Jedro

Drugo spolno dejanje iz prvega odstavka 173. člena KZ-1 se od posega v spolno nedotakljivost kot zakonskega znaka privilegirane oblike kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 razlikuje po tem, da zahteva telesni stik, ki ni le kratkotrajen stik majhne intenzivnosti, kakršni so npr. bežni, rahli in površinski dotiki, ki jih je mogoče opredeliti kot poseg v spolno nedotakljivost.

V položaju, ko si ob odsotnosti materialnih dokazov nasproti stojita le obdolženčev zagovor in oškodovankina izpovedba (t. i. položaj "beseda proti besedi"), je sodišče dolžno opraviti še posebej skrbno dokazno oceno in razumno obrazložiti, zakaj verjame oškodovankini izpovedbi in ne zagovoru, pri čemer si mora prizadevati, da dokazne zaključke, če je to le mogoče, preverja tudi s kontrolnimi dokazi.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Krškem je z uvodoma navedeno sodbo obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen tri leta in dva meseca zapora ter mu naložilo plačilo oziroma povrnitev stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5. 12. 2024 delno ugodilo pritožbama obsojenca in njegove zagovornice ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obsojencu ob uporabi omilitvenih določil iz 50. člena KZ-1 in 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 izrečena kazen zniža na dve leti zapora. V preostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Zoper izpodbijano pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila obsojenec in njegova zagovornica, oba po uvodnih navedbah iz vseh zakonskih razlogov in smiselno s predlogom, naj Vrhovno sodišče zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je po drugem odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne kot očitno neutemeljeno.

4.Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obsojenec in njegova zagovornica, ki v izjavi vztraja pri navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5.Vrhovno sodišče je po pregledu obeh zahtev za varstvo zakonitosti ugotovilo, da se vsebinsko v pretežni meri prekrivata in zato omogočata enoten odgovor.

6.Trditvi, da razlogi odločitve sodišča druge stopnje utemeljujejo pravno opredelitev kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1, ni mogoče slediti. Za presojo pravilnosti pravne opredelitve je odločilen izključno opis dejanja v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe. Iz njega izhaja, da je obsojenec oškodovanko, ki v času storitve dejanja še ni bila stara 15 let, med vožnjo v avtomobilu najprej z roko božal po stegnu, nato pa segel pod njena oblačila in z roko drgnil po njenem spolovilu ter ji prst večkrat potisnil v nožnico, s čimer je zadovoljeval svoj spolni nagon. Iz enotnih stališč materialnopravne teorije in sodne prakse izhaja, da zakonski znak "drugo spolno dejanje" iz temeljne oblike kaznivega dejanja po prvem odstavku 173. člena KZ-1 zajema ravnanja, ki jih storilec izvrši na telesu oškodovanca z namenom zadovoljevanja spolnega nagona, vendar ne pomenijo spolnega občevanja. Drugo spolno dejanje se od posega v spolno nedotakljivost kot zakonskega znaka privilegirane oblike kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 razlikuje po tem, da zahteva telesni stik, ki ni le kratkotrajen stik majhne intenzivnosti, kakršni so npr. bežni, rahli in površinski dotiki, ki jih je mogoče opredeliti kot poseg v spolno nedotakljivost. Telesni stik, ki je opisan v izreku izpodbijane sodbe, zlasti dotikanje spolovila in vstavljanje prstov v nožnico, po vsebini in intenzivnosti ustreza drugemu spolnemu dejanju iz prvega odstavka 173. člena ZKP, zato smiselno uveljavljena kršitev po 4. točki 372. člena ZKP ni podana. Sodišče druge stopnje je v okviru preizkusa odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP) resda presodilo, da je šlo za dejanje manjše intenzivnosti, ki pri oškodovanki ni pustilo hujših posledic, ni pa ugotovilo, da naj v obravnavani zadevi ne bi šlo za vstavljanje prstov v nožnico, kot je protispisno zatrjevano v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato ni podana niti smiselno zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7.Vložnika sodiščema prve in druge stopnje očitata kršitev domneve nedolžnosti (27. člen Ustave RS in 3. člen ZKP), smiselno pa tudi kršitev pravice do nepristranskega sodišča (prvi odstavek 23. člena Ustave RS), ker naj bi nekritično sledili izpovedbi oškodovanke in prezrli obrambna prizadevanja obsojenca in njegove zagovornice.

8.Vrhovno sodišče pri presoji zatrjevanih kršitev preveri, ali iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja ustrezno razlikovanje med verjetnostjo krivde, ki za obsodilno sodbo ne zadošča, in standardom subjektivnega prepričanja (drugi odstavek 3. člena ZKP), ali pa je v razlogih prepoznati t. i. spoznavno stisko o obstoju odločilnih dejstev, ki izvira bodisi iz nasprotujočih si dokazov bodisi iz skromnosti razpoložljivega dokaznega gradiva in bi sodišču narekovala, da po pravilu in dubio pro reo razsodi v korist obdolženca. Pri tej presoji se Vrhovno sodišče ne spušča v ponovno tehtanje kvalitete in kvantitete izvedenih dokazov ter presojo logičnosti in pravilnosti argumentacije dokazne ocene, saj je takšna presoja pridržana sodišču, ki neposredno izvede dokaze in jih v nadaljevanju ovrednoti tako v logičnem kot tudi v psihološkem smislu.

Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 30092/2016 z dne 24. 1. 2019, I Ips 133370/2010 z dne 11. 1. 2018 in I Ips 55582/2011-160 z dne 17. 3. 2016. Gl. tudi D. Korošec, S. Zgaga Markelj, J. Stanjko, B. Novak: 173. člen, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) - posodobljena izdaja - 1. knjiga (ur. D. Korošec et al.), Ljubljana 2023, str. 1272.

Prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 55582/2011-160 z dne 17. 3. 2016 (točka 7).

Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 48043/2016 z dne 7. 11. 2019.

Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 37996/2015 z dne 19. 7. 2019.

Podrobno v točkah 6 - 9 in 11 - 12 prvostopenjske sodbe.

Tako npr. odločbe Ustavnega sodišča RS Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, Up-11/00 z dne 25. 4. 2002 in Up-88/05 z dne 14. 6. 2007; prim. tudi sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 213/2006 z dne 1. 3. 2007, I Ips 115/2009 z dne 2. 7. 2009, I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021 in I Ips 45037/2021 z dne 16. 3. 2023.

Točka 10 razlogov prvostopenjske sodbe.

Točka 8 razlogov drugostopenjske sodbe.

Dokazni predlog na list. št. 136 v spisu.

Točka 3 razlogov prvostopenjske sodbe.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 173, 173/1, 173/4 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 3, 3/2, 355, 355/2, 369, 369/4 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29, 29/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.