Jedro

Tožena stranka je tožniku (policistu) očitala, da je sestavil uradni zaznamek o ugotovitvi prometne nesreče, v katerem je navedel podatke, za katere je vedel, da niso resnični (tožnik naj bi vedel, da poškodbe na vozilu niso nastale obravnavanega dne). Ker tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik storil očitano kršitev, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

V I. točki izreka je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost sklepov tožene stranke z dne 30. 11. 2010 in z dne 19. 1. 2011 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, njihovo pravno neučinkovitost in odpravo ter ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo. V II. točki izreka je toženi stranki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, ga prijavi v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje za čas brezposelnosti, to je od 4. 2. 2011 dalje ter mu prizna delovno dobo, v 8 dneh in pod izvršbo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati za čas brezposelnosti bruto plačo v znesku 1.475,07 EUR mesečno, obračunati davke in prispevke ter mu izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne mesečne plače, to je od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh in pod izvršbo. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.179,36 EUR v 15 dneh, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo zavrže (pravilno: sodbo razveljavi in tožbo zavrže) kot prepozno oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa jo spremeni in tožbeni zahtevek tožnika zavrne kot neutemeljen. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je sledilo zgolj izpovedbam tožnika, A. A. in A. B., ne pa tudi A. C. s tem, da se ni opredelilo do navedb le – tega in do izjave o škodnem dogodku z dne 4. 11. 2010. V tej izjavi je A. C. drugače opisoval dogajanje, kot pa so ga opisali tožnik, A. A. in A. B.. Sodišče prve stopnje pa je tudi bistveno kršilo določbe postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP. Dejstvo je, da iz izjave o škodnem dogodku 4. 11. 2010, kot tudi iz zapisnika Pd 250/2011 z dne 6. 9. 2011 (zadeva A. A.) izhaja, da sta se policista srečala s A. C. in A. B. na avtobusni postaji zraven krožišč pri A in da sta se A. C. in A. B. peljala na policijsko postajo za službenim avtomobilom policije. Do teh dejstev se sodišče ne opredeli, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka tako po 14. kot tudi po 15. točki 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni dopustilo dokaza z zaslišanjem A. B. in A. C. , je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik pa je tožbo vložil tudi prepozno. Vložiti bi jo moral v 30 dneh od poteka roka iz člena 39/2 ZJU, torej 22. 1. 2011, vložil pa jo je šele 7. 3. 2011. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 16/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Z ozirom na pritožbeni ugovor tožene stranke o prepozno vloženi tožbi tožnika v tem individualnem delovnem sporu je pritožbeno sodišče najprej preizkusilo utemeljenost te pritožbene navedbe in ob tem ugotovilo, da le-ta ni utemeljena. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložil s priporočeno pošiljko, ki jo je na pošti oddal 4. 3. 2011, zato se na podlagi člena 112/2 ZPP šteje, da je bila tožba tega dne izročena sodišču. Tožena stranka je tožniku 30. 11. 2010 izdala sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A2). Tožnik je zoper ta sklep vložil pritožbo, ki pa jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS s sklepom dne 19. 1. 2011 (A3) zavrnila. Iz listinske dokumentacije, ki jo je v spis vložila tožena stranka (B3), je razvidno, da je bil omenjeni sklep komisije za pritožbe tožnikovemu pooblaščencu vročen 4. 2. 2011, kar pomeni, da je bila tožba, ki je bila vložena 4. 3. 2011, vložena v 30 dnevnem roku, ki ga določa drugi odstavek 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). V zvezi s tem je torej neutemeljena pritožba tožene stranke, da bi moral tožnik tožbo vložiti v 30 dneh po izteku roka, v katerem bi morala komisija za pritožbe odločiti o njegovi pritožbi. Drugi odstavek 25. člena ZJU določa, da lahko javni uslužbenec sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva v 30 dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe. Ta določba daje javnemu uslužbencu dve možnosti v zvezi z vložitvijo tožbe zoper odločitev delodajalca. Javni uslužbenec lahko v primeru, če komisija za pritožbe ne odloči v 30 dneh, vloži tožbo v roku 30 dni od poteka roka, v katerem bi morala komisija odločiti. Če pa komisija o pritožbi javnega uslužbenca odloči, začne teči rok za pritožbo od dneva vročitve sklepa komisije, (tudi v primeru, če ta ni odločila v roku). Glede na navedeno in z ozirom na ugotovljena dejstva v zvezi z datumi vročitve sklepa komisije za pritožbe tožniku ter vložitve tožbe je potrebno ugotoviti, da je tožnik tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložil pravočasno.

Iz dokazov, izvedenih pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 30. 11. 2010 izdala sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) z ugotovitvijo, da je tožnik naklepoma kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po členu 257/III KZ-1) in ker je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar z njim ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. V citiranem sklepu, ki je postal dokončen, saj je komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS tožnikovo pritožba zavrnila s sklepom z dne 19. 1. 2011 (A3), je bilo ugotovljeno, da sta tožnik in sodelavec A. A. po predhodnem dogovoru z občanom A. B. opravila ogled poškodovanega vozila in zapisala zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče, ki naj bi jo na policijsko postajo B II prišel prijaviti A. B. zaradi poškodovanega osebnega avtomobila. Ta osebni avtomobil naj bi bil poškodovan na parkirišču, zapisnik ogleda kraja prometne nesreče pa je podlaga za uveljavljanje škode pri zavarovalnici. Oba sta sestavila uradni zaznamek o ugotovitvi prometne nesreče, do katere naj bi prišlo 12. 9. 2010 med 12.00 in 15.00 na parkirnem prostoru pri A, čeprav naj bi vedela, da poškodbe niso nastale tistega dne. S tem opisanim ravnanjem naj bi tožnik storil kršitev po prvi in drugi alineji člena 111/1 ZDR.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku (izpovedba tožnika, izpovedba prič A. D., A. E., A. A. ter izpovedbe prič A. C. in A. B., ki sta jih navedeni priči podali v zadevi Pd 250/2011 – C1, C2, vpogled v predloženo listinsko dokumentacijo) zaključilo, da ni dokazano, da bi tožnik storil očitano kršitev. Zato je razveljavilo izpodbijana sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, posledično pa je ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu delu njegovega tožbenega zahtevka. Ugotovilo je, da je tožena stranka svoje ugotovitve v zvezi z očitanim dejanjem tožnika oprla na ustno ovadbo A. C., na zapisnik o ogledu kraja prometne nezgode in izpise prometa mobilnih telefonov, ki sta jih uporabljala tožnik in A. A., s čimer naj bi bila izkazana komunikacija med tožnikom, A. A. in A. B. še pred sestavo zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izpovedb tožnika, zaslišanih prič A. D., A. E. in A. A. ter na podlagi izpoved prič A. C. in A. B., podanih na zaslišanju pred prvostopenjskim sodiščem v individualnem delovnem sporu, ki se je vodil pod opr. št. Pd 250/2011, ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot pa je v zvezi s spornim dogajanjem izhajalo iz sklepov tožene stranke z dne 30. 11. 2010 in 19. 1. 2011. Ugotovilo je, da se tožnik s A. B. ni pogovarjal, niti se z A. B. ni dogovoril o ogledu poškodovanega vozila, saj A. B. niti ni poznal. Ta ugotovitev izhaja iz izpovedb tožnika, priče A. A., priče A. B., pa tudi na podlagi izpovedbe priče A. C. ni mogoče zaključiti, da bi se tožnik in A. B. poznala. S A. B. je namreč po mobitelu komuniciral A. A. poleg tega je bilo ugotovljeno, da je tožnik opravil ogled poškodovanega vozila zato, ker mu je to izrecno odredil dežurni policist A. E.. Običajno so sicer takšne oglede opravljali policisti prometne patrulje in ne policisti intervencijske patrulje (v katero je bil spornega dne dodeljen tožnik). Nadalje je bilo ugotovljeno, da je tožnik zapisnik o ogledu kraja nesreče z dne 12. 9. 2010 izdelal na podlagi podatkov, ki mu jih je dal A. B., pri čemer iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožniku kdo od vpletenih povedal, da je prišlo do poškodbe avtomobila na drugačen način, kot je o tem tožnika informiral A. B.. Glede na tožnikovo neizkušenost (tožnik je bil mlad policist z 9 mesečnim stažem) je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožniku tudi ni mogoče očitati, da bi lahko ocenil, da so poškodbe na vozilu nastale v drugačnih okoliščinah, kot pa jih je opisal A. B..

Pritožbeno sodišče glede na izvedene dokaze soglaša z zgornjimi zaključki sodišča prve stopnje in ugotavlja, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik storil dejanje, ki mu je bilo očitano v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se sicer zares ni izrecno opredelilo do izjave o škodnem dogodku z dne 4. 11. 2010, ki jo je podal A. C. in na kar opozarja pritožba tožene stranke. Iz te izjave naj bi med drugim izhajalo, da naj bi policist, ki je sestavil zapisnik, takrat ne bi bil v službi. Ta trditev iz izjave pa ne drži, saj je iz ostalih dokazov jasno razvidno, da je zapisnik napravil tožnik v službenem času in to po izrecni odredbi dežurnega policista A. E.. Sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno ni sledilo niti ostalim delom izjave A. C. glede vožnje A. C. in A. B. do Policijske postaje B II, saj so preostale zaslišane priče (in tudi tožnik) v postopku izpovedovale drugače. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je sodišče prve stopnje te izpovedbe (tako kot tudi ostale izvedene dokaze) presojalo ob upoštevanju 8. člena ZPP in na podlagi tako izvedenega postopka utemeljeno zaključilo, da tožena stranka (kljub temu, da je bilo na njej dokazno breme – člen 82/2 ZDR) v sodnem postopku ni uspela dokazati očitanih kršitev tožniku in s tem zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se sicer zares ni izrecno opredelilo do preostalih navedb A. C. iz izjave z dne 4. 11. 2010 in do njegove izpovedbe z dne 6. 9. 2011 (C1) v primerjavi z izpovedbo tožnika in preostalih zaslišanih prič, vendar pa je po ugotovitvi pritožbenega sodišča sicer v tem delu skromno obrazloženo sodbo sodišča prve stopnje kljub temu mogoče preizkusiti. Razlike v izpovedbi A. C. in ostalih zaslišanih prič glede vožnje A. C. in A. B. do Policijske postaje B II po zaključku pritožbenega sodišča namreč nimajo odločilnega vpliva na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik A. B. ni poznal, da se z njim ni pogovarjal po telefonu, da ni vedel za okoliščine poškodbe spornega vozila in da je zapisnik ogleda vozila izdelal po odredbi dežurnega policista. Zgornje ugotovitve pa tudi po stališču pritožbenega sodišča nudijo dovolj podlage za zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati kršitev, ki so bile podlaga za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker ni zaslišalo prič A. B. in še zlasti A. C.. V zvezi s tem je potrebno ugotoviti, da iz listinske dokumentacije izhaja, da se je sodišče prve stopnje odločilo, da niti A. B. niti A. C. ne bo ponovno zaslišalo, saj je bil v zadevi opr. št. Pd 250/2011, kjer sta bili obe navedeni osebi zaslišani kot priči, obravnavan isti historični dogodek, kot v tem individualnem delovnem sporu in da sta prav o tem dogodku obe priči izčrpno in podrobno izpovedovali. Ker tožena stranka v okviru dokaznega predloga za zaslišanje teh prič ni navedla, o katerih zatrjevanih, a še ne ugotovljenih dejstvih naj bi predlagani priči izpovedovali, je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po neposrednem zaslišanju teh prič pred razpravljajočim senatom. Glede na opisano in ob upoštevanju dejstva, da je sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka izpovedbi navedenih prič, podanih v zadevi Pd 250/2011, prebralo, je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z zgoraj navedenim.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.