Jedro

Izračun materialne škode mora temeljiti na konkretnih podatkih o dejanskih izplačilih, ne pa na predpostavki, da so bili tožniku v spornem obdobju izplačani po višini enaki zneski kot v preteklem obdobju. Za pravilno odločitev o višini mesečnega prikrajšanja tožnika iz naslove izgube na dohodku zaradi nezgode pri delu je zato potrebno pridobiti podatke o tožnikovih prejemkih v spornem obdobju, na podlagi katerih bo mogoč pravilen izračun prikrajšanja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del dopolnilne sodbe delno razveljavi v 1. odstavku izreka sodbe od 1. do 17. alinee ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. odstavek 18. do 26. alinea).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z dopolnilno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 221,76 EUR na mesec za čas od 1. 8. 2010 od 31. 12. 2011 ter znesek 124,73 EUR na mesec za čas od 1. 1. 2012 do 12. 9. 2012, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, kot je navedeno v izreku sodbe (1. odstavek izreka dopolnilne sodbe), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (2. odstavek izreka dopolnilne sodbe).

Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, in sicer zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da višje sodišče v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče višino prikrajšanja tožnika zaradi izgubljenega dohodka ter višino denarne rente določilo tako, da je od plače tožnika, ki jo je prejemal pri tožencu, odštelo nadomestilo za invalidnost oz. invalidsko pokojnino, ki jo tožnik prejema od 1. 1. 2012. Toženec takšnemu izračunu sodišča nasprotuje, saj le-to ni pravilno upoštevalo vseh ugotovljenih dejstev in je o zadevi odločilo napačno. Materialna škoda po 174. členu OZ lahko predstavlja le razliko med zaslužkom, ki bi ga tožnik prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka, in zaslužkom oz. nadomestilom, ki ga prejema. V konkretnem primeru torej razliko med neto plačo (524,64 EUR), ki bi jo prejemal, ter posameznim prejetim mesečnim zneskom nadomestila iz naslova invalidnine. Iz predloženih dokazov oz. listin v spisu ne izhaja, kolikšni so zneski nadomestil za vsak posamezni mesec od avgusta 2010 do vključno januarja 2012. S podatkom o tem, kakšno nadomestilo plače je tožnik v obravnavanem obdobju dejansko prejemal, sodišče sploh ne razpolaga, zato je prvostopenjsko sodišče znesek mesečnega nadomestila pavšalno in samovoljno določilo na 302,92 EUR, kolikor je tožnik prejel v juniju in juliju 2010. Takšnemu ravnanju prvostopenjskega sodišča toženec ostro nasprotuje, saj se nikakor ne more strinjati z odločitvijo sodišča, da je znesek nadomestila od avgusta 2008 do vključno januarja 2012, torej kar v letu in pol, ostal popolnoma nespremenjen. Dejstvo je, da nadomestilo za invalidnino niha in so mesečna odstopanja lahko precejšnja, kar je razvidno tudi iz Tabele 2 v sodbi prvostopenjskega sodišča z dne 12. 9. 2012. Sodišče je Tabelo 2 izdelalo za obdobje od aprila 2006 do julija 2010, pri čemer je pri izračunu izgubljenega dobička tožnika pravilno upoštevalo dejanske zneske nadomestila za vsak posamezen mesec posebej ter zraven upoštevalo tudi nakazila letnih dodatkov, ki jih je tožnik prejemal na podlagi istega pravnega naslova. Prvostopenjsko sodišče bi se moralo takšnega načina izračuna izgubljenega dobička tožnika držati tudi za obdobje od avgusta 2010 do januarja 2012, o katerem je odločilo z izpodbijano dopolnilno sodbo. Sodišče bi moralo upoštevati nihanja in dejanske višino prejetih nadomestil ter s tem povezana izplačila letnih dodatkov. V kolikor sodišče s tem podatki ni razpolagalo, bi jih moralo pridobiti po uradni dolžnosti ali ustrezna dokazila o nakazanih zneskih nadomestil zahtevati od tožnika. Odločitev prvostopenjskega sodišča o višini izgubljenega dobička tožnika, ki ga je izračunalo na podlagi pavšalno določene višine nadomestila za invalidnino, je neutemeljena, izpodbijano dopolnilno sodbo pa je potrebno zaradi tega razveljaviti in jo vrniti v ponovno odločanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del dopolnilne sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, ker je pri izračunu izgube na zaslužku upoštevalo nepopolne podatke o tožnikovih prejemkih v spornem obdobju do njegove invalidske upokojitve, zato je sprejelo napačno oziroma vsaj preuranjeno odločitev.

Sodišče prve stopnje je z dopolnilno sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku za čas od 1. 8. 2010 do 31. 12. 2011, to je za čas do tožnikove invalidske upokojitve, plača po 221,76 EUR na mesec s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Svojo odločitev je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, oprlo na podatke o tožnikovih prejemkih za junij in julij 2010, ko je prejel nadomestilo iz invalidskega zavarovanja v višini 302,92 EUR mesečno in podatek o plači, ki bi mu pripadala oziroma bi jo v spornem obdobju prejemal, če bi delal, ki znaša 524,92 EUR. Na podlagi teh podatkov je presodilo, da je tožnik tudi v spornem obdobju prejemal nadomestilo v znesku 302,92 EUR in izračunalo razliko v višini 221,76 EUR mesečno, kar naj bi predstavljalo materialno škodo zaradi delovne nezgode, za katero je odgovoren tožnikov bivši delodajalec.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je izračun prikrajšanja za to obdobje napačen, ker temelji le na oceni, ne pa na podatkih o izplačilih nadomestila iz invalidskega zavarovanja v tem obdobju. V spisu je le obvestilo ZPIZ o izplačilu nadomestila iz invalidskega zavarovanja za avgust 2010, ki je v resnici znašalo 302,92 EUR, manjkajo pa podatki o izplačilih tožniku s strani ZPIZ za čas od septembra 2010 do decembra 2011. Prikrajšanje za avgust 2010 je izračunano pravilno v višini razlike med pripadajočo plačo in prejetim nadomestilom, vendar pa je za ta mesec napačno določen tek zakonskih zamudnih obresti od 19. 8. 2010 namesto od 19. 9. 2010, ko je zapadla v plačilo razlika (izgubljeni zaslužek) za avgust 2010. Za izračun prikrajšanja od septembra 2010 do decembra 2010 ter za čas od januarja do decembra 2011 ni mogoče uporabiti podatkov o prejetem nadomestilu v juniju, juliju oziroma avgustu 2010, ker se višina nadomestila spreminja. Res je sicer, da se nadomestila iz invalidskega zavarovanja v posameznem letu praviloma izplačujejo v enakih mesečnih zneskih, do sprememb pa prihaja z iztekom koledarskega leta (ko se višina nadomestila praviloma zviša), poleg tega pa so občasno možni tudi letni poračuni ipd., kar izhaja tudi iz podatkov – obvestil ZPIZ za pretekla leta, ki jih je sodišču predložil tožnik (priloga A94) in ki jih je sodišče pravilno upoštevalo pri izračunu izgube na zaslužku za obdobje do julija 2010 v sodbi prvostopenjskega sodišča z dne 12. 9. 2012. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi za obdobje, na katerega se nanaša dopolnilna sodba, pri ugotavljanju pripadajoče razlike ravnati enako kot v prvi sodbi.

Izračun materialne škode mora temeljiti na konkretnih podatkih o dejanskih izplačilih, ne pa na predpostavki, da so bili tožniku v spornem obdobju izplačani po višini enaki zneski kot v preteklem obdobju. V tem obsegu je torej pritožba tožene stranke utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in delno razveljavilo izpodbijani del sodbe v 1. odstavku izreku od 1. do 17. alinee ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem pa pritožba ni utemeljena, saj je prikrajšanje za obdobje od 1. januarja 2012 do vključno septembra 2012 izračunano pravilno v znesku 124,73 EUR mesečno, kolikor znaša razlika med pripadajočim zneskom 524,92 EUR ter zneskom invalidske pokojnine v višini 339,95 EUR, ki jo prejema tožnik od 1. 1. 2012 dalje.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, v navedenem obsegu podani, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi ter na podlagi 355. člena ZPP delno razveljavilo izpodbijani del sodbe v 1. odstavku izreka od 1. do 17. alinee ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker pomanjkljivosti ne more samo odpraviti oziroma to ne bi bilo smotrno. V preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

V ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek in pridobi popolne podatke o tožnikovih prejemkih v spornem obdobju do vključno decembra 2011, na podlagi katerih bo mogoč pravilen izračun prikrajšanja, upošteva pa naj tudi opozorilo o teku zakonskih zamudnih obrestih glede sicer pravilno prisojene izgube na zaslužku za avgust 2010, in nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.