Jedro

Revidentka izpodbija sodbo sodišča druge stopnje z navajanjem novih dejstev, ki pa po določilih 387.člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP iz leta 1977) ni dopustno. Nedopustno je tudi revidentkino izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da naj ugotovi, da ima tožnica na podlagi kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva pravico do plače za čas od 19.8.1991 do 31.3.1993 v višini 1.370.889,00 SIT, da je od tega 799.447,00 SIT tožena stranka že plačala in da je tako tožnici dolžna še razliko plače za posamezne mesece v letih 1991, 1992 in 1993 z zamudnimi obrestmi od dospetja v plačilo posameznih mesečnih zneskov, prav tako pa tudi zahtevek, za plačilo dodatka za prehrano z zamudnimi obrestmi od 1.4.1993 dalje ter dodatek za jubilejno nagrado za 20 let delovne dobe z zamudnimi obrestmi od 1.9.1991 do plačila. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici na podlagi odločbe Sodišča združenega dela v Ljubljani zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačala dne 23.2.1993 znesek 799.447,00 SIT, kar pa po navedbah tožnice ni bila izpolnitev celotne obveznosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v obdobjih, za katera uveljavlja omenjene razlike v plači, prejela nekoliko višje zneske, kakršne sta prejeli dve sodelavki, ki sta pri toženi stranki opravljali enaka dela kot tožnica, to je dela "odgovorne sestre stavbe". Pri tem je sodišče upoštevalo podatke iz pogodb o zaposlitvi kot tudi podatke o dejanskih izplačilih (B-13, B-14). Do otroškega dodatka ni bila upravičena, ker ni izkazala, da je upravičena do tega prejemka. Presodilo je, da tudi ni bila upravičena do povračila stroškov za prevoz na delo, ker v omenjenem obdobju ni delala (94. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije, Uradni list RS, št. 26/91, KPZ). Tožnica ni bila upravičena do povračila stroškov za prehrano, ker so do tega povračila upravičeni le delavci, ki dejansko opravljajo delo (2. odstavek 90. člena KPZ). Tožnica je delovni jubilej (20 let delovne dobe) dopolnila dva meseca prej, preden se je zaposlila pri toženi stranki, tako da tožena stranka ni bila zavezana izplačati tožnici jubilejne nagrade, temveč bi to pravico lahko uveljavljala pri prejšnjem delodajalcu.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožnica, ker ji sodišče prve stopnje ni prisodilo pripadajočih zamudnih obresti od 23.2.1993 dalje, to je, 400.725,00 SIT. Pri obračunu plač za posamezne mesece v zvezi z izplačanim zneskom 799.447,00 SIT je tožena stranka napačno obračunala davek na osebne prejemke. Ni ji bil priznan otroški dodatek za dva mladoletna otroka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s primerjavo podatkov o zaslužkih delavk na podobnih delih pravilno presodilo, da je tožena stranka z izplačilom 799.447,00 SIT v celoti plačala dolg do tožnice. Preverilo je izračun neto zneskov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožnici in ugotovilo, da je izračun pravilen. Ugotovilo je tudi, da tožnica ni izkazala, da bi bila upravičena do izplačila otroškega dodatka in da je bila zato odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo ta del tožbenega zahtevka, pravilna. Glede zamudnih obresti od izplačanih glavnic vsebovanih v znesku 799.447,00 SIT je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je šlo za spremembo tožbe na plačilo zakonitih zamudnih obresti, ki jih prej ni uveljavljala (specifikacija z dne 15.2.1993 - A 2). Takšna sprememba pa po koncu glavne obravnave ni več dopustna (1. odstavek 190. člena ZPP iz leta 1977).

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da naj revizijsko sodišče sodbi sodišč druge stopnje in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmotna uporaba materialnega prava je posledica zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožnici plačala manj, kot bi ji morala po kolektivnih pogodbah in splošnih aktih tožene stranke. V dokaznem postopku ni bilo pridobljeno mnenje izvedenca finančne stroke, ki bi lahko strokovno ugotovil prikrajšanja tožene stranke. Ni bilo upoštevano, da je delavka, katere dohodki so bili primerjani z dohodki tožnice, to je M. B., prejemala del plače v obliki "uskladitev", česar tožnica ni prejemala, oziroma kar ni bilo upoštevano pri njenih prikrajšanjih. Tožena stranka je za nekatera obdobja v nasprotju s predpisi obračunala davke. Tožnici neupravičeno ni bil priznan otroški dodatek. Ker je preživljala dva mladoletna otroka, bi morala tožena stranka to upoštevati pri davčnih olajšavah ob vsakomesečnem izplačevanju plače. Po navedbah revidentke tožena stranka s plačilom zneska 799.447,00 SIT ni izpolnila svojih obveznosti, zato bi bilo treba na temelju 313. člena ZOR ugotoviti, da dela glavnice in dela zamudnih obresti tožena stranka še tožnici ni plačala.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 17/91-I, 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem zavrača revizijske navedbe in predlaga, da naj revizijsko sodišče revizijo tožnice zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Revidentka ne uveljavlja razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Revidentka trdi, da je bilo v sodnem postopku zmotno uporabljeno materialno pravo, ker je bilo v zvezi z raziskovanjem pravilnosti izračuna zneska, ki ji ga je bila tožena stranka dolžna plačati, dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Navaja, da bi bilo mogoče pravilnost izračunov preveriti le s sodelovanjem izvedenca finančne stroke. S tem revidentka izpodbija pravilnost dokazne ocene, kar po določilih 3. odstavka 385. člena ZPP ni dopustno v revizijskem postopku. Sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo, ker sta kot pravni temelj upoštevali predpise, ki urejajo plačo tožnice in primerjanih sodelavk. Pri tem sta upoštevali določila Zakona o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto 1991 (Uradni list RS, št. 48/90, 26/91 in 13/92), določila Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 18/91, 53/92) in KPZ. Pri tem je iz sodbe sodišča prve stopnje jasno razvidno, kako je sodišče uporabilo navedene normativne akte, s čemer je upravičeno soglašalo tudi sodišče druge stopnje.

Zatrjevanje revidentke, da je njena sodelavka M. B. prejemala mesečne uskladitve plače, revidentka pa ne, je navajanje novih dejstev, ki po določilih 387. člena ZPP ni dopustno. To velja tudi za revidentkino trditev, da je tožena stranka pri obračunu izplačil revidentki za nekatere mesece v letu 1992 in 1993 napačno obračunavala davke, česar sodišči v dokaznem postopku nista ugotavljali. Z nedopustnim navajanjem novih dejstev revidentka izpodbija sodbo sodišča druge stopnje o tem, da ji ne pripada otroški dodatek, ker upravičenosti do tega prejemka ni izkazala. Revidentka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje tudi z navajanjem, da sodišči nista ugotovili, da davki niso bili pravilno obračunani, vendar pa v zvezi s tem ne navaja, v čem so te kršitve. Tudi z navajanjem, da je bil obračun zamudnih obresti zmoten, revidentka nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Trditev, da tožena stranka ob plačilu 799.447,00 SIT dne 23.2.1993 očitno ni izpolnila vseh svojih obveznosti, ni utemeljena. Ker ni bilo ugotovljeno, da bi tožena stranka s plačilom zneska 799.447,00 SIT ne poravnala katere izmed obveznosti, oziroma da tožena stranka tožnici še karkoli dolguje, je neutemeljena tudi njena zahteva za plačilo zamudnih obresti od zneska, ki ga tožnica navaja kot neporavnani dolg tožene stranke.

Revizijsko sodišče torej ni ugotovilo, da bi sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je revizijo na temelju določil 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP ter ZOR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.