Jedro

Le članstvo v jamarskem ali gasilskem društvu ne dokazuje obstoja humanitarnega razloga v postopku ugovora vesti vojaški dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča RS, Oddelka v Novi Gorici, št. U 2142/97-10 z dne 18.6.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravo sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97-ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 20.6.1997, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Komisije za ugovor vesti vojaški dolžnosti Ministrstva za notranje zadeve z dne 10.4.1997. Z njo zahtevi tožnika za priznanje pravice do ugovora vesti vojaški dolžnosti ni bilo ugodeno. Sodišče v obrazložitvi sodbe povzema ugotovitve tožene stranke, da splošni način življenja in ravnanja tožnika ne potrjujejo obstoja humanitarnih razlogov, zaradi katerih je bila vložena prošnja. Za obstoj humanitarnega razloga pri uveljavljanju ugovora vesti vojaški dolžnosti mora biti podana humanitarna naravnanost državljana, ki se kaže skozi njegovo aktivno delovanje v določeni humanitarni organizaciji, kar pa v tem primeru iz ugotovljenih dejstev ni razvidno. Tožnik je le izrazil željo, da bi pomagal ljudem na K., kjer je poznan kot član Jamarskega društva S. Kot nekdanji član gasilskega društva pa pozna tudi požarno ogroženost K. Za uveljavljanje ugovora vesti vojaški dolžnosti mora prosilec izpolnjevati pogoje, določene v 38. členu Zakona o vojaški dolžnosti (Uradni list RS, št. 18/91 in 74/95-ZVojD). Po določbi 2. odstavka 38. člena ZVojD lahko nabornik uveljavlja ugovor vesti vojaški dolžnosti zaradi religioznih, filozofskih ali humanitarnih razlogov. Razloge, zaradi katerih nabornik uveljavlja ugovor vesti, mora potrjevati splošni način življenja in ravnanja nabornika. Po presoji upravnega sodišča je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, saj niti iz prošnje niti iz razgovora, ki je bil z njim opravljen, ni izkazan obstoj humanitarnih razlogov, niti uveljavljenega razloga ne potrjuje tožnikov splošni način življenja in ravnanje.

V pritožbi tožnik predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje. Trdi, da je izpodbijana sodba pomanjkljiva, ker ne navaja, zakaj je sodišče tožbo zavrnilo in zakaj niso izpoljnjeni pogoji, ki so potrebni za služenje civilnega vojaškega roka. Tožnik je že v tožbi in tudi predhodno povedal, da si želi civilno služenje zaradi svojih humanitarnih prepričanj. Navedel je, da je jamar, to je ljubitelj narave in da je pomagal tudi kot aktivni član gasilskega društva. Vse to pa je sodišče prezrlo. Tožnik prosi, da se upošteva njegova volja in želja, da bi služil vojsko kot civilni obveznik. Zanj nikakor ni sprejemljivo služenje vojaškega roka z obveznostjo nositi orožje in ga po potrebi tudi uporabiti. Kot državljan Republike Slovenije želi izpolniti svojo obveznost, vendar na način, ki je po njegovem dostojen njegovi osebnosti in v skladu z določili ustave o prosti izbiri služenja vojaškega roka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav pritožba izrecno ne navaja, katere pritožbene razloge uveljavlja, pa iz njene vsebine izhaja, da uveljavlja pritožbeni ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Toda po presoji pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in na njegovi podlagi pravilno uporabljeno materialno pravo. Po navedenih določbah ZVojD je treba v postopku uveljavljanja ugovora vesti vojaški dolžnosti izkazati enega od zahtevanih razlogov (religiozni, filozofski ali humanitarni). Obstoj humanitarnih razlogov se dokazuje z aktivnim delovanjem v določenih humantiranih organizacijah. Tožnik je uveljavljal obstoj humanitarnih razlogov, vendar jih ni dokazal. Tudi po presoji pritožbenega sodišča le članstvo v jamarskem ali gasilskem društvu ter le izražanje želje o pomoči ljudem ne dokazujejo obstoja navedenega pogoja. Tožnik pa ni v prošnji in ne v postopku ničesar konkretnega navajal, kar bi kazalo na njegovo aktivno delovanje v humanitarnih organizacijah. Trditev v pritožbi, da je uspešen jamar in gasilec ni z ničemer konkretizirana in dokazana.

Pritožbeni ugovor, da je način služenja vojaškega roka možen po prosti izbiri, ni utemeljen. Že iz določbe 123. člena Ustave RS izhaja, da je obramba države za državljane obvezna v mejah in na način, ki ga določa zakon in da je le državljanom, ki zaradi svojih religioznih, filozofskih ali humanitarnih razlogov niso pripravljeni sodelovati pri opravljanju vojaške obveznosti, treba omogočiti, da sodelujejo pri obrambi države na drug način.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.