Jedro

Bistvo kondikcijskega zahtevka iz 190. člena OZ je v tem, da je v zvezi z izjalovljeno podlago (npr. pogodbo) ena oseba pridobila določeno korist, druga oseba pa je za to isto korist prikrajšana. Če se podlaga za prehod koristi ni uresničila, je takšna pridobitev neupravičena, zato nastopi dolžnost vrnitve. Ob tem pa krivda za neuresničitev podlage (konkretno za nesklenitev pravnega posla, za katerega sta se stranki dogovarjali) za odločitev (v obravnavani zadevi) ni pomembna.

Izrek

I. Pritožbi druge tožeče stranke in prve tožene stranke se zavrneta in se v izpodbijani I., II., IV. in V. točki izreka potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Druga tožeča in prva tožena stranka krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa krijeta sami svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenima sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je prva tožena stranka (v nadaljevanju prva toženka) dolžna prvi tožeči stranki (v nadaljevanju prvemu tožniku) v 15 dneh plačati znesek 59.916,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo pa je primarni del tožbenega zahtevka, da je prva toženka dolžna drugi toženi stranki (v nadaljevanju drugi toženki) v 15 dneh plačati znesek 59.916,00 EUR skupaj z dogovorjenimi obrestmi in drugimi nadomestili, določenimi s Kreditno pogodbo št. P01546/07 z dne 3. 4. 2007 ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 59.916,00 EUR od 11. 6. 2007 dalje do plačila, druga toženka pa je dolžna ta znesek prevzeti, presežek plačila po navedeni Kreditni pogodbi pa nato nakazati drugemu tožniku (II. točka izreka). Umik tožbe, ki se nanaša na umik izvršbe, vodene pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici pod opr. št. In 209/2011 je prvostopno sodišče vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo (III. točka izreka). V okviru odločitve o pravdnih stroških je prvostopno sodišče odločilo, da je dolžna prva toženka v 15 dneh povrniti prvemu tožniku njegove pravdne stroške v višini 4.811,40 EUR (IV. točka izreka), drugemu tožniku pa je prvostopno sodišče v istem roku naložilo povrnitev pravdnih stroškov prve toženke v višini 2.891,40 EUR skupaj s pripadki v primeru zamude (V. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožujeta drugi tožnik in prva toženka.

3. Drugi tožnik s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija le v V. točki izreka vsebovano odločitev o pravdnih stroških. Izpostavlja, da je prvostopno sodišče (odvetniško) nagrado obračunalo od previsoke vrednosti spornega predmeta. Tožnika sta namreč še pred prejemom odgovora na tožbo z dopolnitvijo tožbe umaknila del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na umik izvršbe. Glede na navedeno po prepričanju drugega tožnika prvi toženki z umaknjenim delom zahtevka, še preden je sploh odgovorila na tožbo, niso nastali nobeni stroški. Ob dejstvu, da je bil zahtevek za umik izvršbe umaknjen, se po mnenju pritožnika ne bi smel upoštevati pri vrednosti spornega predmeta, ki bi za obračun stroškov morala znašati le 59.916,00 EUR. Pritožnik predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela prvostopne odločitve, podrejeno pa njegovo razveljavitev. Priglaša pritožbene stroške.

4. Prva toženka prvostopno odločbo v točkah I, II in IV izreka izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, primarno iz pritožbenega razloga zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Uvodoma izpodbija odločitev v okviru II. točke izreka in izpostavlja, da bi moralo prvostopno sodišče tožbo v okviru primarnega tožbenega zahtevka zavreči kot nedopustno zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Nadalje v celoti izpodbija prvostopno odločitev v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo (podrejenemu) tožbenemu zahtevku prvega tožnika (I. točka izreka). Izpostavlja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe zelo skopa, po prepričanju pritožnice se prvostopno sodišče večine izvedenih dokazov sploh ni dotaknilo in jih tudi ni ocenilo oz. iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, katere dokaze je in katerih ni ocenilo. Pritožnica ponovno opozarja že v postopku na prvi stopnji izpostavljeno, da je bila sklenitev kreditne pogodbe št. PO 1546/07 z dne 3. 4. 2007 in kreditne pogodbe št. PO 1506/07 z dne 3. 4. 2007 v skupnem znesku 469.582,00 EUR, ki je bil nakazan na TRR prve toženke dne 7. 6. 2007 in 11. 6. 2007, le delček projekta „Hrvaška kot poslovna priložnost za igralniško dejavnost“, ki ga je drugi tožnik podal predstavnikom druge toženke. Znesek je bil nakazan, ker je bilo potrebno v C. P. d.d. investirati okoli 1,098.700,00 EUR za načrtovano obnovo igralnice, kar naj bi izhajalo iz v dokaz predloženega dokumenta s strani prve toženke. V gradivu za tretjo sejo nadzornega sveta C. P. d.d. z dne 18. 5. 2007 je določno naveden znesek 469.000,00 EUR kot potrebna sredstva za obnovo igralnice. Prva toženka je zahtevala, da v projekt prispevata dogovorjena sredstva tudi partnerja skupnega projekta (tožnika), kar sta le-ta realizirala. Slednje naj bi izhajalo iz sklenjenih kreditnih pogodb in naloga za nakazilo zneska kredita prvi toženki. Znesek nakazila, ki ga je prva toženka prejela, ni zgolj slučajno ustrezal znesku manjkajočih sredstev za obnovo casina. Prva toženka je do takrat v skupni projekt Casino vložila že 1,597.460,00 EUR, kar pomeni, da je svoja denarna sredstva založila tudi za tožnika, zato z njima ni sklepala posebnega dogovora o namembnosti. Nepravilen je zato prvostopni zaključek, da naj bi bilo navedeno podkrepljeno le z izpovedbo priče Z., ki ji sodišče prve stopnje neutemeljeno očita neverodostojnost. Prva toženka nadalje izpostavlja, da je bil prvi tožnik celo leto 2007 direktor oz. predsednik uprave C. P. d.d., zatem do konca leta 2011 pa drugi tožnik, kar naj bi kazalo na sodelovanje obeh tožnikov pri poslovanju družbe in to ne izključno iz funkcije organov upravljanja, ampak kot družbenikov v kakršnikoli obliki. Tudi v izračunu delitve kupnine v primeru prodaje Casina v letu 2008 je bil vplačani znesek tožnikov upoštevan. Če bi prvostopno sodišče v celoti ocenilo izvedene dokaze, bi lahko ugotovilo, da je neutemeljeno sklicevanje tožnikov na dejstvo, da z vplačanim zneskom nista pridobila poslovnega deleža v družbi P. d.o.o. kot razlog za neupravičeno obogatitev prve toženke. Tožnika sta se zavezala vlagati v „projekt“ z lastnimi sredstvi ali z najetimi. Pravni temelj za sporno nakazilo je bila sklenjena kreditna pogodba z dne 3. 4. 2007, ki je bila le del posla, kot sta ga prikazovala tožnika. Prva toženka tako nikakor ni bila neupravičeno obogatena, ampak je s poslom, realiziranim na pobudo tožnikov, oškodovana v bistveno višjem znesku. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka (oz. zavrženja tožbe v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom) ter priglaša pritožbene stroške.

5. Odgovor na pritožbo nasprotne stranke sta vložila le tožnika. V njej se zavzemata za zavrnitev pritožbe prve toženke in potrditev z njo izpodbijanega dela prvostopne sodbe. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbah uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru pravočasno podanih trditev strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

8. V obravnavani zadevi sta tožnika tožbeni zahtevek utemeljevala na podlagi instituta neupravičene pridobitve. Zatrjevala sta, da je bila prva toženka, kateri je bil s strani druge toženke nakazan znesek kredita iz naslova kreditne pogodbe, ki jo je z njo sklenil prvi tožnik (59.916,00 EUR), neupravičeno obogatena na škodo tožnikov. Sporno nakazilo je bilo namreč namenjeno nakupu poslovnega deleža v družbi P. d.o.o. (v lasti prve toženke), do katerega pa ni prišlo, saj tožnika nikoli nista postala družbenika navedene družbe (temveč je to ostala prva toženka). Med pravdnimi strankami v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da je prva toženka navedena denarna sredstva iz naslova kredita prvega tožnika prejela, ter da se pričakovana podlaga (nakup poslovnega deleža) kasneje ni uresničila. Vendar pa sta toženki zatrjevali, da so bila navedena denarna sredstva kot investicijski vložek tožnikov („udeležba investitorjev v skupnem projektu“) uporabljena za obnovo igralnic C. P.. Navedeno je bilo po zatrjevanjih tožnikov v nasprotju z namenom nakazila denarnih sredstev, zaradi česar naj bi bila prva toženka neupravičeno obogatena, čemur je z ugoditvijo podrejenemu tožbenemu zahtevku v izpodbijani odločbi sledilo tudi sodišče prve stopnje.

9. Uvodoma je izpostaviti, da je bil primarni tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika od prve toženke terjala enaki znesek kot po podrejeno postavljenem tožbenem zahtevku (59.916,00 EUR, le z daljšim obdobjem obračunavanja obresti), vendar njegovo plačilo na račun druge toženke, zavrnjen (II. točka izreka). Taka prvostopna odločitev (zavrnitev zahtevka) je prvi toženki v korist, tudi v primerjavi z odločitvijo, za katero se smiselno zavzema v obravnavani pritožbi (zavrženje tožbe glede primarnega tožbenega zahtevka zaradi pomanjkanja pravnega interesa), saj gre za meritorno odločitev o primarno postavljenem tožbenem zahtevku, o katerem po nastopu pravnomočnosti ni več mogoče odločati.

10. Tudi z zgoraj povzeto prvostopno odločitvijo o podrejenem tožbenem zahtevku (I. točka izreka) se prva toženka ne strinja. Iz njenih pritožbenih navedb je razbrati, da naj bi bila izpodbijana prvostopna odločitev rezultat pomanjkljive in preskope dokazne ocene, saj se prvostopno sodišče po njenem prepričanju večine izvedenih dokazov sploh ni dotaknilo in jih tudi ni ocenilo oz. dokazne ocene iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati. Res je sicer, da je prva toženka že v postopku na prvi stopnji opisovala širše poslovno sodelovanje med pravdnimi strankami, kar ponovno poudarja v obravnavani pritožbi, ko izpostavlja, da je bila kreditna pogodba prvega tožnika (in drugega tožnika), na podlagi katere (katerih) je prva toženka prejela sporno nakazilo, le delček projekta „Hrvaška kot poslovna priložnost za igralniško dejavnost“, ki ga je drugi tožnik podal predstavnikom druge toženke. Glede na rezultate izpeljanega dokaznega postopka tudi po presoji sodišča druge stopnje ni dvoma, da je šlo med pravdnimi strankami za kompleksnejše sodelovanje, ki se ni izčrpalo v spornem nakazilu, s čimer se prvostopno sodišče ni podrobneje ukvarjalo. Vendar pa zgolj s tem prvostopno sodišče ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane nepopolne niti zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Večji del obširne trditvene in dokazne podlage prve toženke je bil namreč v obravnavani zadevi za odločitev pravno nerelevanten, medtem ko pravno odločilnih zatrjevanj prva toženka ni uspela dokazati, kot bo še podrobneje obrazloženo.

11. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno opredelilo pravno relevantne in med pravdnimi strankami sporne okoliščine. Glede na navedbe prve toženke, da je bil nakazani znesek iz naslova kreditne pogodbe prvega tožnika uporabljen za obnovo igralnic C. P., je bilo med pravdnimi strankami sporno, ali je bil prvi tožnik s tako uporabo sredstev, ki bi bila v nasprotju z namenom, za katerega so bila le-ta dana, oškodovan, ali pa je šlo za investicijski vložek v obnovo Casina, s čimer naj bi prvi tožnik kot investitor soglašal. V nasprotju s pritožbenimi navedbami prve toženke tudi sodišče druge stopnje v dokazih, ki jih le-ta ponuja, podobno kot sodišče prve stopnje ne vidi dovolj trdnih razlogov za zaključek, da naj bi bil sporni znesek s strani prvega tožnika nakazan zaradi zahteve prve toženke, da v projekt prispevata dogovorjena sredstva tudi tožnika kot partnerja skupnega projekta, da bi torej šlo za investicijski vložek. Slednje iz dokumenta, ki ga v pritožbi ponovno izpostavlja prva toženka (gradivo za tretjo sejo nadzornega sveta z dne 18. 5. 2007 - B 41), ni mogoče razbrati, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Čeprav se izpostavljeni dokument nanaša na problematiko financiranja obnove igralnice, v njem namreč nikjer ni govora o zatrjevanem, da naj bi potrebni znesek investicije zagotovila (prispevala) tožnika. Zgolj v pritožbi izpostavljena podobnost zneskov (seštevka kreditov obeh tožnikov in zneska, ki naj bi bil potreben za investicijo) za tak zaključek, ki ga v pritožbi ponovno ponuja prva toženka, tudi po presoji sodišča druge stopnje vendarle ne more zadoščati. Posledično je neutemeljena tudi pritožbena graja prvostopne dokazne ocene priče Z., katere izpovedbi sodišče prve stopnje ni sledilo, pri čemer je pripominiti, da tudi navedena priča ni potrdila izrecnega soglasja tožnikov, da se nakazana denarna sredstva porabijo za tak namen (obnovo casina). Pritrditi je tudi prvostopnemu stališču, da zgolj s sodelovanjem prvega tožnika pri upravljanju družbe (prvi tožnik je bil nekaj časa direktor C. P. d.d.), prva toženka tožniku ni priznavala formalnega lastništva, saj vodenje družbe ne pomeni hkrati tudi njenega lastništva. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da naj bi bil v izračunu delitve kupnine v primeru prodaje Casina v letu 2008 vplačani znesek tožnikov upoštevan, samo po sebi ne izkazuje njune udeležbe v družbi, ampak lahko tudi zgolj dejstvo, da se je prva toženka svojih obveznosti do tožnikov iz naslova neuresničene podlage prejetega zneska (prenosa deleža v družbi) vendarle zavedala.

12. Ko po drugi strani med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da je bil namen (razlog) nakazila iz naslova kredita prvega tožnika na račun prve toženke nakup poslovnega deleža v družbi P. d.o.o., kot je prva toženka sprva tudi obravnavala sporno nakazilo v svojih poslovnih knjigah (avans za nakup poslovnega deleža), do česar pa nesporno ni prišlo (tožnika nikoli nista postala družbenika navedene družbe), je po presoji sodišča druge stopnje prvostopno sodišče materialnopravno pravilno zaključilo, da se pričakovana podlaga, zaradi katere je bilo opravljeno sporno plačilo (nakup poslovnega deleža) ni uresničila oz. je odpadla. S tem je bil tudi po prepričanju sodišča druge stopnje izpolnjen zakonski dejanski stan neupravičene obogatitve po tretjem odstavku 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kot je materialnopravno pravilno zaključilo sodišče prve stopnje (condictio causa data causa non secuta). Ni dvoma, da je prva toženka s prejemom denarnega nakazila, ki ga je porabila po svoji volji (konkretno za obnovo Casina v njeni lasti oz. v lasti „njene“ družbe), pridobila korist v tej višini, prvi tožnik pa je za navedeni znesek prikrajšan, ker se podlaga za prehod koristi ni uresničila. Bistvo kondikcijskega zahtevka iz 190. člena OZ je v tem, da je v zvezi z izjalovljeno podlago (npr. pogodbo) ena oseba pridobila določeno korist, druga oseba pa je za to isto korist prikrajšana. Če se podlaga za prehod koristi ni uresničila, je takšna pridobitev neupravičena, zato nastopi dolžnost vrnitve.(1) Ob tem sodišče druge stopnje v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava le pripominja, da krivda za neuresničitev podlage (konkretno za nesklenitev pravnega posla, za katerega sta se stranki dogovarjali) za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembna(2), sicer pa navedeno niti ni predmet pritožbene graje.

13. Po vsem obrazloženem je sodišče prve stopnje utemeljeno in materialnopravno pravilno zaključilo, da je bil prvi tožnik z nakazilom zneska iz naslova kredita na račun prve toženke, prikrajšan, prva toženka pa za navedeni znesek, ki ga je uporabila po svoji volji (konkretno za obnovo igralnice), neupravičeno obogatena, zato mora prejeti znesek vrniti prvemu tožniku (tretji odstavek 190. člena OZ), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so bile zahtevane od dneva vložitve tožbe (193. člen OZ), kar niti ni več predmet izrecne pritožbe graje. S tako odločitvijo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo podrejeno postavljenemu tožbenemu zahtevku.

14. Odločitev o stroških postopka, ki jih je glede na pravdni uspeh dolžna prva toženka povrniti prvemu tožniku (IV. točka izreka prvostopne sodbe), je bila ob odsotnosti izrecne pritožbene graje v tej smeri zgolj predmet uradnega preizkusa, ki ni pokazal po uradni dolžnosti upoštevnih nepravilnosti.

15. Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja drugega tožnika, ki v okviru pritožbenega izpodbijanja prvostopne stroškovne odločitve, s katero mu je bila glede na njegov pravdni neuspeh naložena povrnitev pravdnih stroškov prve toženke (V. točka izreka prvostopne sodbe), izpostavlja zgolj previsoko odmero pravdnih stroškov zaradi upoštevanja previsoke vrednosti spornega predmeta. Pri tem naj bi sodišče prve stopnje spregledalo, da sta tožnika še pred prejemom odgovora na tožbo z dopolnitvijo tožbe umaknila del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na umik izvršbe, zaradi česar se le-ta po prepričanju drugega tožnika ne bi smel upoštevati pri vrednosti spornega predmeta. Prvi odstavek 21. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT)(3) v primeru, če se odvetniške nagrade odmerjajo po vrednosti, glede načina ugotavljanja vrednosti spornega predmeta za njihovo odmero napotuje na zakon, ki ureja sodne takse (Zakon o sodnih taksah - v nadaljevanju ZST-1). Slednji zakon v primeru spremembe vrednosti predmeta med postopkom določa, da praviloma prvotna vrednost ostane podlaga za plačilo takse ne glede na to, ali se ta vrednost med postopkom spremeni (prvi odstavek 32. člena ZST-1). Ker po 1. točki prvega odstavka 5. člena ZST-1 taksna obveznost nastane ob vložitvi tožbe, je po presoji sodišča druge stopnje na ta trenutek vezana tudi vrednost spornega predmeta. Le-ta je ob vložitvi tožbe znašala 114.672,80 EUR, kar je pri odmeri pravdnih stroškov prve toženke (odvetniške nagrade) pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, kasnejša sprememba vrednosti spornega predmeta pa po vsem zgoraj obrazloženem ni upoštevna. Ob tem sodišče druge stopnje le dodaja, da je glede na tako vrednost spornega predmeta pravdne stroške priglasil tudi drugi tožnik (skupaj s prvim tožnikom, ki ju je zastopal isti pooblaščenec).

16. Vse zgoraj obrazloženo je v skladu s 353. členom ZPP narekovalo zavrnitev obeh pritožb in potrditev izpodbijanega dela prvostopne odločbe.

17. Ker drugi tožnik in prva toženka s pritožbama nista uspela, krijeta v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnika pa krijeta tudi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, s katerim nista v odločilni meri prispevala k odločitvi o pritožbi prve toženke (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).

Op. št. (1) : Tako sklep VS RS Sklep II Ips 5/2011 z dne 22. 5. 2014. Op. št. (2) : Smiselno tako tudi VS RS Sodba II Ips 304/2012 z dne 18. 12. 2014: Ker glavna kupna pogodba ni bila sklenjena, toženka nima več pravnega temelja za zadrževanje plačanega dela kupnine, za katerega je na tožničino škodo neupravičeno obogatena. Zato ga mora vrniti. To mora storiti ne glede na krivdo za nesklenitev glavne pogodbe, saj je to vprašanje pomembno le glede vprašanja začetka teka zakonskih zamudnih obresti od dolžnega zneska (193. člen OZ). Tudi če bi bila tožnica tista, ki bi zakrivila nesklenitev glavne pogodbe, toženka njenega denarja ne bi smela obdržati.

Op. št. (3) : Le-ta se v obravnavani zadevi uporablja v skladu z 20. členom Odvetniške tarife (Ur. l. RS št. 2/2015).