Jedro

Stanovanjska skupnost ima lastnost stranke v pravdi zaradi stroškov centralnega ogrevanja v hiši dokler ni sklenjena pogodba iz 22. člena SZ oziroma do izdaje sklepa sodišča iz 32. člena SZ, ki nadomesti pogodbo o upravljanju. Tak sklep pa izda sodišče le na predlog v nepravdnem postopku in ne po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sodbo z dne 13.9.1993 je prvo sodišče vzdržalo v veljavi svoj sklep z dne 20.1.1993 s katerim je naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožeči strani 15.562,90 SIT ter stroške postopka 4.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva izdaje sklepa do plačila. Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici še 13.378,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznih obrokov in stroške 15.000,00 SIT z obrestmi od dneva sodbe dalje.

Sodbo izpodbija toženec, ker je nezakonita. Zakon o upravljanju v večstanovanjskih hišah, ki je stopil v veljavo 19.10.1991, določa v 22. in 26. členu, da je potrebno skleniti pogodbo o upravljanju. Če se ne sklene, lahko vsak lastnik predlaga, da sodišče v nepravdnem postopku s sklepom nadomesti pogodbo o upravljanju. Toženec je to zahteval, vendar sodišče ni postopalo v skladu z 32. členom zakona.

Pritožba ni utemeljena.

Iz pritožbenih navedb tožene stranke je razvidno, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje pa je preizkusilo prvostopno sodbo tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Nobenih takih absolutnih kršitev postopka ni ugotovilo. Pravilno pa je prvo sodišče uporabilo v konkretnem primeru tudi določbe materialnega prava. Toženec očitno zmotno misli, da prvo sodišče ni pravilno uporabilo določbe Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ, Ur.l.RS št. 18/91 in 21/94), ki je začel veljati 19.10.1991, ker drugega zakona o upravljanju v večstanovanjskih hišah nimamo. V členih 22 in 26 SZ je določeno, da lastniki v večstanovanjskih hišah sklenejo pogodbo zaradi urejanja medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem večstanovanjske hiše, med katere spadajo tudi vprašanja stroškov upravljanja in obratovanja naprav v stanovanjski hiši, ki gredo v breme lastnikov, vendar toženec ne trdi, da v konkretnem primeru taka pogodba obstoji, temveč je mogoče na podlagi njegovih navedb le ugotoviti, da take pogodbe lastniki večstanovanjske hiše še niso sklenili. Pravilna je zato ugotovitev prvega sodišča, da skupnost stanovalcev kot pravna oseba v smislu določil Zakona o stanovanjskem gospodarstvu (Ur.l.SRS št. 3/81 do 8/90), ki je sicer z dnem uveljavitve SZ prenehal veljati, ni prenehala obstojati kot pravna oseba z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona. Če je v stanovanjski hiši več lastnikov, morajo v 60 dneh po uveljavitvi Stanovanjskega zakona pričeti s postopkom sklepanja pogodbe iz 22. člena SZ, vendar do sklenitve take pogodbe opravlja naloge iz Stanovanjskega zakona skupnost stanovalcev oziroma pooblaščena organizacija (določilo 145. člena SZ).

Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče v tem primeru, ko pogodba iz člena 22 SZ še ni bila sklenjena, zaradi odločanja v tej pravdi izdati sklep v nepravdnem postopku, ki bi nadomestil pogodbo o upravljanju v smislu določil 32. člena SZ.

Sklep, ki nadomesti pogodbo o upravljanju, izda sodišče v nepravdnem postopku na predlog lastnika ali najemnika in ne po uradni dolžnosti (2. člen Zakona o nepravdnem postopku, ZNP, Ur.l.SRS št. 30/86), kakor to smatra toženec, ki takega predloga (21. člen ZNP) očitno ni vložil. Tožena stranka niti ne trdi, da je bil izdan na tej podlagi pravnomočen sklep sodišča, zaradi katerega bi prenehale v konkretnem primeru funkcije stanovanjske skupnosti glede opravljanja nalog iz stanovanjskega zakona (drugi odstavek 145. člena SZ), kar bi pomenilo, da tudi nima več lastnosti stranke v predmetni pravdi.

Sodišče druge stopnje je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, zato je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).