Jedro

Tožena stranka je dokazala obstoj zatrjevanih razlogov za sklenitev delovnega razmerja s tožnico le za določen čas: nadomestitev upokojene prodajalke ob pričakovanem povečanem obsegu dela v prodajalni ob koncu leta in zaradi akcijskih prodaj v letu 2004.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica dne 30.4.2005 sklenila s toženo stranko pogodbo (o zaposlitvi) za nedoločen čas, zaradi česar ji tega dne delovno razmerje ni prenehalo in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožnica sklenila štiri (zaporedne) pogodbe o zaposlitvi za določen čas v obdobju od 1.10.2003 do 30.4.2005 iz razloga boljše organizacije dela in začasno povečanega obsega dela. Tožnica se je zaposlila v prodajalni potem, ko se je upokojila ena od prodajalk in se je pričakoval povečan obseg dela. Akcijske prodaje v letu 2004 niso dale zadovoljivih rezultatov, prodajalna je poslovala nerentabilno, zaradi česar so tudi spremenili (skrajšali) delovni čas prodajalne.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Glede pritožbenih navedb o potrebah po delu v drugih prodajalnah je navedlo, da pri transformaciji delovnega razmerja možnost zaposlitve na drugih delovnih mestih ne more biti odločilno dejstvo.

Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožnica vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Bistvene kršitve določb postopka so podane zato, ker tako prvostopno kot drugostopno sodišče nista ugotavljali in zavzeli stališča do ključnega dejstva, ali je obstajal zakonsko predvideni razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Spregledali sta ključno dejstvo, da tožničina delovna obveznost po pogodbah o zaposlitvi ni bila vezana na eno prodajalno, temveč na vse prodajalne na Ptuju. Sodišči sta zmotno uporabili določbe 52. in 54. člena ZDR, saj ne gre za začasno povečan obseg dela, če delodajalec za isto delo zaporedoma sklepa pogodbe o zaposlitvi z različnimi delavci, četudi v okviru časovno dopustne omejitve za vsakega delavca. Pri toženi stranki je ključni in najpogostejši delavec prodajalec.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/2007 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno drugostopno sodbo. Zato revizije, kolikor se nanaša na sodbo sodišča prve stopnje, ni mogoče upoštevati.

Tožnica ne navede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja, iz njenih navedb pa izhaja, da skuša s sklicevanjem na ta revizijski razlog uveljaviti nedovoljeni revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba nima formalnih pomanjkljivosti. Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju, zato je sodbo mogoče preizkusiti.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožnice, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati.

Za odločitev je bistvena dejanska ugotovitev, da je tožena stranka dokazala obstoj zatrjevanih razlogov za sklenitev delovnega razmerja s tožnico le za določen čas: nadomestitev upokojene prodajalke ob pričakovanem povečanem obsegu dela v prodajalni ob koncu leta in zaradi akcijskih prodaj v letu 2004. Ker pričakovanih rezultatov ni bilo, je tožena stranka skrajšala delovni čas prodajalne, odpadla pa je tudi potreba po nadaljnjem delu tožnice. Iz izpovedbe priče D.P., vodje maloprodajnega območja (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 3) izhaja, da sta za delo v skrajšanem delovnem času zadoščala dva redno zaposlena delavca, novih prodajalcev v tej prodajalni pa niso zaposlili.

Na okoliščino, da gre za začasno povečan obseg dela, ne vpliva dejstvo, s kolikimi delavci in za kakšen čas so bile sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pri tem so povsem neutemeljene revizijske navedbe o zaporednem sklepanju pogodb z različnimi delavci in o dopustnih časovnih omejitvah za vsakega delavca, ker v obravnavani zadevi sploh ne gre za tak primer. Pogodbe o zaposlitvi so bile sklepane za določen čas le s tožnico, nova pogodba o zaposlitvi za določen čas pa tožnici ni bila ponujena zato, ker njeno delo ni bilo več potrebno, ne pa zaradi omejitev iz 53. člena ZDR (ugotovitev sodišča druge stopnje na 3. strani obrazložitve izpodbijane sodbe).

Neutemeljene so navedbe tako tožnice kot tožene stranke glede vezanosti tožnice na eno prodajalno. Sodišči tega dejstva nista spregledali. Tožnica ga je uveljavljala ves čas postopka, torej ne gre za novoto, sodišče druge stopnje pa je tudi jasno obrazložilo (stran 3 izpodbijane sodbe) zakaj to dejstvo za odločitev ni bistveno. Tožnica je sklenila delovno razmerje za delo v konkretni prodajalni zaradi dejstva, da je šlo v tej prodajalni za začasno povečan obseg dela. Delovno razmerje ni bilo sklenjeno zaradi generalnega povečanja obsega dela v vseh prodajalnah na območju Ptuja. Tožena stranka tožnici po zakonu ni bila dolžna ponujati druge zaposlitve, ni pa bilo ovire po zaposlitvi v drugih prodajalnah, če bi tam obstajala potreba po novi zaposlitvi in bi se tožnica prijavila na razpis oziroma objavo za tako zaposlitev. Kraj opravljanja dela, kot je bil določen v pogodbah o zaposlitvi, ne vpliva ne na zakonitost pogodbe niti ne vzpostavlja obveznosti delodajalca, da tožnici po poteku časa, za katerega je bila pogodba sklenjena, zagotovi drugo delo.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).