Jedro

Ker je bila davčna izvršba na dolžničine prejemke, sredstva na računih in njeno premično premoženje izkazano neuspešna (že) pred vložitvijo predloga za izvršbo (9. 11. 2021), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izvršba na nepremičnino s sklepom o izvršbi utemeljeno dovoljena in da so pogoji iz prvega odstavka 208. člena ZDavP-2 izpolnjeni. Dejstvo, da je upnica listine v zvezi s tem predložila šele v odgovoru na ugovor, na pravilnost takšnega zaključka nima vpliva, tudi po oceni pritožbenega sodišča pa je predložitev teh listin v odgovoru na ugovor pravočasna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v točkah I in III izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom pod točko I izreka zavrnilo ugovor dolžnice z dne 7. 12. 2021, pod točko II izreka zavrnilo predlog za omejitev izvršbe po 34. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), pod točko III izreka pa odločilo, da mora dolžnica v roku 8 dni upnici povrniti 428,40 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov.

2. Zoper točki I in III izreka je pritožbo vložila dolžnica. Po njenem je izpodbijani del sklepa vsebinsko in materialnopravno napačen. Opozorila je, da v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni oporekala upravičenosti Državnega odvetništva za zastopanje Republike Slovenije, je pa oporekala aktivni legitimaciji upnika, ki je vložil predlog za izvršbo. Naziva upnika na seznamu izvršilnih naslovov in v predlogu za izvršbo se ne ujemata in nista enaka. Zgolj omemba Republike Slovenije v glavi Seznama izvršilnih naslovov z dne 8. 11. 2021 ne pomeni, da je Republika Slovenija tudi upnik po seznamu izvršilnih naslovov. Sodišče prve stopnje zato ne bi smelo izdati sklepa o izvršbi, prav tako pa je neutemeljeno zavrnilo njen ugovor aktivne legitimacije. Nasprotovala je odločitvi sodišča, da so izpolnjeni pogoji za dovolitev izvršbe na njene nepremičnine skladno z določbo 208. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Menila je, da bi upnica že v predlogu za izvršbo morala izkazati, da je izpolnjena procesna predpostavka po navedenem členu in da izvršba na njene prejemke, sredstva na računih, terjatve ali na njeno premično premoženje ni bila uspešna. Upnica tega v predlogu za izvršbo ni z ničemer izkazala, niti ni omenila izpolnitve posebne procesne predpostavke. Na obstoj procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Če obstoj procesnih predpostavk za dovolitev izvršbe iz predloga za izvršbo ni razviden, bi sodišče prve stopnje moralo predlog za izvršbo zavrniti oziroma še pred izdajo sklepa o izvršbi upnico pozvati na dopolnitev predloga. Upnica nepopolnosti predloga za izvršbo ni mogla odpraviti z dokazovanjem obstoja procesnih predpostavk po izdaji sklepa o izvršbi. Izpodbijala je tudi stroškovno odločitev iz razloga zmotne odločitve o njenem ugovoru. Predlagala je, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa razveljavi ter ugodi njenemu ugovoru tako, da se predlog za izvršbo zavrne kot neutemeljen, upnici pa se v plačilo naložijo vsi stroški izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo je upnica nasprotovala pritožbenim navedbam dolžnice in predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je stroške vloge in zahtevala njihovo povrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet pritožbena preizkusa je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dolžničinega ugovora zoper sklep o izvršbi (točka I izreka) in stroškovna odločitev (točka III izreka).

6. ZDavP-2 v 208. členu izrecno predpisuje, da predlog za izvršbo na podlagi davčne izvršbe na nepremično premoženje dolžnika vloži Državno odvetništvo RS. V obravnavanem primeru je bil, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tako predlog za izvršbo vložen s strani z zakonom določenega predlagatelja.

7. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega dela sklepa tudi pravilno ugotovilo, da je Republika Slovenija kot upnica navedena v glavi Seznama izvršilnih naslovov z dne 8. 11. 2021 (v nadaljevanju seznam)1 in utemeljeno štelo, da navedeni seznam predstavlja izvršilni naslov. Na pritožbeni stopnji opravljen vpogled v listine spisa je pokazal, da je v seznamu za vsak posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej, kar je skladno z drugim odstavkom 145. člena ZDavP-2, kjer so opredeljeni izvršilni naslovi. Izvršilno sodišče zavezuje načelo stroge formalne legalitete, zato ne sme presojati pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova, ki je podlaga za izvršbo. Ker je Republika Slovenija navedena v seznamu kot upnik, seznam pa predstavlja izvršilni naslov (9. točka drugega odstavka 145. člena ZDavP-2), pritožbena presoja zakonitosti tega, upoštevajoč prej opisano načelo, ni mogoča. 8. Glede na pritožbene navedbe dolžnice pritožbeno sodišče v tej zvezi še dodaja, da ZDavP-2 v 143. členu predpisuje, da če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, davčni organ začne davčno izvršbo. Davčni organ je državni organ, pomemben za delovanje države, vendar ni pravna oseba. To je Republika Slovenija. Republika Slovenija je pravna oseba javnega prava, medtem ko so ministrstva in organi v njihovi sestavi, kamor spada tudi Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), ki je med drugim pristojna za odmero in obračun obveznih dajatev in izvajanje nalog izvršbe2, le njeni upravni organi (prvi odstavek 14. člena Zakona o državni upravi). Za Ministrstvo za finance ali FURS zakoni ne določajo, da sta pravni osebi in potemtakem v izvršilnem postopku ne moreta biti stranki, po drugi strani pa tudi noben poseben predpis ne določa, da sta lahko stranki izvršilnega postopka (prvi in drugi odstavek 76. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ). Po oceni pritožbenega sodišča v glavi izvršilnega naslova navedeno ministrstvo in FURS služita le pojasnilu, za katero področje pravnega razmerja države z dolžnico gre v konkretnem primeru.

9. Glede na obrazloženo in ker državo ter njene državne organe pred sodišči v Republiki Sloveniji zastopa Državno odvetništvo (prvi odstavek 11. člena Zakona o državnem odvetništvu), ki je v obravnavanem primeru tudi vložilo predlog za izvršbo (specialna ureditev v 208. členu ZDavP-2), je sodišče prve stopnje dolžničin ugovor aktivne legitimacije utemeljeno zavrnilo.

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi ugovor dolžnice o preuranjeno vloženem predlogu za izvršbo na njene nepremičnine. V razlogih izpodbijanega dela sklepa je sodišče naprej pravilno citiralo prvi odstavek 208. člena ZDavP-2, ki določa pogoje za opravo davčne izvršbe na dolžnikovo nepremično premoženje, nato pa pravilno ocenilo, da listine, ki jih je k odgovoru na ugovor predložila upnica, izkazujejo, da so bili ti pogoji v obravnavanem primeru izpolnjeni (točka 7 obrazložitve). Pritožbeno sodišče je tudi samo vpogledalo v predložene listine in ugotovilo, da davkov ni bilo mogoče izterjati iz dolžničinih prejemkov, njenih sredstev na računih ali iz njenega premičnega premoženja, kar je v prvem odstavku 208. člena ZDavP-2 določeno kot pogoj za dovolitev davčne izvršbe na dolžničino nepremičnino premoženje. Sicer pa nasprotnega dolžnica niti ni zatrjevala. Ker je bila davčna izvršba na dolžničine prejemke, sredstva na računih in njeno premično premoženje izkazano neuspešna (že) pred vložitvijo predloga za izvršbo (9. 11. 2021), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izvršba na nepremičnino s sklepom o izvršbi utemeljeno dovoljena in da so pogoji iz prvega odstavka 208. člena ZDavP-2 izpolnjeni. Dejstvo, da je upnica listine v zvezi s tem predložila šele v odgovoru na ugovor, na pravilnost takšnega zaključka nima vpliva, tudi po oceni pritožbenega sodišča pa je predložitev teh listin v odgovoru na ugovor pravočasna. Pritožbeni očitki o kršitvi 208. člena ZDavP-2 zato niso utemeljeni.

11. Po pojasnjenem se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi z dne 10. 11. 2021 neutemeljen in ga je na podlagi četrtega odstavka 58. člena ZIZ utemeljeno zavrnilo.

12. Stroškovne odločitve (III. točka izreka izpodbijanega sklepa) dolžnica ni konkretizirano grajala, ampak je pritožbo v tem delu utemeljevala z nepravilno odločitvijo o ugovoru. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu opravilo le uradni pritožbeni preizkus, ki pa kršitev ni pokazal. Glede na (pravilno) odločitev o zavrnitvi dolžničinega ugovora zoper sklep o izvršbi, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora dolžnica upnici kot potrebne za izvršbo povrniti stroške odgovora na ugovor (peti odstavek 38. člena ZIZ). Pri tem je te stroške odmerilo skladno z določbami ZIZ, ZPP in Odvetniške tarife, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo, tako da je omogočen njen pritožbeni preizkus.

13. Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je pritožbo dolžnice kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu, točkah I in III izreka, potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj ne gre za stroške, ki bi ji jih upnica neutemeljeno povzročila (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Prav tako mora tudi upnica sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo. S to vlogo glede na njeno vsebino in glede na vsebino pritožbe namreč ni prispevala k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroški, ki jih je imela z njeno vložitvijo, niso bili potrebni za predmetno izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Navedeno je: Republika Slovenija, Ministrstvi za finance, Finančna uprava Republike Slovenije, Finančni urad Celje, Aškrčeva 12, 3102 Celje. 2 Glej 11. člen Zakona o finančni upravi.