neveljavna. Enako so bile kršene določbe Pravilnika o disciplinskem postopku, skladno s katerim bi moral biti izvršitelju vročen sklep o uvedbi disciplinskega postopka (4. člen Pravilnika), opravljena bi morala biti ustna obravnava (5. člen Pravilnika). Vse te pravice tožeči stranki niso bile zagotovljene, pa bi morale biti. Odločba je posledično nezakonita in neveljavna.

30. Poleg tega je izpodbijana odločba nična in posledično nezakonita še v tretji točki, saj določa dejanja ki jih ni moč pravno niti dejansko izpeljati v 3. dneh. Izročitev spisov, vpisnikov, evidenc in drugih knjig naj bi se izročili izvršiteljski zbornici oziroma tričlanski komisiji, ki jo sestavljajo člani organov zbornice izvršiteljev po 287. členu ZIZ. V zvezi s tem pa 3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP določa, da se za nično izreče odločba, ki je ni moč izvršiti.

31. V zvezi s prvim pregledom dne 13. 7. 2012, ko je bil opravljen pregled pisarne, tožeče stranke ni bilo v pisarni. Ob pregledu je bil prisoten pomočnik B.B. Tožeči stranki pa v zvezi z navedenim pregledom ni bil dan noben zapisnik pregleda, kot tudi ne sklep pristojnega ministra, s katerim je odredil nadzor nad poslovanjem tožeče stranke, da bi se tožeča stranka, ki ob pregledu ni bila prisotna, seznanila z ugotovitvami.

32. Šele v mesecu septembru 2012 je bil navedeni zapisnik poslan tožeči stranki, na katerega je v mesecu oktobru 2012 odvetnik tožeče stranke podal odgovor na zapisnik, na podlagi odgovora je bila dne 6.11.2012 razpisana ustna obravnava. Vendar pa vse do ponovnega pregleda dne 7.6.2013 s strani tožene stranke, tožeča stranka ni prejela nobene odločbe, sklepa, v zvezi s pregledom ali morebitnimi kršitvami. Določba 288e. člena ZIZ pravi, da pregon disciplinskih kršitev zastara v 1 letu od dneva kršitve. Glede na to, da v roku enega leta po opravljenih postopkih (ogled, ustna obravnava) s strani tožene stranke ni bila izdana nobena odločba, tožeča stranka trdi, da je le-ta po 298.e členu zastaral, saj je preteklo več kot eno leto od domnevne kršitve. Očitane kršitve z dne 13.7.2012 so tako tudi zaradi zastaranja brezpredmetne.

33. Dne 7.6.2013 je bil s strani ministrstva ponovno opravljen pregled pisarne. Tudi ob tem pregledu tožeči stranki ni bil predložen kakršenkoli sklep ministra. V primeru, da se sodišče kljub temu spusti v vsebinsko obravnavanje zadeve pa tožeča stranka v nadaljevanju še vsebinsko prereka navedbe v izpodbijani odločbi.

34. Toženi stranki ne uspe konkretizirati razrešitvenega razloga, da naj izvršitelj ne bi bil več vreden javnega zaupanja. Očitki, ki jih navaja v »prid« razrešitvenega razloga pa so popolnoma neutemeljeni, neresnični, pavšalni, nesorazmerni s posledico, ki nastane za izvršitelja s predmetno odločbo. Kot merilo, kdaj se šteje, da oseba ni vredna javnega zaupanja za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja, v tretjem odstavku 281. člena ZIZ določa, da je to takrat, kadar je oseba obsojena za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevredna za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja in takrat, kadar oseba ravna tako, da je na podlagi njenega ravnanja mogoče utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljala nalog izvršitelja. Gre torej za najhujše kršitve, ki pa v konkretnem primeru vsekakor niso podane. Tožeča stranka trdi, da toženi stranki v obrazložitvi odločbe ni uspelo izkazati in dokazati, da iz ravnanj tožeče stranke izhaja, da ne opravlja nalog izvršitelja vestno in pošteno.

35. Poleg tega je ukrep razrešitve tožeče stranke kot izvršitelja, tudi če bi očitki s strani tožene stranke držali, popolnoma nesorazmeren. Gre za veliko intenzivnost posega v ustavno zagotovljene pravice, zato bi moral minister pri izreku tako skrajnega ukrepa, kot je razrešitev izvršitelja, ravnati posebej previdno in posebej skrbno. Tožeči stranki je bila s predmetnim ukrepom kršena pravica do svobode dela oziroma do svobodnega opravljanja poklica. Tožena stranka pozablja, da pravice drugih oseb (to je upnikov v izvršilnih postopkih, ki so bili dodeljeni tožeči stranki) niso bile prizadete, okrnjene, kršene, zoper izvršitelja pa se ni pritožila nobena stranka v izvršilnih postopkih, dodeljenih tožeči stranki, prav tako nobena stranka dejansko ni utrpela nikakršne škode, ki naj bi bila posledica očitanega »nevestnega« ravnanja tožeče stranke. Še več, po izjavah upnikov (S. d.o.o., A. d.o.o., Z. d.d.) je razvidno, da je tožeča stranka izpolnjevala svoje dolžnosti izvršitelja, upniki v zvezi z njegovim delom niso imeli nobenih pripomb ter niso bili v nobenem primeru oškodovani, v zvezi s tem tožeča stranka prilaga izjave.

36. Izpodbijanja odločba pa ne upošteva in se ne opredeli do navedb in pojasnil tožeče stranke v številnih dopisih (z dne 17.6.2013, 25.6.2013, 28.2.2014) tožeče stranke v zvezi z očitanimi kršitvami, ki so bile podlaga za izpodbijano odločbo. Niti ne upošteva in se ne opredeli do opredelitev tožeče stranke do ugotovitev nadzora pred izdajo odločbe z dne 27.2.2014, saj popolnoma prezre navedbe, da Zbornica izvršiteljev (ki je pri izvršitelju že opravila nadzor in je po 3. odstavku 287. člena ZIZ dolžna sporočiti razrešitveni razlog iz 1. točke istega člena, ki se očita tožeči stranki) ni ugotovila kršitev, zaradi katerih bi se ugotovilo, da ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje za poklic izvršitelja. To pa je še en dokaz, da očitki tožeči stranki ne morejo biti utemeljeni.

37. Izpodbijana odločba krši tudi načelo kontradiktornosti, saj tožeči stranki po drugem pregledu ni bila omogočena ustna obravnava, pa bi skladno s Pravilnikom o disciplinskem postopku ter skladno z 298.f členom o smiselni uporabi določb kazenskega postopka (ugotavljanje disciplinske odgovornosti se o vprašanjih, ki niso urejena s tem zakonom in predpisom iz šestega odstavka 298.d člena tega zakona, smiselno uporabljajo določbe skrajšanega postopka iz zakona o kazenskem postopku), morala biti. V predmetni zadevi se posledice razrešitve tožeče stranke raztezajo tudi na namestnico izvršitelja C.C., saj je po odločbi z dne 20.5.2014, št 705/211/2012/52 na podlagi nezakonite izpodbijane odločbe v predmetni zadevi tudi namestnici prenehal status, kljub temu, da se v postopku sploh ni imela možnosti opredeliti do ugotovitev nadzora nad opravljanjem službe izvršitelja, s tem pa je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, ki je eno temeljnih postopkovnih načel. 38. Tožeča stranka ni javna osebnost niti očitki o ravnanjih zasebne narave nimajo nikakršne zveze z delom tožeče stranke kot izvršitelja. Tožena stranka v odločbi navaja, da je izvršilni postopek, ki ga sodišče v Ljubljani vodi pod opr. št. In 1284/2011 zoper tožečo stranko in njegovo namestnico zaradi plačila dolga v višini 125.814,79 EUR povezan z vprašanjem, ali je tožeča stranka zaradi teka izvršilnega postopka še vredna javnega zaupanja in s tem izvršilni postopek iz zasebne sfere tožeče stranke opredelilo kot glavni vzrok, zaradi katerega naj tožeča stranka ne bi več uživala javnega zaupanja. Takšen očitek je neresen, neprofesionalen, tožena stranka pa se v sporu očitno spušča na osebno raven in krši pravico tožeče stranke do zasebnosti, kar je nedopustno.

39. Izvršilni postopek, v katerem je izvršilni predlog vložila X. zoper tožečo stranko kot fizično osebo, se nanaša na pristop k kreditnemu poslu (kot porok h kreditni pogodbi) med kreditojemalko C.C. in X. Tožeča stranka vztraja, da konkretni primer nima nikakršne veze z opravljanjem službe izvršitelja, vseeno pa v pojasnilo navaja, da je med kreditojemalko in kreditojemalcem obstajal spor v zvezi z pravicami in obveznostmi strank, zato je prišlo do zamude v plačilu. Zaradi zamude pri plačilu pa banka terja plačilo od tožeče stranke kot poroka. Ne glede na to, pa kreditojemalka poplačuje obveznosti po kreditni pogodbi. Tožeča stranka poudarja, da je tožeča stranka v izvršilnem postopku uporabila zakonsko dovoljena sredstva, ker se z obveznostmi do kreditojemalca ni strinjala ter se ni posluževala nelegalnih, spornih ali kakršnihkoli neetičnih metod.

40. Tožena stranka pa tožeči očita še, da je banki upnici iz zasebnega dolžniškega razmerja ponujala poravnavo zasebnega dolga preko opravljanja izvršiteljske službe. Tožeča stranka meni, da z navedenim ravnanjem ni storila ničesar spornega, saj tudi sicer (ne samo tožeča stranka temveč ljudje v splošnem) zasebne dolgove poravnavajo z dohodki iz opravljanja poklica. Poleg tega pa je tožena stranka ta, ki meša zasebno sfero tožeče stranke z izvajanjem njene poklicne funkcije, sedaj pa to očita tožeči stranki in s tem pristransko uporablja dvojna merila.

41. Hkrati tožena stranka povsem nekritično skuša najti razrešitveni razlog ter stranki v odločbi očita neuspešen rubež na premičnine, vendar pa tožeče stranke dneve 10.2.2012, 16.11.2012 in 8.3.2013 ni bilo doma (to ne more predstavljati kršitve), zato je bil rubež neizveden in ne neuspešen, kot to napačno navaja tožena stranka. Nadalje pa še očita, da tožeča stranka in namestnica nista dovolila oprave izvršilnega postopka 1.9.2012, vendar pa tožeča stranka opozarja, da glede na višino dolgovane terjatve (125.000,00) in vrednost premičnin ne bi bilo možno, da bi prišlo do poplačila dolga oziroma bi stroški izterjatve presegli vrednost premičnin, kar pa ne more biti dopusten cilj izvršilnega postopka. Fotografiranje pa se ni dovolilo, saj je želel pomočnik g. H. fotografirati ne samo prostor, temveč tudi osebe, kar je nedopustno in nezakonito, pomočnik pa ni utemeljil, kje se bodo slike arhivirale in tudi komu se bodo pošiljale.

42. Tožeči stranki odločba očita še dva druga izvršilna postopka zoper nje, v zvezi s katerima pa zamolči, da je bil v obeh zadevah predlog za izvršbo umaknjen, takšen očitek je zato brezpredmeten ter ponovno kaže na neutemeljenost, pristranskost ter močno prizadevanje tožene stranke prikazati tožečo stranko v drugačni, slabi luči. 43. Tožena stranka je ugotovila domnevno kršitev 18. člena Pravilnika, ker naj v času uradnih ur v pisarni ne bi bilo nikogar. Naveden očitek pa v ničemer ni upravičen. V pisarni tožeče stranke je namreč skladno s pravilnikom v času uradnih ur navadno redno prisoten izvršitelj oziroma namestnica izvršitelja ali njegov pomočnik, tako da delo s strankami nemoteno poteka. Konkretne izredne okoliščine je izvršitelj že pojasnil na ustni obravnavi z dne 6.11.2012 in sicer, da je bil to zadnji delovni dan pred začetkom sodnih počitnic in je bila tožeča stranka tako zaradi povečanega obsega neposrednih izvršilnih dejanj na terenu, v pisarni je bil prisoten njegov pomočnik, ki pa je bil nekaj minut odsoten iz pisarne zaradi nujnih opravil na sodišču, pri tem pa je na vrata izobesil obvestilo o kratkotrajni odsotnosti. Pomočnik je tudi takoj, v roku 1 minute, kot je razvidno iz zapisnika z dne 13.7.2012, prišel v pisarno. Nekaj minutna odsotnost iz pisarne (z obvestilom na vratih), pa nikakor ne more predstavljati kršitve navedenega 18. člena Pravilnika, saj je namen le-tega zagotovitev storitev strankam, ki bi prišle v času uradnih ur. Povsem neživljenjsko bi bilo pričakovati, da pisarna izvršitelja niti minuto ne bi smela biti prazna. Tožeča stranka pa trdi, da je pomočnik z izobešenim obvestilom (ter z navedbo telefonske številke), ob upoštevanju okoliščine le nekaj minutne odsotnosti, zagotovil nemoteno zagotavljanje storitev strankam ter s tem izpolnil namen predmetne določbe.

44. V nadaljevanju se tožeči stranki očita kršitev 7. točke 26. člena Statuta zbornice izvršiteljev v zvezi z urejenostjo prostorov, glede katerih se je tožeča stranka že večkrat opredelila, tudi na ustni obravnavi z dne 6.11.2012. Stanje pisarne je bilo izredno zaradi močno povečanega obsega dela pred sodnimi počitnicami in ni odražalo stanja, v katerem je pisarna izvršitelja navadno. Poleg tega pa tožeča stranka ostro zavrača neresnične navedbe v odločbi, da so prostori zanemarjeni, umazani, polni odpadkov, praznih pločevink in cigaretnega pepela, da je pisarniška oprema polomljena, navedbe nikakor ne ustrezajo resničnemu stanju in gre za pretiravanja. Tudi iz slik, ki jih je predložila tožena stranka, je razvidno, da ne gre za stanje, kot je zapisano v predmetni izpodbijani odločbi. Tožeča stranka v zvezi s stanjem v prostorih še pojasnjuje, da je v letu 2011 prenesla sedež dejavnosti na novi naslov ... Za začetek opravljanja dejavnosti so bili uslužbenci Ministrstva za pravosodje pri ogledu le- teh. Pisarniška oprema je bila ista kot je bila ob prvem ogledu. Edina pomanjkljivost je bil arhiv, katerega pa je tožeča stranka v dogovoru z uslužbenko Ministrstva za pravosodje RS M.C. uredila, naročil je primerne škatle, izvršilne spise je razvrstil po številkah in letnicah. Ocena tožene stranke o poslovnih prostorih in pisarniški opremi je neutemeljena in nesmiselna, saj je bila oprema ustrezna ob prvem ogledu.

45. Tožeča stranka pa še trdi, da se v tako organizirani pisarni (stanje pisarne ne ustreza stanju, kakor je napačno zavedeno v zapisniku) sama popolnoma dobro znajde in tako iz stanja pisarne ne more izhajati očitek, da tožeča stranka ni več vredna javnega zaupanja. V zvezi z očitki se tožeča stranka v celoti sklicuje na izpovedbe na ustni obravnavi z dne 6.11.2012 ter na opredelitve do zapisa o nadzoru nad opravljanjem službe izvršitelja z dne 2.10.2012. 46. Tožena stranka v izpodbijani odločbi tožeči stranki neutemeljeno očita prispelo pošto, ki naj ne bi bila vložena v spise. Navedena pošta ni vložena v spise, kajti sodišče je očitano pošto tožeči stranki poslalo pomotoma in torej sploh ne gre za zadeve v pristojnosti tožeče stranke.

47. Enako neutemeljeni so očitki v zvezi z domnevno kršitvijo 290. člena ZIZ, da naj tožeča stranka ne bi pravočasno pričela z opravo neposrednih dejanj izvršbe. To ne drži, kajti v vseh zadevah, kjer se tožeči stranki očita nepravočasna oprava izvršilnih dejanj, to je v zadevah z oznakami "re" za zadeve, kjer je upnik Javni jamstveni in preživninski sklad RS, je predlagan odlog izvrše. To je bil namreč razlog, da tožeča stranka še ni pričela z opravo neposrednih dejanj izvršbe. Navedeno dejstvo pa kaže, da tožena stranka ne pozna zadev oziroma sploh ni primerno seznanjena z zadevami, v zvezi s katerimi tožeči stranki neupravičeno očita kršitve, tožena stranka pa je dejansko ta, ki je zaradi navedenega malomarna in površna pri izvrševanju svoje nadzorne funkcije. Za navedeno tožeča stranka predloži dokaze. Tožena stranka pa neresnično navaja, da so za stranke izvršilnega postopka nastale nedopustne posledice. Niti ne pove, kakšne naj bi te posledice bile niti jih ne konkretizira. Tudi nobena stranka ni podala nobene pritožbe v zvezi s kakršnimikoli škodnimi posledicami, ki naj bi nastale. Trditve tožene stranke so zato pavšalne ter zgolj za potrebe predmetnega postopka.

48. Navedbe o »kupih nerazvrščenih, nevloženih in drugače neurejenih zadev« pa so zgolj neresnične in v ničemer ne ustrezajo dejanskemu stanju, tožeča stranka pa jih ostro zavrača. V zvezi z očitki o neustreznem finančnem poslovanju, ki se tožeči stranki očitajo v izpodbijani odločbi, je ta pojasnila, da je finančno stanje pozitivno, da tožeča stranka vseskozi posluje z dobičkom, tako v letu 2011, kot v letu 2012 in 2013. 49. Likvidnostne težave so žal posledica neplačil dolžnikov, kar je jasno razvidno iz priloženih odprtih terjatev tožeče stranke, saj je imel na dan 31.12.2013 za preko 47.000,00 EUR odprtih, neplačanih terjatev do upnikov v izvršilnih postopkih. Od tega samo terjatve do Okrajnega sodišča v Ljubljani predstavljajo znesek preko 14.000,00 EUR. Iz navedenega je torej jasno, da ima tožeča stranka občasne likvidnostne težave zaradi »nediscipliniranih plačnikov«, ki so med drugimi tudi javni organi, kot je to razvidno iz odprtih postavk in ne gre za malomarnost in slabo finančno poslovanje izvršitelja, kot to skuša prikazati tožena stranka.

50. Blokada fiduciarnega računa pa je napaka banke in ne tožeče stranke, saj le-ta ne sme biti zablokiran, o čemer bo tožeča stranka predložila izjavo banke.

51. V nadaljevanju odločbe v zvezi z drugim opravljenim nadzorom dne 7.6.2013 tožeča stranka zopet poudari, da vse do navedenega nadzora s strani tožene stranke, tožeča stranka ni prejela nobene odločbe, sklepa. Tudi ne sklepa tožene stranke o nadzoru nad poslovanjem za konkreten nadzor dne 7.6.2013. 52. Če tožena stranka meni, da so odprte omare znak zanemarjenosti, pa tožeča stranka pojasnjuje, da so znak dela, saj se le-te pri delu z dokumentacijo odpirajo, zapirajo. Tudi v vsakem trenutku pisarna ne more biti v brezhibnem stanju, brez kakršnihkoli dokumentov ali pošte na mizi, saj je to normalno stanje dela, če bi bila miza tožeče stranke povsem izpraznjena in sterilna, bi šele pomenilo zaskrbljujoče stanje, da tožeča stranka dejansko ne dela.

53. Tožena stranka tožeči stranki v odločbi pavšalno očita 20 neplačanih računov, ki naj bi se nanašali na stroške poslovanja tožeče stranke. V zvezi s tem tožeča stranka pojasni, da če bi bilo temu tako, bi imel izklopljen telefon, elektriko in računi se plačujejo preko TRR (klika) oziroma na drug način, kot ga je tožeča stranka že pojasnila in sicer se računi poplačujejo z asignacijo oz. poboti, kar je zakonsko dovoljen način poravnave obveznosti, kljub temu, da tožena stranka morda meni drugače. 54. V zadevi opr. št. I 16096/2007 je tožeča stranke opravila poizvedbo pri upniku glede spisa R. in ugotovila napako pri prenosu podatkov iz enega vpisnika v drug vpisnik, o tem pa obvestila sodišče in razpisala rubež premičnin za dan 17.06.2013. V zadevi opr. št. 1 23492/1997 je tožeča stranka sodišče obvestila, da vodi izvršilni spis med končanimi ter poslala poziv upniku. V zadevi Vl 105315/2010, B. s.p., dne 15.12.2010 je bil opravljen rubež premičnin - bil je neizveden (dolžnika ni bilo doma). Upnik je po telefonu obvestil tožečo stranko, da je z dolžnikom v dogovoru glede poplačila dolga, dolžnik je odložil rubež premičnin za 1 leto in pol, tožeča stranka pa je odgovorila na poizvedbo dne 17.06.2013. Upnik pa dejansko ni vložil vloge na sodišče, krivde za to pa ni mogoče pripisati tožeči stranki.

55. V zadevi opr. št. 1 01690/2004 je tožeča stranka odgovorila na poziv sodišča in obvestila upnika ter ga pozvala k nadaljevanju prodaje vrednostnih papirjev (iz spisa izhaja, da je tožeča stranka na poziv odgovorila v mesecu januarju 2013). Tožena stranka tako popolnoma neupravičeno očita tožeči stranki nevestno poslovanje, saj je iz zgoraj navedenega razvidno, da je v vseh primerih ukrepala ter izvajala ustrezne ukrepe. Ob tem pa ne gre pozabiti, da strankam v izvršilnem postopku ni nastala nobena škoda oziroma jim ni bila kršena nobena pravica. V postopku sta bila opravljena le dva nadzora, v zvezi s katerima tožeči stranki ni bil vročen nikakršen sklep o opravi teh nadzorov, poleg tega pa ni bil sprožen disciplinski postopek, na podlagi katerega, bi bilo šele mogoče tožeči stranki izreči disciplinski ukrep ter v katerem bi morale biti spoštovana postopkovna pravila. Pri tem pa nikakor ne gre zanemariti dejstva, da Zbornica izvršiteljev, ki opravlja redne letne nadzore, ni ugotovila kršitev pri tožeči stranki, kaj šele kršitve, ki bi pomenile zadosten razlog za razrešitev izvršitelja.

56. Predlaga, da sodišče ugotovi, da je odločba nezakonita, da sodišče vrne tožniku status izvršitelja ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

57. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je bila tožeča stranka ves čas postopka večkrat seznanjena s tem, da v obravnavani zadevi ne gre za ugotavljanje njene disciplinske odgovornosti, temveč je postopek razrešitve tekel po uradni dolžnosti v okviru pooblastil, ki jih ministru za pravosodje daje 297. člen ZIZ v povezavi s prvo točko prvega odstavka 287. člena ZIZ. Tako so pravno nerelevantni vsi ugovori, ki se nanašajo na kršitev pravil disciplinskega postopka, vključno z ugovorom zastaranja disciplinskega postopka, saj gre v obravnavani zadevi za razrešitev izvršitelja in ne za morebitno ugotavljanje izvršiteljeve disciplinske odgovornosti. Tožeča stranka v tožbi tudi zmotno meni, da je uvedba postopka razrešitve vezana na obvestilo Zbornice izvršiteljev iz drugega odstavka 287. člena ZIZ, saj minister za pravosodje po uradni dolžnosti pazi, da izvršitelj pogoje za svoje imenovanje izpolnjuje ves čas opravljanja izvršiteljske službe. Vse navedeno je bilo tožeči stranki večkrat pojasnjeno med postopkom in tudi v izpodbijani odločbi.

58. V obravnavni zadevi so bila spoštovana vsa načela kontradiktornega postopka; opravljena je bila ustna obravnava, tožeča stranka je bila tekom postopka seznanjena z vsemi relevantnimi listinami in pravnimi podlagami za razrešitev, s posebnim dopisom, št. 705-211/2012 z dne 4. 2. 2014, pa je bila seznanjena z vsemi ugotovitvami nadzora in očitanimi kršitvami ter sklepno pozvana, da se pred izdajo odločbe v smislu 9. člena ZUP opredeli do teh ugotovitev.

59. Na podlagi 297. člena ZIZ je minister v okviru izvrševanja svoje nadzorne funkcije po uradni dolžnosti izdal sklepa, na podlagi katerih sta bila dne 13. 7. 2012 in 7. 6. 2013 po pooblaščenih delavkah ministrstva opravljena dva neposredna nadzora nad poslovanjem tožeče stranke s pregledom poslovnih listin, evidenc in spisov. V zapisniku je sicer res prišlo do manjših tipkarskih napak glede letnice oprave nadzora, kar pa ne more vplivati na vprašanje zakonitosti izpodbijane odločbe. Minister za pravosodje je namreč po pooblaščenih delavkah ministrstva pri obeh nadzorih ugotovil številne nepravilnosti pri poslovanju tožeče stranke, ki je bila pred izdajo izpodbijane odločbe nedvomno seznanjena o ugotovljenih kršitvah ZIZ in Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (Pravilnik). Vztraja pri ugotovitvi, da tožeča stranka ne obvladuje svojega poslovanja, v katerem so bile ugotovljene številne kršitve ZIZ in Pravilnika, da je imela blokirane račune ter neporavnane obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, in da je proti njej tekel izvršilni postopek za izterjavo 125.814,79 EUR, v katerem je bilo neuspešno opravljeno več rubežev na premičnine.

60. Tožena stranka v zvezi z ugovori nepravilno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja izpostavlja, da glavni očitek tožeči stranki, da ne obvladuje svojega poslovanja, ni bil namenjen poslovanju v naključno izbranih spisih, temveč nevestnemu in malomarnemu poslovanju, ki se nanaša na neustrezno in neažurno vodenje evidenc ter malomarno ravnanje s spisi. Že prostor, za katerega tožeča stranka dopušča, da je zanemarjen, umazan in neurejen do te mere, da v njem ni mogoče normalno in nemoten poslovati in v katerem ni mogoče najti izvršilnih spisov, ki ležijo vsepovsod, na vseh odlagalnih površinah in celo v vrečkah ter prostor, v katerem ni urejenega arhiva oziroma je ta celo v sanitetnih prostorih, zagotovo ne izpolnjuje kriterija urejenega delovnega prostora in nedvomno kaže na neurejeno poslovanje tožeče stranke, ki pomeni izgubo javnega zaupanja.

61. Tožeča stranka je imela dovolj časa, da bi svoje poslovanje uredila kot izvršitelj in kot fizična oseba, nenazadnje je tožeča stranka na ustni obravnavi sama pozvala komisijo ministra, da opravi nenapovedan pregled poslovanja, kar je komisija tudi storila in pri tem ugotovila, da tožeča stranka ni odpravila že ugotovljenih nepravilnosti. Pri poklicih, ki se izvršujejo kot javna služba, ni mogoče ločiti zasebne in javne sfere, saj osebne značajske lastnosti, kot so moralna vrednost, poštenost in vestnost, dajejo določena jamstva za pošteno in vestno izvrševanje javne službe in zoper zlorabo poklica na račun strank.

62. Ne glede na kratek rok, v katerem bi tožeča stranka morala predati vse zadeve zbornici izvršiteljev, je izpodbijana odločba še vedno izvršljiva. V skladu z določili petega odstavka 287. člena ZIZ mora izvršitelj brez odlašanja zbornici izvršiteljev izročiti vso relevantno dokumentacijo. Določbe ZIZ kažejo na to, da mora razrešeni izvršitelj naložene obveznosti izpolniti takoj po prejemu razrešitvene odločbe. Ta rok v ZIZ ni natančno določen, zato je tožena stranka rok konkretizirala s postavitvijo roka treh dni za izpolnitev naloženih obveznosti. Pri tem tožena stranka poudarja, da je pri določanju roka spoštovala tudi stališče iz odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-456/10-22 in U-I-89/10-16 z dne 24.2.2011, v skladu s katero pomensko odprto zakonsko besedilo "nemudoma ali v roku, ki ga določi organ", organu odločanja implicitno nalaga dolžnost, da konkretizira rok, v katerem mora oseba izpolniti zakonsko določeno obveznost. 63. Tožba ni utemeljena.

64. Za razrešitev predmetnega upravnega spora med strankama je potrebno - upoštevajoč tudi tožbeni ugovor na začetku in na koncu tožbe ter odgovor na tožbo - najprej odgovoriti na pravno vprašanje in sicer, ali lahko minister glede na sistemsko ureditev v zakonodaji izvršitelja razreši mimo oziroma brez uvedbe disciplinskega postopka in če ga lahko razreši mimo disciplinskega postopka, v katerih primerih je to dopustno na podlagi Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). ZIZ namreč glede tega vprašanja ni zelo jasen, zato je potrebna določena sistemska interpretacija zakona. Za odgovor na to temeljno pravno vprašanje na podlagi metod razlage predpisov je koristno začeti z zgodovinsko metodo razlage zakonodajne ureditve predmetnega področja v ZIZ (Uradni list RS, št. 51/1998, v nadaljevanju: ZIZ/1998) preko njegovih nadaljnjih sprememb in dopolnitev do zadnje spremembe ZIZ-J (Uradni list RS, št. 53/2014), četudi ZIZ-J ni predpis, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, saj je stopil v veljavo v mesecu avgustu 2014, izpodbijani akt pa je bil izdan 25. 4. 2014. 65. ZIZ/1998, ki je že vseboval pogoj o tem, da mora biti oseba »vredna javnega zaupanja« za imenovanje za izvršitelja (7. točka 1. odstavka 280. člena in 3. odstavek 280. člena),(1) ni imel izrecne določbe, ki bi ministru dajala pristojnost razrešiti izvršitelja brez uvedbe disciplinskega postopka, če se ugotovi, da več ne izpolnjuje pogojev za imenovanje za izvršitelja (1. točka 298. člena ZIZ/1998). Vendar pa ta odsotnost izrecne zakonske določbe ni pomenila, da po ZIZ/1998 razrešitev izvršitelja z aktom ministra, če izvršitelj ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje, glede na to, da je minister pristojen za imenovanje izvršiteljev, ni bila možna brez uvedbe disciplinskega postopka. Že po ZIZ/1998 je bilo namreč treba razlikovati med dvema vrstama razlogov za imenovanje oziroma razrešitev izvršitelja: po eni strani gre lahko za razloge za razrešitev, ki v nobenem primeru nimajo povezave z disciplinskimi kršitvami, po drugi strani pa gre za takšna ravnanja izvršitelja tekom izvajanja izvršbe in zavarovanja, ali tudi izven opravljanja dejanj izvršbe, ki spadajo v okvir disciplinskega postopka. Disciplinski postopek je namreč bil v 1. odstavku 294. členu ZIZ/1998 opredeljen na naslednji način: »Izvršitelj je disciplinsko odgovoren, če pri svojem delu krši dolžnosti pri opravljanju dejanj izvršbe in zavarovanja, ali če s svojim ravnanjem krni ugled osebe, ki opravlja javna pooblastila.« Ureditev disciplinskega postopka je (bila) takšna, da je minister sicer lahko, poleg nekaterih drugih upravičencev, uvedel disciplinski postopek po uradni dolžnosti, vendar pa je odločal o disciplinski odgovornosti samo na prvi stopnji, zoper odločbo ministra pa je bila dopustna pritožba na komisijo pri Zbornici izvršiteljev, v tej komisiji pa so bili večinoma sodniki iz območja sodišč, za katere je bil izvršitelj imenovan (2., 3., 4., 5. in 6. odstavek 294. člena ZIZ/1998).

66. ZIZ/1998 je tudi taksativno določal, katerih 9 kršitev pomeni hujše disciplinske kršitve (295. člena ZIZ/1998) in po 3. odstavku 296. člena ZIZ/1998 se je ukrep odvzem pravice opravljanja dejanj izvršbe in zavarovanja smel izreči samo za hujše kršitve dolžnosti, zaradi katerih izvršitelj ni več vreden javnega zaupanja. Zakonodajalec torej nadzora nad javnim zaupanjem ni dal samo ministru, ampak tudi organom disciplinskega postopka. Že zakonodajalec je za omenjenih 9 hujših kršitev določil, da izvršitelj ni več vreden javnega zaupanja. Med temi taksativno naštetimi devetimi razlogi iz 295. člena ZIZ/1998 je bil tudi razlog, če izvršitelj ne ravna vestno in pošteno in skrbno po določbah tega zakona in po pravilih obnašanja, kar pa se po vsebini lahko prekriva z razlogom nevrednosti iz 7. točke 1. odstavka v zvezi s 3. odstavkom 280. člena ZIZ/1998. V primeru disciplinskega postopka je razrešitveni razlog nastopil s pravnomočnostjo odločbe o izrečeni kazni (4. alineja 2. odstavka 298. člena ZIZ/1998) o odvzemu pravice opravljati dejanja izvršbe in zavarovanja (4. točka 296. člena ZIZ/1998). Na prvi stopnji je disciplinski ukrep o odvzemu pravice izdal minister in je bil ukrep lahko potrjen s strani komisije pri Zbornici izvršiteljev na drugi stopnji odločanja, temu pa je potem morala slediti še odločba ministra o razrešitvi izvršitelja.

67. Vendar pa so bili, kot že rečeno, med razlogi, ki izkazujejo neizpolnjevanje pogojev za imenovanje za izvršitelja, tudi takšni, ki nimajo nobene povezave s taksativno naštetimi hujšimi disciplinskimi kršitvami iz 295. člena ZIZ/1998. Tak razlog je bil lahko na primer, da izvršitelj ni več državljan Slovenije (1. točka 280. člena ZIZ/1998); da je izgubil poslovno sposobnost (2. točka 280. člena ZIZ/1998); da ni imel več splošne zdravstvene možnosti (2. točka 280. člena ZIZ/1998); tudi okoliščina, da nima več opreme in prostorov, ki so potrebni in primerni za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanj (8. točka 280. člena ZIZ/1998), ni nujno okoliščina, ki bi se prekrivala s hujšo disciplinsko kršitvijo iz 4. točke 295. člena ZIZ/1998 in enako velja za pogoj pridobljene izobrazbe in opravljenega izpita (3. in 5. točka 280. člena ZIZ/1998), če se po imenovanju ugotovi, da ta pogoj v resnici ni bil izpolnjen; brez nujnega prekrivanja s katero koli hujšo disciplinsko kršitvijo iz 295. člena ZIZ/1988 je (bila) tudi okoliščina, da je izvršitelj bil obsojen za kaznivo dejanje, ali pa kdor je bil moralno nevreden za opravljanje te službe, ali je šlo za ravnanja izvršitelja, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal nalog izvršitelja, pa pri tem ni šlo za nobeno okoliščino iz 295. člena ZIZ/1998. V takih primerih, ki se po vsebini niso prekrivali s hujšimi disciplinskimi kršitvami, in v primeru razrešitvenih razlogov iz 2., 3. in 5. točke 1. odstavka 298. člena ZIZ/1998, je torej minister, ki je bil pristojen za imenovanje izvršitelja, le-tega (lahko) razrešil brez disciplinskega postopka, saj je bil pristojen za njegovo imenovanje, četudi ZIZ/1998 izrecno ni določil, da odločbo o izvršitvi v navedenih primerih izda minister. To razlago potrjuje upravno-sodna praksa, ko je na primer Vrhovno sodišče v revizijskem postopku (X Ips 12/2013 z dne 8. 5. 2014) potrdilo zavrnilno sodbo Upravnega sodišča (v zadevi I U 435/2012-18 z dne 13. 9. 2012), ko je minister za pravosodje razrešil izvršitelja brez disciplinskega postopka, ker je ugotovil, da je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje in da je zaradi tega dejanja moralno nevreden za opravljanje službe izvršitelja. Enako velja za sodbo Upravnega sodišča v zadevi U 226/2006-37 z dne 20. 11. 2007, s katero je sodišče tožbo razrešenega izvršitelja zoper odločitev ministra tudi zavrnilo in je šlo za ugotovitev nevrednosti za opravljanje službe izvršitelja, ker sta bila zoper njega uvedena dva izvršilna postopka, ker izvršitelj dolga do dveh upnikov ni odplačal prostovoljno in je sodišče odredilo dejanja prisilne izvršbe na premičninah tožnika na njegovem sedežu in na domačem naslovu. V obeh primerih upravnih sporov ni šlo za razlog, ki bi bil zajet med hujše kršitve disciplinskega postopka, ampak za razlog nevrednosti iz 7. točke 1. odstavka 281. člena v zvezi z drugim delom 3. odstavka 281. člena ZIZ/1998. Zato je minister lahko izdal odločbo o razrešitvi brez predhodno uvedenega disciplinskega postopka.

68. Z uvedbo ZIZ-A v letu 2002 (Uradni list RS, št. 75/2002) je bil vpeljan podrobnejši postopek za razrešitev izvršitelja in tožena stranka se je pri izdaji izpodbijanega akta pravilno oprla na ZIZ-A ter na nadaljnje spremembe in dopolnitve (ZIZ-C, Uradni list RS, št. 17/2006, ZIZ-E, Uradni list RS, št. 115/2006, ZIZ/-I, Uradni list RS, št. 26/2011, v nadaljevanju: ZIZ/2013) do zadnje spremembe ZIZ-J, ki je vstopila v veljavo šele po izdaji izpodbijanega akta. ZIZ/2013 iz časa izdaje odločbe, enako kot je to določal ZIZ/1998, v določilu 281. člena našteva 8 razlogov, ki jih mora izpolnjevati izvršitelj za imenovanje. Enako kot v ZIZ/1998 je narava pogojev za imenovanje v ZIZ/2013 različna. Zopet gre na eni strani lahko za razloge, da mora izvršitelj biti državljan Slovenije, poslovno sposoben in mora imeti zdravstveno možnost, da mora imeti opravljen izpit za izvršitelja, da mora imeti ustrezno opremo in prostore in na drugi strani, da je „vreden javnega zaupanja za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja kot javnega pooblastila“ (7. točka 1. odstavka 281. člena ZIZ/2013). Razlika v naravi teh razlogov je, kot že rečeno, pomembna. Kajti prenehanje razloga na primer, da je nekdo državljan Slovenije, da je poslovno sposoben, da je zdravstveno zmožen, da nima več primernih prostorov in opreme, nima nobene povezave s taksativno naštetimi hujšimi disciplinskimi kršitvami disciplinskim postopkom, za katere je (že) zakonodajalec v ZIZ/2013 določil, da pomenijo to, da izvršitelj ni več vreden javnega zaupanja; na drugi strani pa se prenehanje pogoja „javnega zaupanja“ (7. točka 1. odstavka 281. člena ZIZ/2013) po vsebini lahko prekriva z eno izmed dvanajstih taksativno naštetih hujših disciplinskih kršitev iz 298.č člena ZIZ/2013. Zakonodajalec je z ZIZ/2013 razširil opredelitev disciplinske odgovornosti v 1. odstavku 298. člena ZIZ/2013, ko je namesto pojmovne zveze „ali če s svojim ravnanjem krni ugled osebe, ki opravlja javna pooblastila“ določil, „ali če s katerimkoli svojim ravnanjem krni ugled službe izvršitelja.“ Poudarek „katero koli ravnanje“ v ZIZ/2013 pomembno razširja obseg ravnanj, ki spadajo v okvir disciplinskega postopka, s čimer je statutu Zbornice izvršiteljev dan širši okvir za določanje kršitev ugleda izvršiteljev (2. in 3. odstavek 298. člena ZIZ/2013).

69. Na tej točki se izpostavi vprašanje, ali lahko minister, kadar gre po njegovem mnenju za kršitev v zvezi z nevrednostjo iz 7. točke 1. odstavka 281. člena ZIZ/2013, in se to ravnanje po vsebini prekriva z eno ali več taksativno naštetimi hujšimi disciplinskimi kršitvami iz 298.č člena ZIZ/2013, razreši izvršitelja brez disciplinskega postopka, čeprav je ureditev disciplinskega postopka v zvezi z isto okoliščino (nevrednost javnega zaupanja) bistveno drugačna, saj gre pri disciplinskem postopku za dvostopenjski postopek, pri čemer na drugi stopnji odloča komisija pri Zbornici izvršiteljev, med tem ko je postopek, ko izvršitelja zaradi javnega zaupanja razreši minister brez disciplinskega postopka, drugačen. V tej smeri je treba razumeti tudi tožbeni ugovor na začetku in na koncu tožbe o tem, da bi minister moral uvesti disciplinski postopek.

70. Z razliko od določila 298. člena ZIZ/1998 ima določilo 287. člena ZIZ/2013 zadnji (četrti) odstavek, ki med drugim pravi, da „odločbo o razrešitvi izvršitelja izda minister, pristojen za pravosodje.“ Tega določila ni mogoče razumeti tako, da je v povsem prosti (pravno nevezani) izbiri ministra, ali bo zaradi ravnanj, ki spadajo v okvir disciplinskih kršitev, uvedel disciplinski postopek, ali pa ga ne bo uvedel in bo namesto tega zgolj izdal odločbo o razrešitvi. Takšna razlaga zakona bi lahko v praksi vodila do arbitrarnega izogibanja disciplinskega postopka, v katerem sicer na prvi stopnji odloča minister, na drugi stopnji pa komisija pri Zbornici izvršiteljev, ki je pretežno sestavljena iz sodnikov, čeprav je ta postopek tudi urejen v zakonu. Pomen določila 4. odstavka 287. člena ZIZ/2013 je dvojen in specifičen. Prvič je pomen tega določila v tem, da mora v vsakem primeru iz 2. odstavka 287. člena ZIZ/2013, ne glede na to, ali gre za odločanje o razrešitvi po izvedenem disciplinskem postopku ali pa za odločanje o razrešitvi izvršitelja s samostojnim aktom ministra, odločbo o razrešitvi izvršitelja izdati minister, ker je minister tudi pristojen za njegovo imenovanje. Tudi v primeru, ko se disciplinski postopek konča z izrekom ukrepa o „odvzemu pravice opravljati dejanja izvršbe in zavarovanja“ (4. točka 1. odstavka 298.b člena ZIZ/2013), mora namreč slediti odločitev ministra o razrešitvi, kajti z odločbo o izreku disciplinskega ukrepa odvzema pravice opravljati službo izvršitelj še ni razrešen, ampak mora minister o tem izdati upravni akt. Drugi pomen določila 4. odstavka 287. člena ZIZ/2013 pa je v tem, da minister izda odločbo razrešitvi v številnih drugih primerih, ko ne gre za okoliščine, ki spadajo v okvir disciplinskega postopka, brez disciplinskega postopka, to pa so že omenjene okoliščine iz 1. alineje 2. odstavka 287. člena ZIZ/2013 (na primer: izguba državljanstva, izguba zdravstvene in poslovne sposobnosti, dopolnjena starost 70 let, ugotovitev o neopravljenem izpitu ali neustrezni izobrazbi, pomanjkanju primernih prostorov, če to v danih okoliščinah ne spada v okvir disciplinske odgovornosti) in iz 2., 3., 5. in 6. alineje 2. odstavka 287. člena ZIZ/2013. 71. Tudi določilo 297. člena ZIZ/2013, ki ureja nadzor nad zakonitostjo opravljanja službe izvršitelja, ne daje podlage, da bi lahko minister v zadevi, ki sicer po vsebini v celoti spada v okvir ene ali več taksativno naštetih opredelitev disciplinske odgovornosti iz 1. odstavka 298. člena ZIZ/2013, lahko povsem prosto (pravno nevezano) odločal, ali uvede disciplinski postopek, ali pa izvršitelja razreši mimo disciplinskega postopka.

72. Za takšno razlago ZIZ/2013, po kateri minister za pravosodje v okoliščinah primera, ko razrešitveni razlogi v celoti spadajo v okvir opredelitve disciplinske odgovornosti iz 1. odstavka 298. člena ZIZ/2013, ne more povsem prosto izbirati ali bo izdal akt o razrešitvi brez predhodno izvedenega disciplinskega postopka, ki bi se končal z odvzemom pravice opravljati dejanja izvršbe in zavarovanja, govori še nek drug argument v zvezi z sistemsko razlago zakona, ki hkrati pomeni ustavi skladno razlago ZIZ/2013. 73. Odvzem pravice opravljati dejanja izvršbe in zavarovanja in posledično akt o razrešitvi izvršitelja pomeni poseg v pravico do enakega dostopa do delovnega mesta (3. odstavek 49. člena Ustave), lahko pa pomeni tudi poseg v pravico do socialne varnosti (1. odstavek 50. člena Ustave; sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 435/2012-18 z dne 13. 9. 2012). Posegi v omenjene pravice so ustavno dopustni, če so v skladu z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena in 2. člen Ustave). Zakonodajalec je načelo sorazmernosti v določeni meri že upošteval v ureditvi disciplinskega postopka, s tem, ko je predpisal, da se odvzem pravice do opravljanja dejanj izvršbe in zavarovanja kot disciplinski ukrep sme izreči samo za hujše kršitve dolžnosti pri opravljanju dejanj izvršbe in zavarovanja (4. odstavek 298.b člena ZIZ/2013), te hujše kršitve pa so taksativno naštete v dvanajstih točkah 298.č člena ZIZ/2013. Poleg tega pa je zakonodajalec tudi določil, da je treba pri odmeri disciplinske sankcije upoštevati vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto ukrepa in višino kazni, zlasti pa težo kršitve in njene posledice, povzročeno škodo, stopnjo odgovornosti, prejšnje delo in vedenje izvršitelja in morebiti prej izrečene disciplinske ukrepe. Sodišče je ob tem s posebnim namenom uporabilo izraz, da je zakonodajalec „v določeni meri“ že upošteval načelo sorazmernosti v ureditvi disciplinskega postopka, saj vključitev tega načela v ZIZ/2013 ne pomeni, da pristojnemu organu ni treba v vsakem posamičnem primeru glede na specifične okoliščine primera konkretno izvesti presojo z vidika načela sorazmernosti in jo vključiti v dokazno oceno. Ta vključitev načela sorazmernosti v ureditev disciplinskega postopka pomeni, da morajo ti standardi sorazmernosti smiselno voditi tudi ministra, kadar odloči o razrešitvi izvršitelja brez disciplinskega postopka.

74. Zaradi možnega vsebinskega prekrivanja razloga za razrešitev iz 7. točke 1. odstavka 281. člena ZIZ/2013 s taksativno določenimi hujšimi disciplinskimi kršitvami iz 298.č člena ZIZ/2013 in zaradi različno urejenega postopka razrešitve za primer, če glede (ne)vrednosti javnega zaupanja odloča samo minister, ali pa v primeru, če o tem odločajo disciplinski organi, mora odločitev v prvem primeru vsebovati tudi posebno utemeljitev, zakaj je bil v konkretnem primeru nujno potreben najstrožji ukrep brez uvedbe disciplinskega postopka.(2) To posledično pomeni, da bo minister težje utemeljil, da je postopek razrešitve brez disciplinskega postopka na podlagi 7. točke 1. odstavka 281. člena ZIZ/2013 upravičen in da ni šlo za arbitrarno izogibanje disciplinskemu postopku, kadar bo šlo samo za eno okoliščino oziroma en razlog razrešitve, ki se bo po vsebini ujemal z eno od taksativno naštetih hujših disciplinskih kršitev. Sodna odločitev o (ne)arbitrarnosti je v takšnih primerih odvisna od tega, ali je mogoče oceniti, da gre za očitno nujen ukrep tudi zaradi posledic kršitve, ki so nastale za udeležence v postopku. Sum na arbitrarno izogibanje disciplinskemu postopku bo manjši, kolikor bolj bo šlo za več različnih razrešitvenih razlogov (okoliščin), še posebej če se bodo nekateri samo delno prekrivali s taksativno naštetimi hujšimi disciplinskimi kršitvami. Iz istega razloga ne more biti minister pravno nevezan pri izbiranju, ali bo uvedel disciplinski postopek, ali pa bo izvršitelja razrešil brez tega, kadar gre za kršitve, ki so v podzakonskih predpisih opredeljene kot manjše kršitve od hujših disciplinskih kršitev, za katere je že zakonodajalec določil, da samo slednje lahko privedejo do odvzema pravice opravljanja dejanj izvršbe in zavarovanja.

75. Na tej podlagi mora sodišče v nadaljevanju najprej preveriti, ali je tožena stranka, glede na konkretno očitane kršitve tožnika, z izpodbijanim ukrepom izvedla arbitrarno izbiro postopka za razrešitev brez uvedbe disciplinskega postopka.

76. Prvo dejanje oziroma kršitev, ki jo tožena stranka obravnava v izpodbijanem aktu, je dejstvo, da nikogar ni bilo v pisarni v času uradnih ur,(3) kar je tožena stranka ugotovila tekom prvega nadzora. Takšno ravnanje ni hujša disciplinska kršitev po ZIZ niti ni blažja disciplinska kršitev ugleda izvršiteljev iz 26. člena Statuta Zbornice izvršiteljev (Uradni list RS, št. 89/2003, v nadaljevanju: Statut). Ugotovljena odsotnost je trajala 5-10 minuto (zapisnik o ustni obravnavi z dne 6. 11. 2012), na vratih je bilo obvestilo strankam, da je izvršitelj na sodišču in telefonska številka, kamor bi ga stranka lahko poklicala; pomočnik izvršitelja se je v roku 1 minute po klicu nadzornikov vrnil s sodišča v pisarno (zapisnik o opravljenem pregledu z dne 13.7.2012); tožnik je v postopku odsotnost opravičeval z razlogi, ki niso nerazumni, tožeča stranka pa ni ugotovila škode za stranke v tem primeru niti ni nespoštovanja uradnih ur s strani tožnika ugotovila tudi v kakšni drugi priložnosti, na primer ob drugem nenapovedanem nadzoru. Zato ta ugotovitev v postopku oziroma razlog za razrešitev, kar na nek način nakazuje tudi tožena stranka sama v obrazložitvi akta, očitno ne more biti pomemben element v dokazni oceni za razrešitev.

77. Drugo dejanje oziroma kršitev, ki jo je ugotovila tožena stranka, je v tem, da je tožnik delo opravljal v neurejenih prostorih. V zvezi s sporno okoliščino, ali so bili poslovni prostori res neurejeni, ali ne, sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena tožene stranke o tem elementu povsem prepričljiva, v spisu so dejstva dokumentirana, v odločbi je dovolj natančno opisano dejansko stanje, ki ga sodišče ne bo ponavljalo, zato tožnikova subjektivna ocena ne more omajati povsem prepričljive in ustrezno dokumentirane dokazne ocene tožene stranke.(4) Vendar tudi odgovornost za neurejenost prostorov ni ravnanje, ki bi ga zakonodajalec opredelil kot hujšo disciplinsko kršitev, katere posledica je lahko razrešitev. Takšna kršitev je po 7. točki 26. člena Statuta zgolj kršitev ugleda izvršitelja. Vendar pa je po drugi strani razumljivo, da ima lahko neurejenost prostorov zelo različne pojavne oblike od takšnih (skrajnih), ko lahko minister upravičeno čim prej ukrepa, ker je to nujno, do takšnih, ko gre za kršitev ugleda, ne da bi to lahko vodilo do razrešitve, kot je to določil že zakonodajalec z ureditvijo hujših disciplinskih kršitev. Ali gre v tem primeru za ugotovljeno hujšo neurejenost prostorov, ali ne, je stvar precej avtonomne presoje ministra in sodišče nima pomisleka, da je glede na opisano in dobro dokumentirano stanje tožena stranka pravilno ocenila stanje. Še posebej, ker tožnik po prvem nadzornem pregledu očitno ni ustrezno reagiral in je tožena stranka pri ponovnem nenapovedanem pregledu z dne 7. 6. 2013, ki je bil opravljen skoraj leto dni po prvem pregledu, spet ugotovila zelo neurejene poslovne prostore in poslovanje tožnika, vključno s tem, da je bila po mizah nerazvrščena pošta, v toaletnih prostorih so se v kartonastih škatlah nahajali arhivski spisi, kljub temu, da je tožnik v „Opredelitvi do zapisa o nadzoru“ z dne 2. 10. 2012 dejal, da so bili arhivski spisi odnešeni v hrambo v arhiv.

78. V vsakem primeru pa je za zakonitost odločitve v tej zadevi bistveno, da to ni bil edini razlog za razrešitev. Ta neurejenost prostorov v smislu 7. točke 26. člena Statuta je namreč očitno po ugotovitvah tožene stranke prerasla v „nevestno in neskrbno ravnanje“ s tem, ko se neurejenost ni nanašala samo na poslovni prostor, ampak tudi na spise, njihovo urejenost, njihovo shranjevanje, evidenco in ravnanje z listinami v spisih tudi v smislu pravočasnega vlaganja povratnic in drugih listin v spise ter pošiljanje listin, ki naj bi bile zmotno predložene pristojnim sodiščem.(5)

79. V zvezi z očitkom, ki je bil dokumentiran že v zapisniku o opravljenem pregledu z dne 13. 7. 2012, da tožnik ni odgovoril na dva poziva Okrajnega sodišča v Ljubljani za predložitev poročila o opravljenih dejanjih, kar tožena stranka ponavlja tudi v izpodbijanem aktu (tretji odstavek na strani 7 odločbe), pa se tožnik v „Opredelitvi do zapisa o nadzoru“ z dne 10. 2. 2012 ni izrekel in ravno tako tudi ne v „Opredelitvi do ugotovitev nadzora“ z dne 27. 2. 2014. Na zapisnik z dne 7. 6. 2012 o drugem nadzorstvenem pregledu je bilo zabeleženo, da na omenjena dva poziva Okrajnega sodišča v Ljubljani tudi v času drugega nadzorstvenega pregleda po navedbah tožnikovega pomočnika tožnik še ni reagiral. Tožnik je glede drugega nadzorstvenega pregleda dejal, da se lahko opravi brez njegove prisotnosti. To pomeni, da je pojasnjevanje tožnika na strani 11 tožbe o tem, kaj oziroma kako je odgovoril na poziva Okrajnega sodišča v Ljubljani novo dejstvo, za katerega tožnik ne navaja, zakaj tega ni mogel uveljaviti v upravnem postopku, in tudi ni videti razloga, da ga tožnik ne bi mogel pojasniti že v upravnem postopku. V skladu z določbo 3. odstavka 20. člena ZUS-1 zato sodišče tega argumenta ne more upoštevati in je torej tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ni odgovarjal na pozive sodišč glede stanja opravljanje izvršbe, kar je možno povezati z nevrednostjo javnega zaupanja.

80. Ugotovitev tožene stranke o malomarnem ravnanju s spisi ima podlago v upravnem postopku, kajti iz zapisnika o opravljenem pregledu z dne 13. 7. 2012 izhaja, da pomočnik ob pregledu ni našel določenih spisov, v škatli z nerazvrščenimi dokumenti je bilo 30 dopisov in sklepov sodišč v ovoju z napisom „ne najdem“, kar je pomočnik tožnika pojasnil, da spisov, v katere bi bilo treba vložiti te dokumente, ne najdejo; nerazvrščenih povratnic pa je bilo med 100 in 200. Zakonodajalec tovrstnih ravnanj sicer izrecno ni opredelil kot hujših disciplinskih kršitev, jih pa je zajel z generalno klavzulo v delu 4. točke 1. odstavka 298.č člena ZIZ, kamor je vključeno „nevestno in neskrbno ravnanje“ izvršitelja. Tožnik se v zvezi s temi ravnanji neprepričljivo brani, tožena stranka je podala tehtno dokazno oceno, ki je bila narejena na podlagi dveh nadzornih pregledov in sodišče v tem elementu ne vidi arbitrarnosti. Zaradi tega prepletanja med neurejenostjo prostorov, ki jo sankcionira Statut, in ki v konkretnem primeru prerašča v neurejenost in malomarno ravnanje s spisi, kar pa že posega v generalno klavzulo nevestnega in neskrbnega ravnanj v okviru hujših disciplinskih kršitev po ZIZ, to dvoje pa brez dvoma spada v okvir določbe o (ne)vrednosti za javno zaupanje iz 3. odstavka 281. člena ZMZ, so s tem že vzpostavljeni pomembni elementi legitimne podlage za uporabo določila o nevrednosti javnega zaupanja iz 7. točke 1. odstavka 281. člena ZIZ brez uvedbe disciplinskega postopka.

81. Tretja kršitev oziroma nesprejemljivo ravnanje tožnika, na katerega se je oprla tožena strank v izpodbijani odločbi, je ugotovitev tožene stranke, da izvršitelj ni začel z opravo izvršilnih dejanj v zakonsko določenem roku, kar se lahko povezuje z vsebino hujše disciplinske kršitve iz 6. točke 1. odstavka 298.č člena ZIZ.(6) Vendar pa tožena stranka ob tem, ko sicer navaja opravilne številke spisov, vseeno pavšalno navaja (prvi odstavek na strani 3 odločbe), da tožnik ni začel z opravo izvršilnih dejanj, saj ne navaja za posamično zadevo, za kakšno zamudo gre, kdaj je nastopila, in katero dejanje bi tožnik moral opraviti in kaj je konkretna podlaga za predmetno zamudo v posamični zadevi glede na besedilo 6. točke 1. odstavka 298.č člena ZIZ. Tudi na koncu prvega odstavka na strani 5 odločbe tožena stranka ne konkretizira, katerega dejanja izvršbe v določenem primeru, tožnik ni začel opravljati, pa bi ga moral. Na drugi strani je tožnik v upravnem postopku pojasnil, da je v vseh imenovanih zadevah že pričel z izvršilnimi dejanji, nato pa je v njih upnik predlagal odlog izvršbe ter da predlogov upnikov ni predložil dolžnikom v izjasnitev, jih pa je evidentiral v vpisniku (zadnji stavek na strani 4 izpodbijane odločbe). Tožnik je te zadeve pojasnjeval že v „Opredelitvi do zapisa o nadzoru“ z dne 2. 10. 2012 (točka K4). Zaradi preveč pavšalnega očitka tega elementa sodišče ni moglo upoštevati kot legitimno podlago za uvedbo postopka razrešitve brez disciplinskega postopka.

82. Naslednji (četrti) razlog, na katerega je tožena stranka oprla odločbo, je obravnavan v drugem odstavku na strani 3 odločbe, in se nanaša na potek izvršilnih postopkov zoper tožnika. Na podlagi dopisa Davčnega urada Hrastnik je tožena stranka ugotovila, da je imel tožnik na dan 24. 8. 2012 neporavnane obveznosti iz naslova davkov in prispevkov. Okrajno sodišče v Ljubljani pa je toženo stranko obvestilo, da se zoper tožnika vodijo trije izvršilni postopki, pri čemer sta bila dva predloga za izvršbo kasneje umaknjena, izvršilni postopek upnika X. pa je bil še v teku in sicer za znesek 125.814,79 EUR. Poleg tega pa je tožena stranka tudi ugotovila, da je imel tožnik blokirane TR račune (tudi fiduciarnega), oziroma, da je vsaj dva meseca v času nadzora imel blokirane račune in da je blokada obstajala tudi na dan izdaje odločbe. Tožnik v temelju oporeka temu očitku z argumentom, da to nima povezave z opravljanjem službe izvršitelja. Tožnik nima prav in tudi za to je potrebna določena interpretacija določila 3. odstavka 281. člena ZIZ/2013. 83. Zakonodajalec je v 3. odstavku 281. člena ZIZ-A nekoliko drugače kot v ZIZ/1998 predpisal, kaj pomeni, da nekdo ni vreden javnega zaupanja, s tem ko je določil, da ni vreden javnega zaupanja za opravljanje dejanj izvršbe, „kdor je bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja in kdor ravna tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal nalog izvršitelja“.

84. To določbo je mogoče z jezikovno metodo razlagati tako, da določa oba pogoja kumulativno in sicer, da je oseba obsojena za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevredna in poleg tega je potrebno ugotoviti še, da ta ista oseba ravna tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljala nalog izvršitelja, ker se beseda „kdor“ lahko nanaša na eno in isto osebo. Možno pa je to določbo razlagati tudi tako, da sta omenjena pogoja postavljena alternativno ne glede na veznik „in“. Lahko gre za osebo, ki je obsojena za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevredna za opravljanje službe izvršitelja, ali pa gre za osebo, ki sicer ni obsojena za kaznivo dejanje, vendar ravna tako, da je mogoče utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljala nalog izvršitelja v prihodnosti. Po presoji sodišča je pravilna druga razlaga, kajti logična metoda razlage pripelje do sklepa, da bi bilo nesmiselno oziroma tega zakonodajalec ni mogel imeti v namenu, da bi ugotovitvi, da je določena oseba zaradi storitve kaznivega dejanja moralno nevredna za opravljanje službe izvršitelja, morala slediti še presoja o tem, ali je utemeljeno sklepati, da ta oseba ne bo pošteno in vestno opravljala nalog izvršitelja v prihodnosti. Če se za nekoga ugotovi, da je nevreden za opravljanje javne službe, potem ni potrebno ugotavljati še, ali bo, ali ne bo pošteno in vestno opravljal službe v prihodnosti. Poleg tega namen te določbe (teleološka razlaga) ter sistematična metoda razlage govorita v smeri izboljševanja kriterijev in standardov kakovostnega opravljanja dela v javnih službah in utrjevanja zaupanja javnosti v javne službe,(7) ne pa obratno, pri čemer sodišče tudi ugotavlja, da določba 3. odstavka 281. člena ZIZ sama po sebi ni takšna, da bi kazala na nevarnost njene arbitrarne uporabe ali zlorabe s strani pristojnih organov.(8)

85. Določilo o tem, kdaj je izvršitelj „nevreden zaupanja“ za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja kot javnega pooblastila, je nedoločen pravni pojem, ki ga pristojni organ za razrešitev izvršitelja v praksi razlaga in izvršuje na podlagi določenega polja proste presoje. Test presoje zakonitosti, ki ga sodišče uporabi v takih primerih, je test očitne nerazumnosti, kar pomeni, da je odločitev na podlagi uporabe polja proste presoje nezakonita, če je očitno nerazumna. Stališče, da je izvršitelj nevreden javnega zaupanja, če je sam v izvršilnem postopku kot dolžnik za veliko vsoto denarja, pri čemer tožnik ne navaja, da je dolg posledica nekega dogodka objektivne socialne stiske, na katero ni imel zaznavnega vpliva, in da ima v povezavi s tem blokirane račune, da je imel neporavnane obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, ob drugem nadzornem pregledu je organ na kupu papirjev v pisani našel približno 20 neplačanih računov in opominov pred izterjavo, ki so se nanašali na stroške poslovanja izvršitelja, ni očitno nerazumno. Vendar pa mora sodišče presoditi tudi, ali je tožena stranka na zakonit način ugotovila, da je tožnik v izvršilnem postopku, da ima blokirane tekoče račune in da ima neporavnane obveznosti iz naslova davkov in prispevkov in da je imel več neplačanih računov in opominov.

86. Tožnik je bil na ustni obravnavi dne 6. 11. 2012 obveščen o problemu finančnega poslovanja tožnika in sicer, da ima neporavnane obveznosti iz naslova davkov in prispevkov ter da so zoper njega v teku izvršilni postopki in v zvezi s tem je pojasnil, da so njegove likvidnostne težave posledica neplačil izvršiteljevih dolžnikov, ter da bo likvidnost uredil v kratkem času, saj bo sredstva pridobil z odprodajo lastnih nepremičnin oziroma drugih sredstev, ki jih ima v lasti, kar pa je napovedal že v „Opredelitvi do zapisa o nadzoru“ z dne 2. 10. 2012. Na ustni obravnavi dne 6. 11. 2012 je povedal, da ima na dan ustne obravnave poravnane vse davčne obveznosti. V „Opredelitvi do ugotovitev nadzora“ z dne 27. 2. 2014 pa je navedel, da ne drži, da bi imel več kot dvajset neplačanih računov in da bi imel poravnane celotne davčne obveznosti, ki jih ima do države, če bi sodišča in drugi zavodi oziroma podjetja v državni lasti poravnali del zapadlih terjatev, pri čemer naj bi njegova terjatev do Okrajnega sodišča znašala 14.000 EUR; priznal je okoliščino nerednega plačevanja DDV in prispevkov za zaposlene ter blokado določenih računov za določena obdobja. Pojasnil je tudi, da od 8.6. 2013 do 15. 8. 2013 računi izvršitelja niso bili blokirani. V tej vlogi je tudi priznal, da teče izvršilni postopek zoper njega v zadevi X. d.d. To pomeni, da so vsaj ugotovitve o teku izvršbe zoper tožnika in blokadah tekočih računov, pri čemer blokad ni bilo v času pregleda le v trajanju dveh mesecev, ter o nerednem plačevanju DDV in prispevkov za zaposlene, pravilne in da to med strankama ni sporno. V tem primeru gre za sklop ravnanj, ki jih zakonodajalec sicer ni opredelil kot hujše disciplinske kršitve, gre pa za okoliščine, ki se močno navezujejo na pojem nevrednosti javnega zaupanja. O tem se je sodišče deloma že izreklo v zadevi U 266/2006 z dne 20. 11. 2007, pri čemer drugače kot v omenjeni zadevi, sodišče meni, da je razlog oziroma okoliščine, zaradi katerih teče izvršilni postopek zoper izvršitelja, lahko pomemben. Tožnik visokega dolga, ki ga ima do X. d.d. ni opravičeval z določenimi okoliščinami, na katere ne bi imel zaznavnega vpliva.

87. To pomeni, da tek izvršilnega postopka zoper tožnika, blokada njegovih računov v daljšem obdobju v času nadzora, skupaj z obravnavanim razlogom precejšnje neurejenosti pisarne, ki je v konkretnem primeru prerasla v malomarno, nevestno delo s spisi, vključno z neustreznimi evidencami in shranjevanjem spisov ter odzivanjem na pozive sodišč, po presoji sodišča tvori zadostno podlago za oceno, da je tožena stranka lahko uvedla postopek razrešitev tožnika in da ni šlo za arbitrarno izogibanje disciplinskemu postopku. Tožena stranka sicer v odločbi ni posebej utemeljila, zakaj se je odločila za tak postopek in ne za disciplinski postopek, vendar ta procesna pomanjkljivost v obrazložitvi akta glede na sodno presojo v konkretnem primeru ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1). Kajti tudi preostali tožbeni ugovori so neutemeljeni in sicer iz naslednjih razlogov:

88. Prvi tožbeni ugovor, da se delavki ministrstva nista izkazali z nobenim aktom ministra, ki bi ju pooblaščal za izvajanje nadzora in za vodenje postopka, je pavšalen, kajti tožnik ne zatrjuje, da je pred nadzorom zahteval, da takšno pooblastilo ali pravno kvalifikacijo izvajalki nadzora izkažeta, a tega neupravičeno nista hoteli storiti. Tožnik v tožbi niti ne zatrjuje, da ima kakšne dokaze o tem, da izvajalki nadzora nista imeli potrebnega pooblastila in pogojev za vodenje upravnega postopka. Zato ta tožbeni ugovor ni utemeljen oziroma ne more vplivati na zakonitost izpodbijanega akta.

89. Glede ugovora ničnosti zaradi neizvršljivosti izreka sodišče ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi tožene stranke v zadnjem odstavku obrazložitve akta in pod točko IV. odgovora na tožbo in zato ne bo ponavljalo razlogov. Dodaja le, da je vsebina 5. odstavka 287. člena ZIZ/2013, na katero se sklicuje tožena stranka, uveljavljena z 8. členom ZIZ-I (Uradni list RS, št. 26/2011). Poleg tega tožnik niti ne navaja, zakaj ne bi bilo mogoče izvršiti tretje točke izreka izpodbijane odločbe.

90. Nadalje tožnik v tožbi sam pravi, da je zapisnik z dne 13. 7. 2012 o nadzorstvenem pregledu prejel septembra 2012. V tem zapisniku so bile za določene opravilne številke spisov ugotovljene nepravilnosti pri upravljanju s spisi. Ustna obravnava je bila opravljena dne 6. 11. 2012, torej približno dva meseca po prvem pregledu. Pred izdajo odločbe mu je bilo s pozivom tožene stranke še enkrat omogočeno, da se izreče o očitkih v pisni vlogi, kar je storil z vlogo z dne 27. 2. 2014. Poleg tega je dne 30. 5. 2014 tudi vpogledal v spis, kar pomeni, da je imel dostop do vseh listin, v spisu, na podlagi katerih je tožena stranka odločila v zadevi. Konkretno ne navaja, da se je tožena stranka oprla na določeni dokaz, o katerem se tožnik ni imel možnosti izreči pred izdajo določbe. To, da ni prejel sklepa o uvedbi disciplinskega postopka, pa je sodišče že utemeljilo, da v konkretnem primeru ni bilo nezakonito, ker je imel minister dovolj legitimne podlage za uvedbo postopka razrešitve brez disciplinskega postopka in da torej ni šlo za arbitrarno izogibanje disciplinskemu postopku. Tudi s tožbenim argumentom, da Zbornica izvršiteljev ni ugotovila kršitev, tožnik ne more uspeti ob upoštevanju sodne interpretacije in presoje v tem konkretnem primeru, da tožena stranka ni kršila ZIZ/2013 s tem, ko je samostojno odločila o razrešitvi tožnika. Na ustni obravnavi je bil tožnik tudi obveščen o tem, da če bo v postopku ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogoja vrednosti javnega zaupanja, ga bo minister razrešil po uradni dolžnosti, sicer pa bo postopek s sklepom ustavljen (zapisnik o ustni obravnavi z dne 6. 11. 2012). Tožnik je torej lahko aktivno sodeloval v postopku in se je lahko izrekel o dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za odločitev (9. člen ZUP).

91. Kot zadnji tožbeni ugovor, ki ga mora sodišče obravnavati, in od katerega je odvisna presoja zakonitosti izpodbijanega akta, pa je ugovor, da ukrep ni sorazmeren glede na posledice. Ta ugovor je legitimen, vendar pa v konkretnem primeru ni utemeljen.

92. Razlika med postopkom razrešitve na podlagi disciplinskega postopka in postopkom razrešitve na podlagi samostojnega akta ministra ni samo v tem, da v prvem primeru minister lahko uvede postopek in odloča samo na prvi stopnji, med tem ko na drugi stopnji odloča Komisija Zbornice izvršiteljev, ki je sestavljena izmed sodnikov. Razlika med tema dvema postopkoma razrešitve je tudi v tem, da je zakonodajalec za disciplinski postopek predpisal, da je odvzem pravice opravljati dejanja zgolj najstrožja in sicer četrta možna kazen (1. odst. 298.b. člena ZIZ/2013); lahko se izreče za dobo od 1 do 10 let ali trajno (4. odst. 298.b. člena ZIZ/2013), kar pomeni, da je tudi znotraj kazni odvzema pravice opravljati dejanja izvršbe možno izreči več različno strogih kazni odvzema pravice; poleg tega se lahko izrečena kazen odvzema pravice do 2 let nadomesti s kaznijo odvzema za dobo do 3 let s pogojem, da izvršitelj v tej dobi ne stori nove disciplinske kršitve dolžnosti (5. odst. 298.b člena ZIZ/2013). Ureditev razrešitve, ki jo opravi minister brez disciplinskega postopka, nima teh možnosti, kar pomeni, da mora minister še toliko bolj tehtno opraviti preizkus z vidika načela sorazmernosti, za to da je zadoščeno zakonitemu odločanju. Iz analogne uporabe določila 298.c člena ZIZ/2013 izhaja, da mora upoštevati vsaj težo kršitve, njene posledice, povzročeno škodo, stopnjo odgovornosti, prejšnje delo in vedenje izvršitelja in morebiti prej izrečene disciplinske ukrepe. S tega vidika izpodbijani akt nima celovite obrazložitve, zato mora sodišče presoditi, ali je ta napaka v obrazložitvi akta lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1).

93. Ukrep razrešitve izvršitelja s strani ministra je predpisan z zakonom in pod pogojem doslednega upoštevanja zgornje interpretacije ZIZ/2013 sodišče ocenjuje, da je ta ukrep predpisan na takšni ravni predvidljivosti, da je še mogoče reči, da ne omogoča arbitrarne uporabe prava. Predpisanost ukrepa v zakonu ima tudi nesporno legitimno podlago, ki je v varovanju javnega zaupanja v pravosodni sistem, saj postopek izvršbe spada v okvir zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva. Ukrep je v obravnavani zadevi tudi primeren, saj je z njim možno uresničevati cilj izboljšanja javnega zaupanja v delo izvršiteljev in izvršilne postopke. Kar pa zadeva test nujnosti, ki je vključen v obrazložitev izpodbijanega akta in je bistven z vidika dejanske podlage za odločitev (predzadnji odstavek na strani 7 odločbe), pa se sodišče lahko strinja s toženo s stranko, da je ukrep v konkretnem primeru tudi nujen zlasti zaradi tega, ker je „izvršitelj imel na voljo dovolj časa, da bi po opravljenem nadzoru v juliju 2012 v skladu z določbami ZIZ in Pravilnika uredil svoje poslovanje kot izvršitelj in kot fizična oseba. Tega tudi v daljšem časovnem obdobju ni storil“ /.../. Tožnik je izvedel za nadzor nad njegovim poslovanjem 13. 7. 2012, ko je bil opravljen prvi pregled in so bile ugotovljene določene pomanjkljivosti. Dne 2. 10. 2012 se je opredelil do ugotovitev pri nadzoru. Dne 6. 11. 2012 je bil prisoten na ustni obravnavi. Ponovni pregled je bil opravljen dne 13. 7. 2013, torej eno leto po prvem pregledu, in tudi takrat so bile ugotovljene istovrstne nepravilnosti kot ob prvem pregledu pisarne in poslovanja. V februarju 2014 je bil pozvan, da se opredeli do ugotovitev pred izdajo odločbe, kar je storil z vlogo z dne 27. 2. 2014, v kateri nobene od ugotovitev tožene stranke ni sprejel (iz različnih razlogov); tožnik tudi ni sprejel tistih ugotovitev, za katere je sodišče v tem upravnem sporu ugotovilo, da so bile verodostojno ugotovljene. Izpodbijana odločba je bila izdana 2 meseca po omenjeni vlogi tožnika, kar skupaj znese skoraj dve leti, tožnik pa v tem času ni izkazal, da je bistveno spremenil način dela s spisi in odnos do finančnega poslovanja kot izvršitelj in kot fizična oseba. Izpodbijani akt zato prestane test nujnosti v okviru načela sorazmernosti. V tem se kaže očitna nujnost izrečenega ukrepa.

94. Ostane še presoja z vidika sorazmernosti v ožjem pomenu besede, ki jo je tožena stranka le delno opravila v izpodbijanem aktu (predzadnji odstavek obrazložitve na strani 7 odločbe), kjer pravi, da „gre nedvomno za poseg v pravico do dela izvršitelja in oseb, ki so pri izvršitelju zaposlene“ Po mnenju sodišča kršitve glede malomarnega upravljanja s spisi in neurejenostjo pisarne niso majhne, imajo lahko hude posledice; v konkretnem primeru tožena stranka sicer posledic oziroma konkretne škode za stranke ni ugotovila, čeprav je razumno pričakovati, da je do negativnih posledic na zaupanje javnosti prišlo glede na to, da so stranke vstopale v pisarno tožnika v času uradnih ur in da tožnik ni zatrjeval, da je imel tako stanje v pisarni samo na dan nadzora. Vendar, ko gre za vprašanje, ali je nekdo vreden javnega zaupanja, ali ne, niti ni nujno, da negativne posledice zaradi kršitev predpisov in standardov že nastanejo in da se samo v primeru nastanka konkretne škode lahko izreče tak ukrep. Stopnja odgovornosti za navedena ravnanja je visoka in je vsa na tožnikovi strani; le v manjšem delu se tožnik v zvezi s finančnim stanjem lahko upravičeno sklicuje tudi na neplačane terjatve, ki jih je imel do državnih organov. Tožena stranka tudi ni ugotovila, da je bil tožnik že pred izdajo akta kdaj kaznovan z disciplinskim ukrepom, vendar pa je, kot že rečeno, predmetni postopek trajal izredno dolgo, a očitno ni deloval na tožnika v smislu, da bi spremenil prakso dela. Tožnik pa ni z ničemer nakazal suma, da bi ga minister z izpodbijanim ukrepom obravnaval drugače, kot druge izvršitelje oziroma da bi ga na kateri koli podlagi diskriminiral. Zaradi tega sodišče ne vidi nesorazmerja med posegom v pravico do enakega dostopa do dela in na to vezane socialne varnosti (3. odstavek 49. člena in 1. odstavek 50. člena Ustave) ter koristjo, ki jo ukrep prinaša za javni interes in pravice strank v izvršilnih postopkih. Glede posledic posega v njegovo pravico do socialne varnosti iz dela tožnik ni niti ničesar konkretnega zatrjeval niti ni izkazal z ustreznimi listinami.

95. Na tej podlagi sodišče zaključuje, da je izpodbijani ukrep zakonit, ker navedene pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega akta niso mogle vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve in je sodišče zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

96. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Na tej podlagi je sodišče odločilo, kot izhaja iz druge točke izreka te sodbe.

opomba (1) : Besedilo 3. odstavka 280. člena ZIZ71998 je bilo naslednje: »Šteje se, da ni vreden javnega zaupanja za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja, kdor je obsojen za kaznivo dejanje, ki je lahko ovira za imenovanje za izvršitelja, kdor je moralno nevreden za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja in kdor ravna tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal nalog izvršitelja.« opomba (2) : Ker ZIZ-J ni relevanten za obravnavani upravni spor, se sodišču ni treba spuščati v vprašanje, ali nov (tretji) odstavek 286.a člena (72. člen ZIZ-J), ki pravi, da ministrstvo za pravosodje lahko uvede postopek razrešitve, tudi če ugotovi obstoj razlogov za razrešitev pri izvajanju pristojnosti po določbah tega zakona, kakor koli vpliva na zgornjo interpretacijo ZIZ/2013. opomba (3) : Uradne ure določa 18. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (Uradni list RS, št. 18/2003, 83/2006, 59/2011, v nadaljevanju: Pravilnik).

opomba (4) : Iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 6. 11. 2012 (str. 2, drugi odstavek) je razvidno, da je pooblaščenec tožnika glede očitka o neurejenosti pisarne povedal, da je izvršitelj sprejel ustrezne disciplinske in organizacijske ukrepe v okviru svoje pisarne, med tem ko je nasprotno temu v „Opredelitvi do ugotovitev nadzora“ z dne 27. 2. 2014 tožnik povedal, da so bili prostori ustrezni že ob prvem pregledu.

opomba (5) : Tožena stranka je na primer ugotovila, da listine, datirane na januar 2014, niso bile še na dan nadzora dne 13. 7. 2014 vložene v spise ali poslane na tista sodišča, kjer so se nahajali spisi (prvi odstavek na strani 3 odločbe). Ob drugem nadzoru dne 7. 6. 2013 je tožena stranka ugotovila, da so bile med nerazvrščenimi listinami najstarejše datirane na 11. 3. 2013 . Ob drugem nadzoru je tožna stranka ugotovila tudi, da treh naključno izbranih spisov tožnik ni uspel najti (tretji odstavek na strani 7 odločbe).

opomba (6) : Po tej določbi je hujša disciplinska kršitev, če izvršitelj ne začne z opravo izvršilnih dejanj takoj oziroma najkasneje v tridesetih dneh po prejemu dokazila o plačilu varščine, ali če takoj po opravljenih dejanjih izvršbe in zavarovanja ne sestavi poročila in obračuna.

opomba (7) : V postopku imenovanja izvršiteljev mora na primer minister napraviti oceno o vrednosti javnega zaupanja kandidatov (6. odstavek 283. člena ZIZ/2013). Zaupanje v izvršiteljevo opravljanje nalog po zakonu je pravno zavarovana vrednota tudi v določilu 2. odstavka 282. člena ZIZ/2013. opomba (8) : Na enak način je mogoče razlagati tudi prvotno določbo 3. odstavka 280. člena ZIZ/1998, da je tri okoliščine nevrednosti urejala alternativno, ne pa kumulativno. Po izdaji izpodbijane odločbe je bil ZIZ spremenjen z ZIZ-J in sicer tako, da je zakonodajalec črtal besedo „moralno“, poleg tega pa je namesto pojmovne zveze „in kdor ravna tako“ določil pojmovno zvezo „ali kdor ravna tako“, s čimer je dan poudarek alternativno ne pa morebiti razlagi, ki bi šla v smer kumulativno podanim pogojem.