Jedro

Če vlagatelj ne dokaže, da so bili njegovi starši ubiti s strani okupatorja oziroma njegovih pomagačev, mu ni mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja - otroka ubitih staršev. To pa pomeni, da zahtevani status tožniku ne gre po umrlih bratih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je z izpodbijano odločbo zavrnil pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote A., Izpostava B., št. ... z dne 23. 3. 2005, s katero je bilo odločeno, da se tožniku ne prizna status žrtve vojnega nasilja - otroka starša, ki je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženec navaja, da je po proučitvi dokumentacije in po pregledu vseh listin v zadevi ugotovil, da C.C. ni mogoče priznati statusa in pravic žrtve vojnega nasilja po ubitih starših, saj je iz dokazil razvidno, da je tožnikov oče umrl 4. 5. 1937, mati pa 6. 11. 1933, torej pred začetkom druge svetovane vojne. Statusa in pravic žrtve vojnega nasilja po določbah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN) pa tudi ni mogoče uveljaviti po ubitih bratih, ki so sodelovali v NOB. Toženec v nadaljevanju sicer pritrjuje navedbam tožnika, da je teta v njegovem primeru nadomeščala mater, očeta in brata, saj je po njihovi smrti moral nekdo skrbeti zanj zaradi njegove mladoletnosti, vendar pa ZZVN izrecno določa, da je mogoče status žrtve vojnega nasilja priznati le po ubitih starših ali enemu od staršev, torej po bioloških starših, ne pa tudi po ubitih bratih. Tega statusa tudi ni mogoče uveljaviti po morebitni mačehi, očimu ali posvojiteljih. Po zakonodaji, ki je veljala v letu 1940 posvojitev otroka namreč ni bila popolna, saj jo je bilo mogoče tudi razvezati in ni vplivala na pravice posvojenca do njegovih bioloških staršev. Popolna posvojitev je bila urejena šele z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih iz leta 1989. Ker tožniku iz navedenih razlogov zahtevanega statusa in pravic, ki iz njega izhajajo, ni mogoče priznati, je bila zato odločitev organa prve stopnje po mnenju toženca pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena, zato jo je toženec zavrnil. Tožnik se z odločitvijo toženca ne strinja. Navaja, da mu je mati umrla leta 1933, oče pa leta 1937. Ker so bili otroci mladoletni, je sodišče določilo varuha nad zapuščenim premoženjem in otroki. Oče je bil do smrti tesarski mojster in je delal lope za sušenje opeke. Ta žalostna situacija je nastala nepričakovano, zato je vodstvo opekarne takoj sprejelo brata D.D. in E.E. ter sestro F.F. na delo. Mlajši trije otroci (G.G., H.H. in tožnik) pa so se tedaj zatekli k očetovi sestri K.K., ki je za njih skrbela kot njihova lastna mati, medtem ko sta ji brata D.D. in E.E. gmotno pomagala. Julija 1941 sta brata D.D. in E.E. odšla v partizane, sestra F.F. pa je šla v uk kot pletilja. Avgusta 1941 je brat D.D. padel v partizanih v borbi z Italijani v J., medtem ko so brata E.E. po izdaji ujeli in ga marca 1942 obsodili na smrt in 10 dni zatem usmrtili. Po odhodu bratov v partizane je vse breme padlo na teto, ki je ostala popolnoma sama brez vsake pomoči. Leta 1942 se je sestra H.H. zaposlila v opekarni, brat G.G. pa je odšel v uk za mizarja. Tožnik je kot najmlajši ostal pri teti. Prepričan je, da mu glede na navedeno nedvomno pripada odškodnina po umrlih bratih in priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Navedeno tožnik utemeljuje predvsem z okoliščino, da sta bila njegova pokojna brata tista, ki sta skrbela zanj vse do julija 1941. Tožnik smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v upravnih sporih zastopa javni interes, ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Toženec v odgovoru na tožbo navaja le, da vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Status žrtve vojnega nasilja s pripadajočimi pravicami lahko pridobi le tisti, ki izkaže, da so izpolnjeni pogoji, ki jih za uveljavljanje posamezne vrste žrtve vojnega nasilja določa ZZVN (Uradni list RS, št. 63/95 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami). V konkretnem primeru je tožnik zahteval priznanje statusa žrtve vojnega nasilja kot otrok ubitih staršev po določbah 8. odstavka 2. člena ZZVN. Ta med drugim določa, da je pod pogoji iz 1. člena žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu ali je bil ubit kot talec. V 1. členu ZZVN, na katerega se citirana določba uvodoma sklicuje, pa je določeno, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojnem času izpostavljen nasilju okupatorja ali njegovih sodelavcev.

Glede na navedeno je torej za priznanje statusa, kot ga je uveljavlja tožnik, potrebno izkazati, da je bil eden od staršev ubit iz razlogov po 8. odstavku 2. člena ZZVN (torej kot talec, žrtev vojnega nasilja ali sodelavec NOB) ter da so ga ubile okupacijske sile oziroma njihovi sodelavci. Če navedeni pogoji niso izpolnjeni, statusa vlagatelju zahtevka ni mogoče priznati. Dokazno breme vedno nosi oseba, ki status uveljavlja. V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, in tudi podatki iz predloženih upravnih spisov to potrjujejo, da je tožnikova mati umrla leta 1933, oče pa leta 1937. Glede na to, da je po določbi 8. odstavka 2. člena ZZVN žrtev vojnega nasilja le otrok, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, je pri presoji pogojev za priznanje tega statusa na navedeni pravni podlagi, treba upoštevati le okoliščine, ki izhajajo iz zakona. V spornem primeru ti pogoji niso bili izpolnjeni, zato je bila odločitev toženca in pred njim organa prve stopnje pravilna in zakonita. V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče še pripominja, da je odločitev toženca pravno vezana in zato, ob jasnih zakonskih omejitvah, priznanja zahtevanega statusa ni dopustno širiti izven okvirov, ki jih je določil zakonodajalec. To pa pomeni, da zahtevani status ne more priznati tožniku po umrlih bratih, kot to tožnik uveljavlja v zadevi in kar pravilno ugotavlja že toženec. Tudi če se sodišče ne bi strinjalo s pravnim stališčem toženca, da predvojne posvojitve ni mogoče enačiti z razmerjem med naravnim roditeljem in otrokom, to ne bi moglo vplivati na odločitev, saj tožnik tega, da bi bil posvojen niti ne zatrjuje.

Ker je bila po obrazloženem odločitev toženca pravilna in zakonita, tožnik v tem upravnem sporu ni mogel uspeti, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.