Jedro

Tožnik, ki je tekom trajanja zakonske zveze skupaj z (sedaj razvezano ženo) vlagal v nepremičnino tretjega (tožene stranke), lahko zahteva ugotovitev deleža na nepremičnini tožencev le po predhodni ugotovitvi svojega deleža na skupnem premoženju. Zato bi tožnik moral s tožbo zajeti vse osebe, ki so v tem primeru povezane po materialnem pravu (toženca in bivšo ženo), ker v nasprotnem primeru ni tožena prava stranka (gre za nujne sospornike).

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je solastnik dela stanovanjskega objekta, stoječega na parc. št. 5195/2 k.o. P. z naslovom L., tlorisne dimenzije 8 x 3 m, kar predstavlja njegov solastninski delež do 1/10-ine celotnega stanovanjskega objekta, stoječega na parc. št. 5195/2, vl. št. k.o. P. in kar naj bi bila toženca dolžna priznati in tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino, sposobno prenosa lastninske pravice na njegovo ime, in sicer vsak do 1/20-ine. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožniku 2.500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Glede na to je tožniku naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki 99.150,00 SIT stroškov postopka.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu. V pritožbi navaja, da bi sodišče moralo ob oceni, da ni procesne predpostavke pasivne legitimacije, tožbo zavreči in ne zahtevka zavrniti, saj o zadevi ni odločalo vsebinsko. Sicer pa meni, da očitek glede pomanjkanja pasivne legitimacije ni utemeljen. Tožnik namreč s tožbo uveljavlja svojo pravico glede obsega in deleža skupnega premoženja, kot mu ga priznavajo določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Z razvezano ženo tožnik ni v nikakršnem sporu. Ker ona nima interesa za pravdanje in za zahtevek za vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja, ki je veljalo v prejšnji zemljiški knjigi, ko je bila lastninska pravica vpisana tudi nanjo, ni sprejemljivo, da sodišče samo postavlja pod vprašaj obseg in delež skupnega premoženja zakoncev. V kolikor bo tožnikova razvezana žena imela interes na izpodbijanju deleža tožnika pri gradnji prizidka in izpodbijanju zakonske domneve enakih deležev, bo lahko priglasila intervencijo na strani staršev, to je tožencev kot zemljiškoknjižnih lastnikov.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru tožnik v tožbi zatrjuje, da sta tekom trajanja zakonske zveze skupaj z (sedaj razvezano) ženo vlagala v nepremičnino tožene stranke, tako da sta k hiši tožene stranke prizidala objekt dimenzij 3 x 8 m, kar naj bi predstavljalo vrednost 1/5-ine celotne nepremičnine, pri čemer naj bi znašal njegov delež na prizidku 1/2 oz. na celi nepremičnini 1/10. Vlaganja naj bi torej bila izraz ustvarjanja oz. upravljanja in razpolaganja s skupnim premoženjem, ta pravica pa po 52. členu ZZZDR pripada le obema zakoncema skupaj, ne pa enemu samemu, vse dokler se premoženje ne razdeli. Res sicer velja zakonska domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, vendar ima ta zakonska domneva pomen le pri delitvi skupnega premoženja (59. člen ZZZDR), vse do (sporazumne ali sodne) delitve pa gre kljub razvezi za skupno premoženje. Ugotovitev tožnikovega deleža na skupnem premoženju je torej predhodnega pomena za določitev njegovega zatrjevanega deleža na nepremičnini tožencev. Slednja pa, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, napram tožniku ne moreta ugovarjati in dokazovati tožnikovega deleža na skupnem premoženju.

Zato tudi eventuelna intervencija hčerke J. Ž. na strani tožene stranke njune pozicije ne bi spremenila. V obravnavani situaciji gre za prepletenost dveh razmerij, to je iz naslova skupnega premoženja tožnika in J. Ž. (ki očitno na aktivni strani ne želi sodelovati) ter iz naslova njunega skupnega vlaganja v nepremičnino tožene stranke.

Tožnik bi zato s tožbo moral, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, zajeti vse udeležence tega materialnopravnega razmerja, saj sodišče zoper njih različne sodbe ne more izdati.

Ker je torej prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da bi moral tožnik zajeti s tožbo vse osebe, ki so v tem primeru povezane po materialnem pravu, je tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije pravilno zavrnilo. Pritožnik tudi zmotno meni, da bi sodišče moralo v tem primeru tožbo zavreči, saj je stvarna legitimacija del tožbenega temelja in v kolikor tožnik toži le nekatere, ne pa vseh nujnih sospornikov, je s tem tožil napačno stranko in je v takšnem primeru potrebno tožbeni zahtevek zavrniti kot neutemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).