Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi poškodb, ki jih je utrpel tožnik in sicer zlom sklepne ponvice levega kolčnega sklepa, brez večjega premika zlomljenih delov, zlom spodnje veje leve sramnice (del medenice) brez večjega premika, zlom trtice, raztrganino sprednje križne in medialne stranske vezi kolena, izgubo dveh zob in poškodbo proteze.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izrek sedaj v celoti glasi: „I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 15.661,91 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.3.2008 do plačila.

Kar zahteva tožeča stranka več (znesek 34.307,04 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.9.2007 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 15.661,91 EUR od 27.9.2007 do 24.3.2008 in znesek 9.113,06 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.2.2011 do plačila) se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.260,48 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 502,10 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati znesek 5.361,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.3.2008 dalje do plačila (točka I. izreka izpodbijane sodbe). Zavrnilo je, kar je tožeča stranka zahtevala več, in sicer znesek 44.607,04 EUR z zamudnimi obrestmi od 27.9.2011 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 5.361,91 EUR od 27.9.2007 do 24.3.2008, in znesek 9.113,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.2.2011 do plačila (točka II. izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka III. izreka sodbe).

2. Zoper točko II. in III. sodbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, s spremembami; ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, v stroškovnem delu pa toženi stranki naloži povračilo stroškov tožeče stranke. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da višina prisojene odškodnine odstopa od zneskov odškodnin v primerljivih primerih sodne prakse, zato ni pravična. Sodišče prve stopnje v celoti sprejema in povzema mnenji, ki sta jih podala postavljena izvedenca, vendar ju pri oceni pravične odškodnine ne upošteva. Pritožba navaja, kakšne poškodbe je utrpela tožeča stranka ob nezgodi 27.9.2007. Meni, da je priznani znesek 14.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kar predstavlja 14 povprečnih neto plač, prenizek. Navaja dva primera iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (primer IX/41 in primer IX/47 iz publikacije Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo avtorice Alenke Berger Škrk, GV Založba, Ljubljana, 2010. Na podlagi primerjave okoliščin teh dveh primerov in obravnavane zadeve pa meni, da dosojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v obravnavanem primeru odstopa od primerljive sodne prakse v višini, ki je večja od tiste, ki jo dovoljuje individualizacija odškodnin. Pritožba nadalje navaja, kakšen strah je tožeča stranka utrpela zaradi škodnega dogodka. Meni, da je dosojena odškodnina za strah v višini 1.500,00 EUR, kar predstavlja 1,5 povprečne neto plače, prenizka. V primerjavo ponuja tri primere iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (primeri IX/37, IX/41 in IX/47 iz zgoraj navedene publikacije). Pritožba navede tudi zmanjšanje življenjske aktivnosti kot posledico škodnega dogodka in meni, da priznana odškodnina iz tega naslova v višini 12.000,00 EUR, kar predstavlja 12 povprečnih neto plač, bistveno odstopa od primerljive sodne prakse v višini, ki je večja od tiste, ki jo dovoljuje individualizacija odškodnin. Za primerjavo navaja primera IX/41 in IX/47 zgoraj navedene publikacije, kjer je sodišče za podobno zmanjšanje življenjske aktivnosti dosodilo 28 oziroma 25 povprečnih neto plač.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Materialnopravno podlago odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo daje določilo 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001, s spremembami; OZ). Materialnopravni preizkus pravilnosti sodne odmere denarne odškodnine po merilih, ki jih vsebuje navedeno določilo zato terja preizkus, ali je prisojena denarna odškodnina ustrezna glede na stopnjo oziroma intenzivnost bolečin in strahu ter njihovo trajanje glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri oškodovancu. Pri tem je potrebno upoštevati dodatno zakonsko izhodišče, po katerem je višina odškodnine odvisna tudi od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ki ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Konkretizacijo slednjega omogoča sodna praksa z izoblikovanim razmerjem med večjimi in manjšimi škodami in odškodninami zanje in primerjavo višine odškodnine z odškodninami za enako škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka ob nezgodi 27.9.2007 utrpela zlom sklepne ponvice levega kolčnega sklepa, brez večjega premika zlomljenih delov, zlom spodnje veje leve sramnice (del medenice) brez večjega premika, zlom trtice, raztrganino sprednje križne in medialne stranske vezi kolena, izgubo dveh zob in poškodbo proteze. Zaradi poškodb se je tožeči stranki prehodno poslabšalo stanje njene ledvene in vratne hrbtenice.

Pritožnik je bil hospitaliziran 22 dni. Izredno hude bolečine je trpel 1-2 dni, hude bolečine (stalne in občasne) 10 dni, srednje hude bolečine 2 meseca, lahke lahko čuti še sedaj. Zaradi poškodbe zob je pritožnik trpel en teden srednje hude bolečine, po ekstrakciji zob pa še en dan srednje hudih in 6 dni lahkih bolečin. Nevšečnosti med zdravljenjem predstavljajo 12 RTG, CT preiskava, dvakrat MRI, 15 kontrolnih pregledov. Moral je uporabljati invalidski voziček (po devetnajstem dnevu zdravljenja je lahko shodil, vendar je še vedno vsaj kakšen mesec uporabljal invalidski voziček), vsaj dva meseca je nosil štiritočkovno kolensko ortozo in 3 mesece bergle. Fizioterapijo je opravljal doma in v zdravilišču. Uporabljati je moral analgetike in zdravila proti trombozi. Potreboval je pomoč drugih oseb in bil nesposoben za delo. Pritožnik je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval 28.000,00 EUR, sodišče prve stopnje mu je priznalo 14.000,00 EUR. Primerjava z odmerjenimi odškodninami za podobne poškodbe ter obseg in trajanje telesnih bolečin narekuje pritožbenemu sodišču prisojo denarne odškodnine za to obliko škode v znesku 16.000,00 EUR. Od v pritožbi navedenih primerov je le drugi primerljiv z obravnavanim (glej sklep II Ips 888/2007 z dne 19.3.2009), pri čemer je potrebno izpostaviti, da je tam oškodovanka enkrat dalj trpela hude bolečine (in sicer trajne 21 dni). Izpodbijano odločitev je bilo zato treba spremeniti tako, da se denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zviša za 2.000,00 EUR.

6. Kot odškodnino za strah je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 1.500,00 EUR od zahtevanih 8.000,00 EUR. Ugotovilo je, da je tožnik doživel pravi primarni strah za življenje, ki se je pomiril po prvem pregledu v UKC. Doživljal je zelo intenziven strah za zdravje, ki se je pomiril po petih dneh po nezgodi in prešel v strah srednje intenzitete, ki je trajal do konca leta 2007. Kasneje je doživljal strah lažje intenzitete, ki je trajal do konca zdravljenja. Tožnik je doživljal strah lažje intenzitete tudi ob vsakem obisku zobozdravnika, ko si je urejal zobe. Dejanske ugotovitve o trajanju in intenzivnosti tožnikovega primarnega in sekundarnega strahu v primerjavi z odmerjenimi odškodninami za strah primerljivega trajanja in intenzivnosti narekujejo pritožbenemu sodišču prisojo denarne odškodnine za to obliko škode v znesku 1.800,00 EUR. Primeri, na katere se sklicuje pritožba, so v bistvenem drugačni od obravnavanega. V primeru pod oznako IX/37 (sodba VS RS II Ips 608/2000 z dne 28.6.2001) se je oškodovanec izrazito daljši čas zdravil, sekundarni strah pa je doživljal ves ta čas v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja. Enako velja za primer pod oznako IX/41 (sodba II Ips 457/2004 z dne 23.6.2005), kjer je bil oškodovanec dolgo časa zaskrbljen za izid zdravljenja, ker je vse kazalo na slabšanje bolezni in je bilo nato treba operirati in nadomestiti kolk. V tretjem navedenem primeru pa oškodovanec še vedno doživlja strah pred poslabšanjem kolka, ki bo trajal tudi v bodoče. Pravilna uporaba materialnega prava je zato narekovala zvišanje denarne odškodnine za strah za 300,00 EUR.

7. Spremembo višine prisojene denarne odškodnine pa je narekovala tudi materialnopravna presoja odmere denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Namen odškodnine za to obliko nepremoženjske škode je v zadoščenju tožnika, ki naj omili vse omejitve v njegovi življenjski aktivnosti, ki jih zaradi prizadetosti na telesnem ali psihičnem področju ne more več ali jih opravlja s povečanimi napori in zaradi tega trpi. Pojem zmanjšane življenjske aktivnosti pa zajema zmanjšanje oškodovančevih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja, ki vpliva na kakovost njegovega življenja. Sodišče prve stopnje je dejanske okoliščine glede zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika na podlagi tožnikove izpovedbe in s pomočjo izvedenca pravilno in popolnoma ugotovilo. Tožnik s težavo dalj časa sedi, zaradi česar mu je onemogočeno delo z računalniki, obiskovanje kulturnih ter športnih dogodkov, oteženo mu je sedenje v avtu in zato onemogočeno daljše potovanje. Sklepna ponvica je nekoliko neravna, kolk je oviran v gibljivosti in je lahko vzrok bolečin, zmanjšani so rototorni gibi. Gibljivost kolena je zmanjšana za 26%, ovirana in je lahko vzrok bolečin. Koleno je lažje nestabilno. V levem kolku in desnem kolenu se tožniku pojavljajo bolečine srednje intenzitete pri težji fizični aktivnosti, dolgotrajni lažji aktivnosti, dolgotrajni hoji in športnih aktivnostih. Bolečine se lahko pojavljajo tudi ob spremembah vremena, pri hoji na neravnem terenu in po stopnicah. Zaradi teh bolečin je tožnik oviran pri vseh aktivnostih, kjer se bolečine lahko pojavljajo, vključno z domačimi deli, saj ne more počepniti in le s težavo poklekne. Tožnik ima tudi psihične posledice, saj doživlja strah v prometu. Kot odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 12.000,00 EUR od zahtevanih 31.500,00 EUR.

8. Ob primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče tožnikove trajne posledice in njihov vpliv na tožnikovo psihično stanje ovrednotilo prenizko. Obseg duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti narekuje pritožbenemu sodišču prisojo denarne odškodnine za to obliko škode v znesku 20.000,00 EUR. Primera, ki jih navaja pritožba, nista povsem primerljiva z obravnavanim primerom, saj gre pri obeh za mlajši osebi, ki sta v nasprotju s tožnikom pomembno prizadeti tudi v poklicnem življenju. Izpodbijano odločitev je bilo zato treba spremeniti tako, da se odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zviša za 8.000,00 EUR.

9. Celotna prisojena odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo tako znaša 37.800,00 EUR, kar ustreza 38 povprečnim neto plačam v državi v času sojenja pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče meni, da tako odmerjena odškodnina glede na vse ugotovljene subjektivne okoliščine in ob upoštevanju načela objektivizacije ter ob umestitvi v sodno prakso predstavlja pravično denarno odškodnino. Skupno se je torej znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, glede na sodbo sodišča prve stopnje zvišal za 10.300,00 EUR in sedaj znaša 15.661,91 EUR.

10.Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala znesek 59.082,01 EUR, uspela pa je z zahtevkom v višini 15.661,91 EUR, njen uspeh v pravdi je tako 26,5 %. Potrebne stroške tožeče stranke predstavljajo nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini 956,80 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 v višini 883,20 EUR, pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov po tar. št. 6000 v višini 12,50 EUR in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002, vse skupaj povečano za 20% DDV, kar znese 2.247,00 EUR, poleg tega pa tudi sodna taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 1.116,00 EUR ter plačilo stroškov za izvedenca travmatološke in stomatološke stroke v skupnem znesku 1.449,02 EUR. Skupaj potrebni stroški tožeče stranke znašajo 4.812,02 EUR. Tožeča stranka ni upravičena do priglašenih stroškov za nagrado za narok po tar. št. 3102, ki se nanašajo na nagrade za tri naroke, na katerih je bila prisotna pooblaščenka tožeče stranke. Nagrada za narok nastane enkrat, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov. Tožena stranka je priglasila materialne stroške v višini 20,00 EUR, kar se ji prizna. Uspeh tožene stranke v pravdi je 73,5 %, torej ji je tožeča stranka dolžna povrniti 14,70 EUR pravdnih stroškov. Glede na ugotovljeni uspeh tožeče stranke ji je tožena stranka dolžna povrniti 1.275,18 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju se izkaže, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.260,48 EUR pravdnih stroškov.

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeči stranki je priznalo naslednje stroške: nagrado za postopek po tar. št. 3210 v višini 942,40 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, oboje povečano za 20% DDV, kar znese 1.154,88 EUR ter sodno takso v višini 795,00 EUR, kar vse skupaj znaša 1.949,88 EUR. S pritožbo je tožeča stranka želela zvišanje zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za 40.000,00 EUR, uspela je doseči zvišanje za 10.300,00 EUR, kar predstavlja 25,75% uspeh. Tožena stranka ji mora tako povrniti 502,10 EUR pritožbenih stroškov.