Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila tožnica dne 2.9.1992 udeležena v prometni nesreči, da je v zvezi s tem trpela škodo in da sta zanjo odgovorna zavarovanka prvotožene stranke do 40 % in zavarovanec drugotožene stranke do 60 %. Tožnici je prisodilo odškodnino iz naslova premoženjske škode na avtomobilu 114.409,00 tolarjev. Iz naslova nepremoženjske škode pa jih je prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 600.000,00 tolarjev, za strah 100.000,00 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1.500.000,00 tolarjev. Ker je revizijsko sodišče ob upoštevanju materialnega prava ugotovilo, da bi za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti zadoščalo 800.000,00 tolarjev, je reviziji drugotožene stranke v tem delu ugodilo in njeno dolžnost plačila ob 60 % odgovornosti znižalo za 420.000,00 tolarjev.

Izrek

1. Reviziji drugotožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v obsodilnem delu proti drugotoženi stranki delno spremeni, tako da se glasi: "Pritožbi drugotožene stranka se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da mora drugotožena stranka Z. T. d.d., N. m. plačati tožeči stranki M. L. 970.270,80 SIT (devetsto sedemdeset tisoč dvesto sedemdeset tolarjev 80/100) z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri, ki tečejo od zneska 1.625,40 SIT od 12.11.1992 dalje do plačila, od zneska 68.645,40 SIT od 18.2.1993 dalje do plačila in od zneska 900.000,00 SIT od 17.11.1994 dalje do plačila ter pravdne stropške v znesku 89.749,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri, ki tečejo od 17.11.1994 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

V ostalem se pritožba drugotožene stranke zavrne."

2. Sicer se revizija drugotožene stranke in v celoti revizija tožeče stranke zavrneta kot neutemeljeni.

3. Tožeča stranka mora povrniti drugotoženi stranki stroške pritožbenega in revizijskega postopka v skupnem znesku 80.397,75 SIT v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in popravnim sklepom razsodilo, da mora prvotožena zavarovalnica plačati tožnici 926.847,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri in sicer: - od 1.083,60 tolarjev od 12.11.1992 dalje, - od 45.763,60 tolarjev od 18.2.1993 dalje in - od 880.000,00 tolarjev od 17.11.1994 dalje, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 95.484,00 tolarjev z obrestmi. Tudi drugotoženo zavarovalnico je obsodilo na plačilo 1.390.271,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri in sicer: - od 1.625,40 tolarjev od 12.11.1992 dalje, - od 68.645,40 tolarjev od 18.2.1993 dalje in - od 1.320.000,00 tolarjev od 17.11.1994 dalje, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 128.213,00 tolarjev z obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo kot neutemeljen. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da je bila tožnica 2.9.1992 udeležena v prometni nesreči, da je v zvezi s tem trpela škodo in da sta zanjo odgovorna zavarovanka prvotožene stranke do 40 % in zavarovanec drugotožene stranke do 60 %. Tožnici je prisodilo odškodnino iz naslova premoženjske škode za vleko poškodovanega vozila 2.907,00 tolarjev in za škodo na avtomobilu 114.409,00 tolarjev. Iz naslova nepremoženjske škode pa ji je prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 600.000,00 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1.500.000,00 tolarjev ter za strah 100.000,00 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbe tožeče stranke in obeh toženih strank ter potrdilo izpodbijano sodbo, ker je štelo, da je sodišče prve stopnje določilo pravično odškodnino.

Proti zavrnilnemu delu sodbe višjega sodišča je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijske razloge po določilu 385. člena Zakona o pravdnem postopku, (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92). Predlaga spremembo sodbe in ugoditev vsemu tožbenemu zahtevku, razen glede odškodnine za skaženost 200.000,00 tolarjev. Navaja, da je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino za telesne bolečine in se ne strinja, da je bila škoda zaradi glavobolov upoštevana pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Tudi za obseg strahu meni, da je bil prenizko ovrednoten, zlasti takoimenovani sekundarni strah.

Revizijo je vložila tudi drugotožena stranka, očitno proti tistemu delu sodbe višjega sodišča, s katerim je obsojena na plačilo odškodnine. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe. Meni, da je odškodnina za telesne bolečine močno pretirana in ustreza odškodnini za bistveno hujše poškodbe. Enako velja za duševne bolečine, saj poškodba ni zapustila funkcionalnih posledic ter se v izvedenčevem mnenju omenjajo le občasni glavoboli (ki so upoštevani pri trajnih telesnih bolečinah) in bolečine v vratu pri težjem delu in pri prisilni drži glave. Ker se podobne primere ocenjuje z največ 5 % invalidnostjo, je prisojena odškodnina v znesku 1.500.000,00 tolarjev pretirana.

Reviziji sta bili vročeni tudi drugima pravdnima strankama, ki nanju nista odgovorili, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija tožeče stranke ni utemeljena, revizija drugotožene stranke pa je delno utemeljena.

Tožeča stranka v reviziji ni opredelila bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja, zato je revizijsko sodišče po določilu 386. člena ZPP po uradni dolžnosti preizkusilo, če je podana kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, a je ni našlo.

Tudi zmotne uporabe materialnega prava, ki jo očita tožeča stranka, ni. Sodišči prve in druge stopnje sta pri določanju pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo uporabili določilo 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in sta pri telesnih bolečinah upoštevali vse prestane telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnica trpela med zdravljenjem, pa tudi bodoče bolečine, ki jih bo tožnica ob normalnem teku stvari trpela zaradi okvare hrbtenice v obliki stalnih glavobolov. Pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa sta upoštevali tožničino duševno trpljenje, ker mora zaradi okvarjene hrbtenice in glavobolov v delo, ki ga opravlja, vlagati več truda. Potem, ko sta sodišči ugotovili obseg posameznih oblik nepremoženjske škode in jih razmejili, sta za vsako od njih določili odškodnino, to je denarno vsoto, ki naj tožnici omogoči ustrezno tolažbo.

Za prestani strah sta tožnici prisodili 100.000,00 tolarjev, kajti takoimenovani sekundarni strah, ki je trajal dva meseca in pol, je bil dovolj dolg in intenziven, da opravičuje prisojo satisfakcije v denarju, ne opravičuje pa prisoje višjega zneska, saj njegova intenzivnost ni bila tolikšna, kot v primerih, ko se oškodovanec boji za svoje življenje ali ga skrbi, da bo ostal popoln invalid. Zaradi napačne uporabe materialnega prava pri določitvi pravnega standarda pravične odškodnine za telesne bolečine, je vložila revizijo tudi drugotožena stranka. Za razliko od tožnice, ki poudarja glavobole in zatrjuje, da je odškodnina prenizka, drugotožena stranka navaja, da je prisojena odškodnina pretirana. Res je, da se je tožnica zdravila ambulantno in da je bila resneje poškodovana le vratna hrbtenica (zvin), zaradi katere je tožnica trpela zmerno hude in lažje bolečine, toda zdravljenje je trajalo 4 mesece in je bilo zvezano z različnimi nevšečnostmi, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Zlasti pa je pomembno to, kar poudarja tožnica: bolečine niso prenehale, temveč se širijo v rame in v zgornjo okončino in povzročajo glavobole. Navedene bolečine so vsakodnevne in ker po mnenju izvedenca medicinske stroke ni pričakovati izboljšanja, sta sodišči relativno mladi tožnici določili znesek 600.000,00 tolarjev, kar je pravična odškodnina.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa sta sodišči določili previsok znesek. Tožničino vsakdanje življenje ni bistveno okrnjeno in se težave kažejo le pri prisiljeni drži vratne hrbtenice in pri težjem delu. Ker je tožnica kozmetičarka, mora pri svojem delu vlagati več truda, kot ga je vlagala, preden je bila poškodovana. Toda večji napor je potreben le pri določenih opravilih (masaža telesa), medtem ko opravlja druga dela brez težav. Za opisane težave sta sodišči prve in druge stopnje prisodili pretirano odškodnino in je v tem delu revizija druge tožene stranke utemeljena. V primerjavi z drugimi podobnimi primeri v sodni praksi se izkaže, da je za opisano duševno trpljenje kljub relativni mladosti tožnice pravična odškodnina 800.000,00 tolarjev. Zato je revizijsko sodišče tožnici priznano odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 700.000,00 tolarjev oz. ob upoštevanju 60 % krivde zavarovanca drugotožene stranke, za 420.000,00 tolarjev.

Tako se izkaže, da je revizijsko sodišče v celoti zavrnilo tožničino revizijo po določilu 393. člena ZPP in delno tudi revizijo drugotožene stranke. Slednji pa je po določilu 395. člena ZPP delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje.

Ker je drugotožena stranka deloma uspela s trditvijo, da je bila pred sodiščem prve stopnje obsojena na plačilo previsoke odškodnine, bi se moral njen uspeh že tedaj odraziti pri plačilu pravdnih stroškov. Sedaj je obsojena na plačilo 30 % nižjega zneska, zato bi morala tedaj plačati tožnici za ustrezen odstotek manj stroškov, torej 89.749,00 tolarjev namesto 128.213,00 tolarjev. Poleg tega bi morala delno uspeti s pritožbo in bi ji morala tožeča stranka povrniti polovico stroškov, tako kot ji mora povrniti polovico revizijskih stroškov (drugi odstavek 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Le te je sodišče odmerilo po Odvetniški tarifi (Ur.l. RS, št. 7/95 in 3/97), ki je veljala na dan odločanja na 50 % od 47.812,50 tolarjev za pritožbo in na 50 % od 57.375,00 tolarjev za revizijo. Pri obeh pravnih sredstvih je upoštevalo tudi dvakrat po 50 % od 27.804,00 tolarjev in dobilo vsoto 80.397,75 tolarjev, od katere tečejo tudi zamudne obresti od dneva odmere dalje.