Jedro

Tožnici je delovno razmerje prenehalo zaradi upokojitve. Njena terjatev za plačilo odpravnine je zato verjetno izkazana, izpolnjeni pa so tudi drugi pogoji iz 2. odst. 270. čl. ZIZ, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo začasno odredbo prepoved razpolaganja z deležem tožene stranke v družbi AB ter odtujitev in obremenitev nepremičnin.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. I Pd 1431/2012 z dne 23. 1. 2013 sklenilo, da se na predlog tožeče stranke izda začasna odredba, ki se glasi:

I. 1. Toženi stranki se prepoveduje odtujitev, obremenitev, razpolaganje in vsakršno spreminjanje s 24,5 % in 51,0 % deležem družbenika tožene stranke v družbi A, d.o.o. 2. Sodnemu registru Okrožnega sodišča v Ljubljani se nalaga, da pri 24,5 % in 51,0 % poslovnem deležu tožene stranke v družbi A d.o.o., vpiše ta sklep o izdaji začasne odredbe in prepoved odtujitve, obremenitve, razpolaganja in vsakršnega spreminjanja iz 1. točke izreka.

3. Toženi stranki se prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnin, parcele št. ... k.o. ... (ID znak ...), parcele št. ... k.o. 1... (ID znak: ...), parcele št. ... k.o. ... (ID znak: ...).

4. Zemljiški knjigi se nalaga, da zaradi zaznambe prepovedi v zemljiški knjigi vpiše ta sklep o izdaji začasne odredbe in prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin iz 3. točke izreka.

5. Ta začasna odredba velja še 30 dni od prejema pravnomočne sodne odločbe v tej zadevi. Pritožba zoper izdano začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se v presežku zavrne (v delu, ki se nanaša na prepoved odtujitve, obremenitve, razpolaganja in vsakršnega spreminjanja s 519.524 delnicami družbe B d.d., z oznako C, in na nalog D d.d., da pri 519.524 delnicah družbe B d.d. z oznako C vpiše ta sklep o izdaji začasne odredbe in prepoved odtujitve, obremenitve, razpolaganja in vsakršnega spreminjanja z njimi).

Zoper I. točko izreka sklepa o izdaji začasne odredbe je tožena stranka vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo in potrdilo izdano začasno odredbo ter sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka v zvezi z ugovorom zoper začasno odredbo.

Zoper navedeni sklep z dne 7. 2. 2013 o zavrnitvi ugovora tožene stranke se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, ugodi ugovoru dolžnika zoper sklep opr. št. I Pd 1431/2012 z dne 23. 1. 2013 ter razveljavi sklep o zavarovanju s predhodno (pravilno: začasno) odredbo, upniku pa naloži plačilo stroškov pritožbenega in ugovornega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

V pritožbi navaja, da je sklep o zavrnitvi ugovora tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi nezakonit in nepravilen, ker je sodišče prve stopnje ponovno zmotno zaključilo, da so podani pogoji za izdajo začasne odredbe. Pritožba izpostavlja, da upnik nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve zaradi upnikovega ravnanja onemogočena ali precej otežena, v kolikor ne bo zavarovana, ni izkazal. Ne zadostuje zgolj možnost takšne nevarnosti, ampak se zahteva aktivno ravnanje dolžnika v tej smeri. Ne zadostuje, da ima tožena stranka blokiran bančni račun ali da je zoper njo vložen predlog za stečaj. Potrebno je, da je takšen način razpolaganja s premoženjem vzrok za obstoj nevarnosti, da tožeča stranka svoje terjatve ne bo mogla izterjati oz. bo izterjava otežena. Sklicuje se na sodno prakso v podobnih primerih in sicer na odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1186/99 ter Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1372/2010. Upnik takšnega aktivnega ravnanja toženca ni izkazal. Navedel je samo, da je dolžnik na eni izmed svojih nepremičnin ustanovil maksimalno hipoteko. Samo dejstvo, da je premoženje dolžnika obremenjeno, pa nikakor ne pomeni, da se upnik iz njega ne bo mogel poplačati.

Upnikova terjatev, ki jo dolžnik sicer v celoti zanika, naj bi znašala 8.077,55 EUR s pripadki. Glede na obseg poslovanja in vrednost poslov, ki jih opravlja dolžnik, takšna terjatev ni izstopajoča po višini, saj kratkoročne poslovne obveznosti dolžnika v celoti znašajo 16.712.506,00 EUR, na drugi strani pa so samo nepremičnine v lasti dolžnika ocenjene na vrednost 53.850.000,00 EUR. Tožena stranka še navaja vrednost opreme in mehanizacije, podatke o poslovanju (čisti dobiček za leti 2010 in 2011) ter podatke o knjigovodski vrednosti poslovnih deležev v družbi A d.o.o.. S temi podatki o vrednosti svojega premoženja izkazuje, da ne obstaja nevarnost, da bo uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Zato zavarovanje z izpodbijanim sklepom ni utemeljeno.

Pritožba nadalje navaja, da ni utemeljeno zavarovanje na več sredstvih, saj v primeru, da se terjatev izkaže za utemeljeno, povsem zadostuje zavarovanje zgolj na nekaterih sredstvih dolžnikovega premoženja, npr. na eni nepremičnini. Sodišče je napačno ocenilo, da je potrebno zavarovanje na vseh sredstvih. V izpodbijanem sklepu se sodišče ni opredelilo do potrebnosti druge in nadaljnjih predhodnih odredb, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Nezakonito je, da je skupna terjatev v višini 8.077,55 EUR zavarovana s premoženjem v vrednosti več kot 60 milijonov EUR. Izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in ga je že iz tega razloga potrebno razveljaviti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba, saj izpodbijani sklep vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da ga je vsekakor mogoče preizkusiti.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek istega člena) ter 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami – ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Po 1. odstavku tega člena sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odstavek). Po 3. odstavku istega člena upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Sodišče prve stopnje je v sklepu o izdaji začasne odredbe ter v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da je terjatev za plačilo odpravnine zaradi upokojitve verjetno izkazana. Verjetnost tožničine terjatve do tožene stranke potrjujejo listine v spisu, zlasti ugotovitveni sklep tožene stranke z dne 15. 6. 2012 o prenehanju delovnega razmerja tožnici z dnem 30. 6. 2012 zaradi upokojitve. Že v samem ugotovitvenem sklepu je navedeno, da delavki ob upokojitvi pripada odpravnina, pravico do odpravnine v takšnem primeru pa določa tudi 132. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZDR). Po višini je terjatev verjetno izkazana vsaj do višine, ki jo v odgovoru na tožbo navaja tožena stranka, saj je iz plačilnih list razvidno, kolikšna je bila bruto plača tožnice v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je tožnica uveljavljala nekoliko previsoko odpravnino, glede na predložene podatke iz plačilnih list, na odločitev o predlagani začasni odredbi nima bistvenega vpliva.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem, da je izdana začasna odredba potrebna zato, ker obstoji nevarnost, da bo uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem. Tožena stranka je namreč po dnevu zapadlosti tožničine terjatve nepremičnino s parc. št. ... k.o. ... obremenila z maksimalno hipoteko, poleg tega pa je že pred tem razpolagala s svojim premoženjem in zmanjševala njegovo vrednost. Zaradi likvidnostnih težav pa ima blokirane vse račune. Tožena stranka je, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, lastnica več nepremičnin, ki so že vse obremenjene s plombami, v zvezi z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa, izvršbe, hipoteke, pa tudi njeni poslovni deleži v družbi A d.o.o. so zavarovani v korist različnih upnikov, kar potrjujejo listine v spisu. Pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve iz citiranega 2. odstavka 270. člena ZIZ je zato izpolnjen. Izkazano je tudi aktivno ravnanje oz. razpolaganje s premoženjem dolžnika, na nevarnost bodočega razpolaganja oziroma obremenjevanja premoženja tožene stranke pa kaže tudi izredno slabo finančno stanje tožene stranke in neporavnane obveznosti. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Z izdano začasno odredbo je sodišče opravilo zavarovanje tožničine verjetno izkazane terjatve v potrebnem obsegu. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nikakršne škode, zlasti ker ima vse nepremičnine in poslovne deleže v družbi A d.o.o. že obremenjene. Ker so vse nepremičnine obremenjene s plombami in poslovni deleži zavarovani v korist različnih upnikov, tako da niti ni mogoče ugotoviti, kdaj in v kakšni višini bi se tožnica sploh lahko poplačala, saj se bo lahko poplačala šele po poplačilu vseh drugih upnikov, vpisanih pred njo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi ugovor tožene stranke, da predmet zavarovanja terjatve ni sorazmeren z vtoževano terjatvijo. Prav iz tega razloga tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni ustrezno upoštevalo načela sorazmernosti, kar tožena stranka izpostavlja tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izdalo obe predlagani začasni odredbi - tako prepoved odtujitve, obremenitve in razpolaganja z deležem tožene stranke v družbi A d.o.o. kot tudi prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, katerih lastnica je tožena stranka, saj je le tako mogoče doseči namen zavarovanja.

Ker so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve v smislu citiranih določb ZIZ, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, tako kot izhaja iz izreka (2. odstavek 365. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).