Jedro

Ker tožbeni zahtevek temelji na delni neizpolnitvi pogodbenega (posojilnega) razmerja, na to ravnanje morebitna druga ravnanja ne morejo vplivati. Morebitne obveznosti iz drugih razmerij bi namreč morale biti uveljavljane v ponovljeni obliki, kot na primer z ugovorom pobota, ki pa v dosegu primera ni bil uveljavljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Toženec J. A. je dolžan plačati tožniku N. S. 1.500,00 DEM, z zamudnimi obrestmi po obrestni meri kot za hranilne vloge v DEM na vpogled od 1.1.1992 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju LB GB d.d. na dan plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

Toženec je dolžan povrniti tožniku njegove pravdne stroške v znesku 58.875,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.2.1999 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek tolarske protivrednosti 1.500,00 DEM, po prodajnem tečaju LB GB d.d. na dan plačila, z zakonitimi zamudnimi obrestmi po obrestni meri za hranilne vloge v DEM, vezane nad eno leto pri tej banki, od 1.1.1992 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 58.875,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.2.1999 do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo, da si je tožeča stranka preostanek dolga, ki ni bil plačan, že zagotovila v lesu, ki ga je odpeljala iz gozda, last tožene stranke. Sodišče bi moralo po mnenju pritožnika okoliščine tega ugovora, ki ga je podal toženec, natančneje raziskati in ugotoviti, kdaj in koliko lesa je tožnik odpeljal na račun prejšnjega posojila, kdaj in koliko pa (več od dogovorjene količine) na račun preostanka tega posojila. Da ni šlo pri povečani količini odpeljanega lesa za nobeno zahvalo oziroma darilo iz hvaležnosti, je razvidno iz običajne prakse pri posojilnih pogodbah, saj je plačilo za dano posojilo dogovor o obrestih, ne pa kaj drugega. Sodišče bi moralo ugotoviti vrednost tega viška odpeljanega lesa in ugotoviti, ali je bil dolg z lesom že poplačan. Nepravilno pa je sodišče uporabilo materialno pravo, saj tožeči stranki ne gredo obresti po obrestni meri za devizne vloge, vezane nad eno leto, pač pa obresti kot za vpogledne devizne vloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je vse pravno odločilne okoliščine, ki so bile potrebne za ugotovitev med pravdnima strankama obstoječega pravnega razmerja, pravilno ugotovilo in nato tudi pravilno zaključilo, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo, pri čemer pa toženec preostanka posojila v znesku 1.500,00 DEM ni vrnil. To je bilo med pravdnima strankama v postopku tudi nesporno. Pritožba neutemeljeno navaja, da si je tožnik preostanek dolga, ki ni bil plačan, že zagotovil v lesu, ki naj bi ga odpeljal iz gozda, last toženca in da bi zato sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, kdaj in koliko lesa je tožnik odpeljal na račun prejšnjega posojila in kdaj ter koliko (več od dogovorjene količine) na račun preostanka tega posojila. Ker tožbeni zahtevek temelji na delni neizpolnitvi pogodbenega (posojilnega) razmerja, na to razmerje morebitna druga razmerja (zatjevana prevelika količina odpeljanega lesa) ne morejo vplivati. Morebitne obveznosti iz drugih razmerij bi namreč morale biti uveljavljane v pravno veljavni obliki, kot na primer z ugovorom pobota, ki pa v danem primeru ni bil uveljavljen tako, da bi bilo mogoče o njem odločati (2. in 3. odst. 106. člena in 3. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP/77). Ne glede na že povedano pa pritožbeno sodišče še dodaja, da bi toženec ob zatrjevanju, da mu je tožnik iz gozda odpeljal les, imel lahko le terjatev na vrnitev enake količine lesa (restitucija), kar je nedenarna terjatev, ki je zaradi neistovrstnosti ne bi bilo moč pobotati z denarno terjatvijo na plačilo preostanka posojila. Pritožba tožene stranke je zato glede plačila glavnice neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo, saj je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje v tem delu tudi pravilno uporabilo materialno pravo (557. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR), obenem pa tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena ZPP/77 paziti po uradni dolžnosti.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke glede odločitve o obrestnem delu tožbenega zahtevka. Obrestnih mer zamudnih obresti za obveznosti, izražene v tuji valuti, ne določa noben predpis. Glede tega je v našem pravnem redu praznina, ki jo je treba zapolniti z analogijo in sicer z novelirano določbo 3. odstavka 399. člena ZOR (Ur.l. SFRJ 39/85). Ta določa, da med posamezniki velja obrestna mera, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. V danem primeru so to hranilne vloge v DEM na vpogled. Nepravilna je tako odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku priznalo obresti po obrestni meri za hranilne vloge v DEM, vezane nad eno leto. Prav tako teh obresti ni mogoče poimenovati zakonite zamudne obresti, saj so le te namenjene le obveznostim, izraženim v domači valuti. Ker je sodišče prve stopnje glede obrestnega dela zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP/77 izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da je določilo obrestno mero v višini vpoglednih obresti za DEM.

Ker tožena stranka s pritožbo v glavni stvari ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP/77).