Jedro

Ker se neprerekana (prepozno prerekana) dejstva štejejo za priznana, priznanih dejstev pa ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP), predložitev (predlaganje) dokazov v tožbi ni eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP).

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 361 EUR stroškov odgovora na revizijo.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in toženo stranko zavezalo, da mu mora plačati 3.350.000 SIT odškodnine za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti ter za strah, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2004 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke ugodilni del izreka prvostopenjske sodbe s sklepom razveljavilo glede tožniku prisojene odškodnine za telesne bolečine v znesku 1.200.000 SIT z obrestmi in mu zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje, v ostalem (glede zneska 2.150.000 SIT z obrestmi) pa je s sodbo pritožbo zavrnilo.

3. Tožena stranka pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje, naj znova odloči o pritožbi. Prvi je po njenem mnenju podan zato, ker da zaradi nesklepčnosti tožbe in nasprotja med tožbenimi trditvami in tožbi priloženimi dokazi niso bile izpolnjene predpostavke za izdajo zamudne sodbe, drugi pa zato, ker zaradi nesklepčnosti tožbe tožnik ni mogel dokazati vzročne zveze med dvakratnim odlogom operacije tožnika in zatrjevano škodo ter sta nižji sodišči glede tega elementa civilnega delikta zmotno uporabili določbo 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in revizijskemu sodišču predlagala, naj jo zavrne, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zamudno sodbo je po določbi 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP (ob izpolnjevanju tudi preostalih pogojev iz tega člena) mogoče izdati le, če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Gre za t.i. sklepčnost tožbe, ki sicer predstavlja procesno predpostavko za izdajo zamudne sodbe, a je materialnopravna kategorija: od nje ni odvisno, ali bo sodišče sojenje dovolilo, pač pa, ali bo o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilo tako, da mu bo ugodilo.(1)

7. Po stališču revizije je tožba v konkretnem primeru nesklepčna, ker ne vsebuje (1) trditev o dejstvih, ki bi omogočala presojo o krivdi tožene stranke (ne pojasni, zakaj operacija ni bila opravljena, kar je ob pripravljenosti tožene stranke, da jo opravi, odločilnega pomena) in (2) dokazov o obstoju vzročne zveze med dvakratnim odlogom operativnega posega pri tožniku in njegovo škodo. To stališče je zmotno. Tožnik je uveljavljal odškodnino za škodo, ki mu je po tožbenih trditvah nastala zato, ker bi moral biti potem, ko mu je bila v Bolnišnici ... 8.10.1998 diagnosticirana Dupuytrenova kontraktura(2) leve (pri tožniku levičarju dominantne) roke, nujno operiran, a ga je kljub nujnosti posega od tedaj do konca leta 1999 bolnica sicer večkrat naročila na operacijo, nato pa jo je vsakokrat odložila; ker operacije ni in ni izvedla, čeprav je imela za to vse možnosti, ga je zdravnica zavoda, v katerem je takrat prestajal zaporno kazen, 29.12.1999 urgentno napotila v bolnico v Ljubljano, kjer je bil takoj naročen na operacijo in že 14.1.2000 operiran, operacija pa je bila, ker je bila izvedena prepozno, uspešna le delno (glede prstanca in sredinca, ne pa tudi glede mezinca, za katerega je bila v letu 2003 v Mariboru opravljena še ena operacija, ki pa uspeha ni izboljšala). Tožnikove trditve o navedenih dejstvih je sodišče prve stopnje pravilno, ker jih tožena stranka ni pravočasno prerekala, štelo za resnične in jih vzelo za dejansko podlago zamudne sodbe. Navedena dejstva (nobeno od njih ni v nasprotju z listinskimi dokazi, ki jih je tožbi priložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana) so za izdajo zamudne sodbe zadoščala. Trditve o dejstvih, ki bi utemeljevale presojo o krivdi tožene stranke niso bile potrebne in zaradi njihove odsotnosti tožba ni nesklepčna: po določbi prvega odstavka 154. člena ZOR se krivda domneva, zato je bilo na toženi stranki, da dokaže, da do odlogov operacije ni prišlo po njeni krivdi (naklepu ali malomarnosti), a možnosti (pravočasnega in s tem upoštevnega) dokaza o tem ni izkoristila. Neutemeljene so tudi trditve o nesklepčnosti tožbe zaradi odsotnosti dokazov o obstoju vzročne zveze med dvakratnim odlogom operacije in tožnikovo škodo. Prepozno prerekana in zato pravilno obravnavana kot po toženi stranki priznana trditev o tem, da je tožniku nastala škoda prav zato, ker tožena stranka ni pravočasno opravila operacije leve roke, je zadoščala za presojo o obstoju pravno relevantne vzročnosti. Tožba bi bila nesklepčna le, če trditev, ki predstavljajo dejansko podlago te presoje, ne bi bilo.

8. Ker se neprerekana (prepozno prerekana) dejstva štejejo za priznana,(3) priznanih dejstev pa ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP), predložitev (predlaganje) dokazov v tožbi ni eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP).

9. Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

10. Tožena stranka uveljavlja, da ta pogoj ni bil izpolnjen, češ da je tožnik zahtevek utemeljil na svojem prepričanju, da je tožena stranka operacijo dvakrat odložila iz malomarnosti ali celo zaradi naklepa svojih zdravnikov, pri tem pa je tožbi kot dokaz priložil izvida tožene stranke z dne 18.3.1998 in z dne 23.9.1998, iz katerih je razvidno, da je bila tožena stranka operacijo pripravljena opraviti in je tožnika na poseg dvakrat naročila. Stališče tožene stranke je zmotno. Nasprotja med trditvami tožnika in vsebino izvidov ni: da je tožena stranka tožnika dvakrat naročila na operacijo, izhaja iz obojega, nadaljnje tožnikove trditve, da je poseg obakrat odložila, pa izvida ne ovržeta.

11. Materialno pravo, konkretno 154. člen ZOR, je po revizijskih trditvah v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno zato, ker zaradi nesklepčnosti tožbe tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze med odložitvijo operacije in tožnikovo škodo. Da tožba ni bila nesklepčna in da dejstev, na katerih temelji presoja o obstoju pravno relevantne vzročnosti, ni bilo treba dokazovati, je bilo pojasnjeno že v 6. točki obrazložitve. Presumirano priznana dejstva, da se je pri pregledu 8.10.1998 ugotovilo, da je operacija tožnikove leve roke nujna, pa jo je tožena stranka kljub temu 18.3.1999 in 23.9.1999 odložila, zaradi česar je bila nato 14.1.2000 v Kliničnem centru v Ljubljani opravljena operacija le delno uspešna (okvare skrčenega mezinca ni bilo več mogoče sanirati) pa dovoljujejo pravni zaključek o vzročni zvezi med ravnanjem tožene stranke in tožnikovo škodo. Materialno pravo, konkretno določba prvega odstavka 154. člena ZOR, je bilo uporabljeno pravilno.

12. Revizija je torej neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in argumentirano ter procesno in materialnopravno pravilno predlagala njeno zavrnitev. Zato je po določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP upravičena do povrnitve stroškov, ki jih je v zvezi s tem utrpela in ki jih predstavljajo stroški zastopanja, odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo, veljavno v času zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 41. člena sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi).

Op. št. (1): Po besedilu ZPP, veljavnem v času odločanja pred nižjima sodiščema, je sodišče v primeru nesklepčnosti tožbe s sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo brez predhodnega poziva tožeči stranki, naj nesklepčnost v na razpolago danem ji roku odpravi, po sedaj veljavnem besedilu (Novela ZPP-D) pa lahko sodišče zahtevek zavrne šele, če tožnik po pozivu sodišča nesklepčnosti tožbe ne odpravi.

Op. št. (2): Krčenje prstov.

Op. št. (3): Stranka nima dolžnosti, pač pa »le« pravico (ki ji jo mora sodišče zagotoviti) v pravdi aktivno sodelovati. O tem, kako naj sodišče reagira na pasivnost pravdne stranke, se je v teoriji procesnega prava razvilo več rešitev. Po tezi o afirmativni litiskontestaciji pasivna stranka priznava resničnost dejanskih navedb nasprotne stranke (zato jih ni treba dokazovati), izjemoma pa tudi pripoznava tožbeni zahtevek. Pasivnost postane instrument procesne dispozicije: zaradi možnosti zanjo neugodne meritorne odločitve sodišča stranka v postopku raje aktivno sodeluje. Teza o negativni litiskontestaciji je ugodna za toženo stranko in temelji na presumpciji, da stranka, ki se ne izreče o zahtevkih nasprotne stranke, s tem le-te zanika (jim oporeka). Po tretji tezi se navedbe aktivne stranke ne morejo šteti ne za resnične in ne za neresnične samo zato, ker se nasprotna stranka do njih ni opredelila. ZPP izrecno ne uzakonja nobene od navedenih tez, slovenskemu procesnemu sistemu pa je najbližje tretja (za opustitev procesnih dejanj, vezanih na rok, opustitev naroka, opravo posameznih procesnih dejanj po zaključku tistega stadija pravde, do katerega je to dejanje mogoče opraviti ipd. so predpisane različne procesne posledice). Izjema se je (med drugim) uveljavila za primere popolne pasivnosti tožene stranke, ko rešitev temelji na sistemu afirmativne litiskontestacije in sodišče izda zamudno sodbo, opiraje se izključno na dejanske trditve tožeče stranke, katerih resničnosti ne preverja v dokaznem postopku, pač pa preveri le, ali so trditve tožnika v nasprotju z dokazi, ki jih je sam predložil ali s splošno znanimi dejstvi.