Jedro

Član uprave delniške družbe ne more veljavno skleniti pogodbe o svetovanju v imenu družbe s samim s seboj, kar velja tudi za posle, ki jih družba sklene z drugo družbo, v kateri ima član uprave prevladujoč vpliv. S svojim ravnanjem je tako prvi toženec kršil tako svojo obveznost ravnanja v skladu z zakonom kot tudi obveznost zvestobe družbi in izogibanja konfliktov interesov. Nedvomno njegovo ravnanje ni bilo ravnanje s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in ne ravnanje v dobro družbe v smislu določbe 263. člena ZGD-1. Pravni red od delničarjev in članov nadzornih svetov ne pričakuje specialističnih, enkonomsko-finančnih in pravnih znanj, torej tudi ne od članov nadzornega sveta tožnice v konkretnem primeru. Iz tega razloga ZGD-1 pri pregledu poslovanja družbe določa sodelovanje revizorja.

V primeru iz 1. odstavka 264. člena ZGD-1 škoda nastane na podlagi odločitve odgovornih (članov organov vodenja ali nadzora, prokurista ali poslovnega pooblaščenca), zaradi poprejšnjega namernega napeljevanja oziroma zavajanja odgovornih, kar stori povzročitelj. Povzročitelj je lahko kdorkoli, ki ima vpliv na družbo in ki ravna z namenom povzročiti škodo družbi ali njenim delničarjem. Solidarno pa odgovarja poleg povzročitelja škode tudi okoriščenec iz škodnega ravnanja. To je lahko tretja oseba in ni nujno, da je povzročitelj škode ali solidarni odškodninski zavezanec (član organov vodenja ali nadzora). Pogoj pa je, da je ravnanje okoriščenca namerno.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba v drugem odstavku IV. točke izreka (da se zahtevek zoper drugega toženca v tem delu zavrne), v posledici pa tudi v V. točki izreka, razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; sicer se pritožba tožnice, v celoti pa pritožba tožencev, zavrneta ter sodba in sklep v preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, potrdita.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje sklenilo, da ni pristojno za odločanje glede solidarne odgovornosti toženca Z. O. za zahtevek pod točko III tožbe in izreka te sodbe in v tem delu zadevo odstopilo v odločanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani (ravnanja tega toženca in zahtevki tožnice za obdobje od 1. 9. 2005 do 20. 9. 2007) - I. točka izreka; razsodilo, da je toženec M. S. dolžan tožnici plačati posamične zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot so razvidni iz I., II. in III. točke izreka; zahtevek zoper toženca Z. O. v delu zahtevka pod III. točko izreka, ki se nanaša na obdobje od 20. 9. 2007 do 3. 12. 2008 (za znesek 317,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2007 daje do plačila) zavrnilo; da je toženec Z. O. dolžan tožnici plačati 177.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2009 dalje do plačila, 424,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2009 dalje do plačila, 410,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila, tožbeni zahtevek zoper toženca M. S. pa v tem delu zavrnilo (IV. točka izreka); odločilo, da sta toženca dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 12.480,60 EUR, prvi toženec 80 %, drugi toženec pa 20 % tega zneska, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper odločitev sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

3. Tožnica se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava v zavrnilnem delu IV. točke izreka ter zoper sklep o stvarni nepristojnosti za čas od 1. 4. 2007 do 30. 9. 2007 in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podredno pa odločitvi v tem obsegu samo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka v izpodbijanem delu zoper prvega toženca napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbo prvega odstavka 264. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Svojo odločitev je namreč oprlo na določbo drugega odstavka tega člena, namesto na njegov prvi odstavek, ki ga je kot pravno podlago tožnica tudi izrecno navajala. Po prvem odstavku mora oseba, ki s svojim vplivom na družbo namenoma pripravi člana organa vodenja do tega, da posluje v škodo družbe, družbi povrniti zaradi tega nastalo škodo. V nasprotju s stališčem sodišča torej ne zahteva, da bi se morala odgovorna oseba s škodnim dejanjem tudi okoristiti. Predpostavka za njeno odgovornost je izključno v tem, da s svojim vplivom pripravi poslovodjo do poslovanja v škodo družbe. Določba drugega odstavka 264. člena, na katero se sklicuje sodišče, se nanaša na drugačno situacijo in sicer na primer, ko oseba brez izvajanja vpliva na družbo namenoma pridobi koristi od škodnega dejanja. Na to pravno podlago se tožnica ni sklicevala. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je prvi toženec s svojim vplivom na tožnico namenoma pripravil drugega toženca kot zakonitega zastopnika tožnice, da je posloval v škodo družbe. Zato je jasno, da je tudi prvi toženec solidarno zavezan k povračilu tožnici nastale škode. Sicer pa se tudi ni strinjati z zaključkom sodišča, da prvi toženec na podlagi prejetih posojil ni bil okoriščen. Podredno je tožnica svoj tožbeni zahtevek zoper prvega toženca v tem obsegu, utemeljevala tudi na določbi šestega odstavka 442. člena ZFPPIPP, določbi 2. točke prvega ter drugega odstavka 442. člena tega zakona, določbi 8. člena ZGD-1 in določbi 233. člena ZGD-1. Sodišče prve stopnje teh pravnih temeljev ni preizkusilo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, v posledici je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Toženca nista konkretizirano prerekala trditve tožnice, da je bil drugi toženec v času od 1. 4. 2007 do 30. 9. 2007 zaposlen v invalidskem podjetju C. d. o. o. V tem obdobju torej drugi toženec ni bil več v delovnem razmerju pri tožnici, zato v tem delu ne gre za delovni spor in se sodišče za to obdobje ne bi smelo izreči za stvarno nepristojno za odločanje o tem delu tožbenega zahtevka.

4. Drugi toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Toženca se pritožujeta zoper zanju neugodni del sodbe in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v ugodilnem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podredno pa sodbo v ugodilnem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da se je sodišče glede ugovora zastaranja opredelilo splošno in pavšalno in ne glede na konkretni dogodek. Izstavljanje računov v obdobju od 15. 7. 2005 do 20. 9 .2007 za opravljeno delo s strani podjetja A. d. o. o. oziroma prvega toženca, ni zahtevno opravilo, ki bi terjalo posebna, specialistična znanja članov nadzornega sveta tožnice. Šlo je za račune, ki so bili izstavljeni za delo in s katerimi so bili člani nadzornega sveta seznanjeni oziroma bi morali biti seznanjeni. Tožnica je za izplačila izvedela najkasneje tistega dne, ko je bil posamezen račun plačan in ne šele, ko je tožnico s tem seznanila pooblaščena revizorka. Sicer pa njeno poročilo ni temeljilo na sklepu skupščine oziroma ni bilo revizije posameznih poslov družbe v smislu določil 318. člena ZGD-1 in naslednjih. Gre za interno poročilo tožnice, glede verodostojnosti katerega sta se toženca opredelila, česar pa sodišče ni upoštevalo. Pri sestavi tega dokumenta toženca tudi nista sodelovala. Toženca sta zadovoljivo in natančno pojasnila, katere storitve oziroma opravila je prvi toženec opravljal za tožnico v spornem obdobju. Iz bilanc stanja, ki jih je tožnica sama priložila, so razvidni rezultati poslovanja v letih od 2005 do 2007 in iz katerih izhaja, da se je podjetje v tem obdobju razvijalo in raslo. Glede knjiženja posameznih obveznosti se je sodišče zadovoljilo zgolj z mnenjem revizorke, ni pa zaslišalo takratnega računovodje tožnice A. V., ki bi pojasnil, da je bilo knjiženje obveznosti pravilno. Sodišče je napačno uporabilo določbo 262. člena ZGD-1. Ta ne govori o vračilu izplačanih zneskov, temveč o vračilu koristi iz pogodbe. Če bi že bil prvi toženec dolžan povrniti razliko, bi moral vrniti le razliko, ki bi bistveno odstopala od prejemkov prejšnjega in sedanjega direktorja tožnice. Te razlike pa ni, zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Ni mogoče sprejeti zaključka, da prvi toženec ni opravil nikakršnega dela, če ga ne bi, tožnica ne bi več obstajala. Le za pogodbo o poslovodenju je potreboval soglasje nadzornega sveta, ne pa tudi za storitve s področja organizacije in razvoja poslovanja, saj je to poslovna pogodba. Ta pogodba je veljavna, storitve po njej so bile opravljene. Navajata, da sta glede opreme že vse pojasnila in pri povedanem vztrajata še sedaj. Oporekala sta računom, kot je to razvidno iz odgovora na tožbo, sodišče pa je zahtevku vseeno po višini ugodilo v celoti. Drugi toženec je jasno pojasnil okoliščine, v katerih je bil kredit odobren. Krediti so bili izplačani po navodilu in z vednostjo T. Č., člana nadzornega sveta tožnice. Drugi toženec je transakcije samo tehnično izpeljal. Ni šlo za dodatno zadolževanje tožnice, temveč za reprogram kredita. Tožnica ni prevzela dodatnih obveznosti, temveč je obstoječe obveznosti reprogramirala iz dolgoročnega v kratkoročni kredit. Družba A. d. o. o., je imela v času izplačila kredita dobro boniteto in je bila kredit sposobna vrniti. Glede tega je drugi toženec predlagal postavitev izvedenca finančne stroke, česar pa sodišče ni storilo. Opozarjata še, da v pravnem prometu obstajajo riziki, ki ne smejo iti v breme poslovodstvu. Dajanje kredita je podobno kot prodaja blaga kupcem. Direktor ni odgovoren pravni osebi za vsako neplačilo s strani kupca. Nerazumljivo je, da sodišče ni presojalo sporazuma drugega toženca s tožnico. Sporazum stranki zavezuje. Sklicevanje tožnice na neveljavnost sporazuma, ki ga je predlagala in sestavila sama, je neupoštevno in nemoralno.

6. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožencev je neutemeljena.

8. Prvi toženec je bil v obdobju od 15. 7. 2005 do 20. 9. 2007 direktor tožnice, kot tudi direktor družbe A. d. o. o. (ki je bila 100 % v njegovi lasti in katere edini zakoniti zastopnik je bil), ki je bila skoraj 50 % lastnica tožnice. V tem obdobju je družba A. d. o. o. tožnici redno izstavljala mesečne račune iz naslova "poslovnega svetovanja" in potnih stroškov, ki jih je ta tudi redno plačevala. V postopku ni bilo izkazano, da bi družba A. d. o. o. tožnici karkoli poslovno svetovala, niti, da bi imela potne stroške, ki bi jih bila dolžna plačati tožnica. Ugotovljeno pa je bilo, da je tako izplačana sredstva prejemal osebno prvi toženec kot direktor firme A. d. o. o. in si s tem, kot je sam povedal, plačeval opravljene storitve, ki jih je opravil v funkciji direktorja tožnice. Ni bil namreč zadovoljen s plačilom, ki mu je bilo ponujeno s strani nadzornega sveta tožnice in ki ga je zavrnil (ni pa odklonil opravljanja funkcije direktorja tožnice). Zakaj je bilo takšno njegovo ravnanje protipravno ravnanje, je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo v točkah 26 do 30 obrazložitve sodbe in te razloge pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Najmanj kar je, član uprave delniške družbe ne more veljavno skleniti pogodbe o svetovanju(1) v imenu družbe s samim s seboj, kar velja tudi za posle, ki jih družba sklene z drugo družbo, v kateri ima član uprave prevladujoč vpliv (28. točka obrazložitve). S svojim ravnanjem je tako prvi toženec kršil tako svojo obveznost ravnanja v skladu z zakonom kot tudi obveznost zvestobe družbi in izogibanja konfliktov interesov. Nedvomno njegovo ravnanje ni bilo ravnanje s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in ne ravnanje v dobro družbe v smislu določbe 263. člena ZGD-1. 9. Da je iz tega naslova tožnici nastala škoda in sicer v višini tako izplačanih zneskov, ne more biti sporno. Da je v obdobju od 15. 7. 2005 do 20. 9. 2007 tožnik delo direktorja tožnice opravljal, na višino škode ne vpliva. Če meni, da mu kljub temu, da je ponujeno plačilo za svoje delo odklonil, iz tega naslova kaj pripada, lahko svoj zahtevek uveljavlja v posebni pravdi (v tej ugovora pobota ali nasprotne tožbe ni vložil). Tudi ne gre za to, da bi moral vrniti le koristi v smislu določbe drugega odstavka 262. člena ZGD-1. Njegova odgovornost je odgovornost po določbi 263. člena tega zakona. Da vzročna zveza med protipravnim ravnanjem prvega toženca in nastalo škodo obstaja, ne more biti sporno, niti prvi toženec ni izkazal, da je v tem obsegu pošteno in vestno izpolnjeval svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1), in torej ni izkazal, da je škoda nastala brez njegove krivde.

10. Utemeljeno je tako sodišče prve stopnje zaključilo, da so podane vse predpostavke za odškodninsko odgovornost prvega toženca iz naslova opisanih dejanj po 263. členu ZGD-1. 11. Upravičeno je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zastaranja. Ne drži, da je sodišče prve stopnje ugovor le pavšalno zavrnilo. Upravičeno je pojasnilo, da pravni red od delničarjev in članov nadzornih svetov ne pričakuje specialističnih, enkonomsko-finančnih in pravnih znanj, torej tudi ne od članov nadzornega sveta tožnice v konkretnem primeru. Iz tega razloga ZGD-1 pri pregledu poslovanja družbe določa sodelovanje revizorja (318. člen ZGD-1). Upravičeno je zato sodišče prve stopnje štelo, da je tožnica zvedela za sporna izplačila najprej dne 24. 6. 2009, ko jo je o tem seznanila pooblaščena revizorka J. A. O tem, da poročilo ni temeljilo na sklepu skupščine, toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje nista postavila trditev, zato teh pritožbenih trditev pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Navedeno razlogovanje je tudi v skladu s sodno prakso.(2) Glede na to ni bistveno na kateri konto so se sporna izplačila knjižila, zato v zvezi s tem ni bilo potrebno zaslišanje priče, računovodje A. V. Zakaj naj poročilo revizorke A. ne bi bilo verodostojno, pritožba konkretno ne pove. To poročilo je tudi sodišče prve stopnje upravičeno vzelo za podlago svoji odločitvi, ne da bi to moralo posebej obrazlagati, saj v tej smeri toženca nista podala konkretnih trditev.(3)

12. Zakaj je ugodilo tudi zahtevku zoper prvega toženca pod točkama II in III tožbe in zakaj je sledilo zahtevku tudi glede višine škode po seštevku vseh vtoževanih računov, je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo v točkah 33 do 37 sodbe. S pavšalnimi pritožbenimi navedbami "da sta pojasnila glede opreme in glede tega vztrajata še sedaj, da opozarjata, da je sodišče zahtevku po višini ugodilo v celoti, kljub temu, da sta toženca oporekala računom, kot je razvidno iz odgovora na tožbo" teh zaključkov ne moreta izpodbiti. Tudi iz tega naslova obstaja odškodninska odgovornost prvega toženca po 263. členu ZGD-1. 13. V zvezi s tem zahtevkom uperjenim zoper drugega toženca, je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da v tem delu ni pristojno za odločanje glede solidarne odgovornosti drugega toženca in je v tem obsegu zadevo odstopilo v odločanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Res je tožnica trdila, da je bil drugi toženec v času od 1. 4. 2007 do 30. 9. 2007 zaposlen v invalidskem podjetju C. d. o. o., kar naj bi izhajalo tudi iz njegove delovne knjižice, vendar pa iz Sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2008 (priloga B6) izhaja, da je bil drugi toženec pred nastopom funkcije direktorja ves čas zaposlen pri tožnici. Zato je upravičeno pojasnilo, da se ni spuščalo v obravnavo ravnanj tega toženca v času, ko je bil zaposlen pri tožnici, kot tudi ne v vprašanje, do kdaj je trajala njegova pogodba o zaposlitvi, saj to ne spada v njegovo stvarno pristojnost. 14. Pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da drugi toženec (takrat v vlogi direktorja tožnice) pri odobritvi kredita firmi A. d. o. o. (v višini 177.000,00 EUR), ki ni bil nikoli vrnjen, ni ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in je zato tožnici odgovoren za nastalo škodo (263. člen ZGD-1). Drugi toženec kredita namreč ni prav z ničemer zavaroval. Pri tem je sodišče prve stopnje v točki 12 odločbe pravilno pojasnilo, da za odločitev samo kreditna sposobnost družbe ni odločilna, saj je potrebno presojati vse okoliščine primera (zato tudi ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke, ki bi podal mnenje o kreditni sposobnosti A. d. o. o. na dan 10. 10. 2008, ko je bil dan kredit). Tudi, če bi bilo finančno stanje družbe primerno, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da bi drugi toženec kredit kljub temu moral zavarovati.(4) Tudi, če je šlo za reprogram kredita, ostaja dejstvo, da kredit ni bil zagotovljen iz lastnega premoženja tožnice, temveč iz posojila, ki ga je sama najela pri banki, torej na podlagi njenega dodatnega zadolževanja in bi moral drugi toženec še bolj paziti na to, da se pri podelitvi kredita zagotovijo ustrezna zavarovanja. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnica zagotovila kredit pravni osebi, ki ni imela osebno odgovornih družbenikov. Zaključilo je tudi, in tega zaključka pritožba ne izpodbija, da običajno podjetje na trgu s primerljivim obsegom poslovanja in primerljivo dejavnostjo, kot ga je imela oziroma izvajala tožnica, kredita ne bi odobrilo pod takšnimi pogoji in v takšnih okoliščinah, kot je to storila tožnica. Navedeno za zaključek, da drugi toženec ni ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika zadostuje. Z ničemer tudi ni izkazal, da je le izpolnjeval navodilo T. Č., člana nadzornega sveta tožnice, pa tudi če bi, ga to njegove odgovornosti ne oprosti.

15. Res je drugi toženec s tožnico dne 17. 12. 2008 sklenil sporazum (priloga B6), iz katerega med drugim, izhaja, da drug do drugega nimata drugih medsebojnih zahtevkov, ki bi izhajali iz delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi ali iz kakršnega drugega naslova (razen zahtevkov iz sporazuma), vendar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se družba z odškodninskim zahtevkom proti poslovodjem, kakršni so vtoževani, lahko odreče ali jih pobota šele tri leta po nastanku zahtevka, če s tem soglaša skupščina in če temu pisno ne ugovarjajo manjšinski delničarji (tretji odstavek 263. člena ZGD-1). V konkretnem primeru temu ni bilo tako, zato je sklicevanje drugega toženca na sporazum za odločitev pravno irelevantno.

16. Sodišče prve stopnje pa je preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek iz tega naslova zoper prvega toženca. Kot pravilno izpostavlja pritožba, je tožnica zahtevek iz tega naslova zoper tega toženca oprla na pravno podlago določbe prvega odstavka 264. člena ZGD-1(5) in ne določbe drugega odstavka tega člena,(6) zato ni bistveno, ali je prvi toženec s škodljivim ravnanjem pridobil koristi ali ne. V prvem primeru škoda nastane na podlagi odločitve odgovornih (članov organov vodenja ali nadzora, prokurista ali poslovnega pooblaščenca), zaradi poprejšnjega namernega napeljevanja oziroma zavajanja odgovornih, kar stori povzročitelj. Povzročitelj je lahko kdorkoli, ki ima vpliv na družbo in ki ravna z namenom povzročiti škodo družbi ali njenim delničarjem. Solidarno pa odgovarja poleg povzročitelja škode tudi okoriščenec iz škodnega ravnanja (drugi odstavek 264. člena ZGD-1). To je lahko tretja oseba in ni nujno, da je povzročitelj škode ali solidarni odškodninski zavezanec (član organov vodenja ali nadzora). Pogoj pa je, da je ravnanje okoriščenca namerno. Trditvena podlaga tožnice je, da je prvi toženec oseba, ki je s svojim vplivom nad družbo namenoma pripravil člana organa vodenja (drugega toženca) do tega, da je posloval (dal posojilo brez kritja) v škodo tožnice, zaradi česar je tožnici dolžan povrniti škodo (pri čemer ni nujno, da si je s tem dejanjem pridobil koristi). Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da se prvi toženec lahko smatra kot oseba, ki je imela vpliv na ravnanje drugega toženca kot direktorja tožnice. Ker pa je nato izhajalo iz napačne predpostavke, da je prvi toženec solidarno odgovoren z drugim tožencem samo, če si je s škodljivim ravnanjem pridobil koristi, pri čemer je ugotovilo, da tožnica tega ni niti zatrjevala, je tožbeni zahtevek v tem delu zoper prvega toženca zavrnilo. V tem obsegu pa je napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno - ni ugotavljalo, ali je prvi toženec namenoma pripravil drugega toženca k dajanju kredita (pogoj iz prvega odstavka 264. člena ZGD-1). V tem obsegu je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo, v tem delu sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (255. člen ZPP), sicer pa njeno pritožbo, v celoti pa tudi pritožbo tožencev zavrnilo in v preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, sodbo in sklep potrdilo (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

17. V posledici je razveljavilo tudi odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje, glede pritožbenih stroškov pa odločilo, da se odločitev pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

(1) Pri čemer naj bi šlo za ustno sklenjeno pogodbo in se je torej prvi toženec sam s seboj ustno dogovoril za takšno poslovanje.

(2) Primerjaj odločbo VSL I Cpg 730/2008, ki poudarja, da je kot datum seznanitve družbe, v tem primeru s sporno pogodbo, treba upoštevati datum, ko je bila s sporno pogodbo in njenimi škodljivimi posledicami seznanjena skupščina kot organ družbe; ta pa o škodljivih posledicah ni mogla biti seznanjena, dokler posebni revizor tožnici ni podal revizijskega poročila.

(3) Trdila sta le, da naj bi obstajale poslovno prijateljske povezave med revizorko ter M. M., lastnikom podjetja S. d. o. o., ki je delničar tožnice, kar pa samo po sebi verodostojnosti poročila revizorke ne more izpodbiti.

(4) Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, je v nemški sodni praksi že uveljavljeno stališče, da član uprave krši svoje dolžnosti, če pri podelitvi kredita ne dogovori ustreznega zavarovanja. Primerjaj tudi odločbo I Cpg 510/2010. (5) Oseba, ki s svojim vplivom na družbo namenoma pripravi člane organov vodenja ali nadzora, prokurista ali poslovnega pooblaščenca do tega, da posluje v škodo družbe ali njenih delničarjev, mora družbi povrniti zaradi tega nastalo škodo. Delničarjem mora povrniti nastalo škodo, če so bili oškodovani, ne glede na škodo, ki jim je bila povzročena z oškodovanjem družbe.

(6) Poleg članov organov vodenja ali nadzora je kot solidarni dolžnik odgovoren tudi tisti, ki je s škodljivim dejanjem pridobil koristi, če je dejanje storil namenoma. Odškodninski zahtevek družbe lahko uveljavljajo tudi njeni upniki, če jih družba ne more poplačati.