Jedro

Tožnik je v isti zadevi, v kateri je bila že pravnomočno zavrnjena prošnja za BPP v zadevnem kazenskem postopku, vložil ponovno prošnjo za BPP, vendar pa se je po presoji sodišča v tej zadevi spremenilo dejansko stanje kot pravna podlaga. Prošnja za BPP je bila nepravilno zavržena, saj je organ nepravilno ocenil, da gre ne glede na spremenjeno pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja za nespremenjeno dejansko stanje v zadevi.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Celju št. Bpp 1980/2023 z dne 9. 11. 2023 se odpravi in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Celju v ponovni postopek.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 3. 11. 2023 vložil prošnjo za dodelitev BPP v postopku pred Okrajnim sodiščem v Velenju I Kr 18364/2023 zaradi svetovanja in zastopanja in v obliki oprostitve plačila stroškov kazenskega postopka. Toženka se sklicuje na 129. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter navaja, da je bil tožnik v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Velenju s pozivom pozvan, da mora v 8 dneh svojo vlogo ustrezno popraviti, ob čemer se mu rok po njegovih navedbah izteče 10. 11. 2023, v kateri je še navedel, da je "tožilstvo pregon opustilo, ker je spregledalo, da gre za drugo kaznivo dejanje, in sicer nasilništvo (KZ 296) in ne grožnje (KZ 135)", kar bo dokazoval v kazenskem postopku. Organ je ugotovil, da je prosilec prošnjo za BPP v istem postopku vložil že 17. 8. 2023, njegova prošnja za BPP pa je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. Bpp 1422/2023, zavrnjena kot neutemeljena. Tudi iz prošnje, ki jo je prosilec vložil 3. 11. 2023, izhaja, da zaproša za dodelitev BPP v postopku pred Okrajnim sodiščem v Velenju, opr. št. I Kr 18364/2023, v katerem želi prosilec prevzeti kazenski pregon po sklepu Okrožnega državnega tožilstva v Celju, zunanjega oddelka v Velenju, št. Kt/20334/2022 z dne 27. 2. 2023, s katerim je zavrglo kazenski ovadbi prosilca z dne 11. 10. 2017 in 29. 1. 2018, zaradi zamude materialnega roka, ki ga Zakon o kazenskem postopku (ZKP) v 52. členu določa za vložitev predloga za pregon. Zoper odločitev organa prve stopnje je prosilec vložil pravno sredstvo, pri čemer je Upravno sodišče RS odločitev prvostopnega organa potrdilo in zavrnilo tožbo prosilca v upravnem sporu. Organ ugotavlja, da je tožnik 3. 11. 2023 vložil prošnjo za dodelitev BPP v istem postopku in ob istem dejanskem stanju, kot je zaprosil v zadevi Bpp 1422/2023, ob čemer tudi navedbe tožnika o spremembi pravne kvalifikacije kaznivega dejanja ne morejo vplivati na tek rokov in na dejansko stanje zadeve, ki je enako kot v zadevi Bpp 1422/2023.

2.Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in v tožbi navaja, da jo vlaga zoper odločbo (pravilno sklep) v zadevi Bpp 1980/2023, ker mu BPP ni bila dodeljena. Navaja, da je bil v času obdobja, ko se je zgodil dogodek, za katerega zaproša za BPP, neprišteven. V sodni oz. pravni praksi pa obstajajo primeri, ko je kljub izteku roka zaradi neprištevnosti moč nadaljevati sodni proces. Prilaga dokazilo o svoji neprištevnosti (mnenje izvedenca), iz katerega izhaja, da ima večletni potek psihoze, mnenje je iz leta 2017. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo oz. sklep (pravilno sklep) odpravi in mu dodeli BPP v kazenski zadevi I Kr 18364/2023.

3.Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču po pozivu posredovala upravne spise zadeve.

4.Tožba je utemeljena.

5.Uvodoma sodišče ugotavlja, da po njegovem mnenju ni podan dvom v trenutno tožnikovo razsodnost. Dvom v njegovo razsodnost namreč po presoji sodišča ni utemeljen glede na smiselne in konsistentne tožbene navedbe, tožnik predloži še sodno prakso (priloga A2) v podkrepitev svojih trditev, smiselne navedbe izhajajo tudi iz vloge za dodelitev BPP v upravnem spisu, prav tako tožnik ne v tem ne v upravnem postopku ne zatrjuje, da bi bil sedaj neprišteven. Tožnik izrecno uveljavlja svojo neprištevnost v času, ko je tekel rok za podajo predloga za kazenski pregon storilcev iz zadevne kazenske zadeve (predloži tudi sklep Okrožnega sodišča v Celju III K 39744/2017 z dne 22. 2. 2018 - priloga A3, ki vsebuje izvlečke izvedenskega mnenja o tožniku, izdelanega s strani izvedenca psihiatrične stroke z dne 4. 10. 2017, dopolnjenega 28. 1. 2018).

6.Sodišče ugotavlja, da v upravnem postopku tožnik ni podal ugovora nerazsodnosti v času storitve dejanj, za katere zaproša za BPP, niti dokaznega predloga A3. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega akta. Nova dejstva in dokazi se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta (kar v konkretni zadevi so) in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta. Že zaradi navedenega, ker tožnik ni pojasnil, zaradi česar pred izdajo izpodbijanega upravnega akta navedenega dejstva in dokaza ni podal, sodišče navedenega dejstva in dokaza A3 v tem postopku ne more upoštevati. Poleg tega pa tožnik s tem ugovorom meri na postopek, v katerem mu BPP ni bila dodeljena zaradi zamude prekluzivnega materialnega roka za vložitev predloga za pregon iz 52. člena ZKP, ki pa je bil že pravnomočno končan (upravni akt iz navedenega postopka je tožnik že izpodbijal v upravnem sporu IV U 107/2023) in ki ga sodišče v tem postopku ne presoja, saj tožnik izrecno izpodbija le akt iz postopka Bpp 1980/2023.

7.V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka pravilno zavrgla tožnikovo (ponovno) prošnjo za dodelitev BPP glede svetovanja in zastopanja in v obliki oprostitve plačila stroškov kazenskega postopka v zadevi pred Okrajnim sodiščem v Velenju I Kr 18364/2023.

8.V skladu s 129. členom ZUP mora organ po prejemu zahteve najprej preizkusiti, ali so izpolnjeni pogoji za uvedbo postopka. V primeru, če ugotovi, da se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, vlogo zavrže. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnila odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP). Toženka namreč ugotavlja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP v istem postopku in ob istem dejanskem stanju, kot je zaprosil v zadevi Bpp 1422/2023, ob čemer tudi navedbe tožnika o spremembi pravne kvalifikacije kaznivega dejanja po njenem mnenju ne morejo vplivati na tek rokov in na dejansko stanje zadeve, ki je enako kot v zadevi Bpp 1422/2023.

9.Po presoji sodišča pa je takšno stališče toženke napačno. Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP se lahko prošnja zavrže v primeru izdane zavrnilne odločbe izrecno le, če se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Drži, da je tožnik v isti zadevi, v kateri je bila že izdana zavrnilna sodba Upravnega sodišča RS IV U 107/2023 z dne 26. 9. 2023 glede dodelitve BPP po tožnikovi prvi prošnji v zadevnem kazenskem postopku, vložil ponovno prošnjo za BPP, vendar pa se je po presoji sodišča v tej zadevi spremenilo tako dejansko stanje kot pravna podlaga. Prvotna prošnja je bila presojana na podlagi zahteve za pregon storilcev zaradi kaznivega dejanja grožnje, ki se po 135. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) preganja na predlog (za katerega je tožilka zavrgla ovadbo, ker je bil zamujen 6 mesečni rok iz 52. člena za podajo zahteve za pregon, ki se podaja pri kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na predlog oz. na zasebno tožbo; posledično je bila iz tega razloga zavrnjena tudi dodelitev BPP tožniku in z navedeno sodbo Upravnega sodišča RS zavrnjena tožnikova tožba). Sedaj pa tožnik - že v prošnji za dodelitev BPP - zatrjuje, da bi rad prevzel pregon po 296. členu KZ-1 za kaznivo dejanje nasilništva. To kaznivo dejanje pa se ne preganja na predlog oz. na zasebno tožbo, ampak se preganja po uradni dolžnosti. S tem zanj ne veljajo roki iz 52. člena ZKP za zahtevo za pregon, pač pa pregon dejanja zastara šele v rokih, določenih v 90. členu KZ-1 in šele po preteku teh rokov pregon storilcev ni več mogoč (po 4. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1 po desetih let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto (in do 5 let), kot je določena kazen pri kaznivem dejanju nasilništva).

10.Ker je torej organ nepravilno ocenil, da gre pri sicer izdani zavrnilni sodbi Upravnega sodišča IV U 107/2023 z dne 26. 9. 2023 ne glede na spremenjeno pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja za nespremenjeno dejansko stanje v zadevi, je zavrgel tožnikovo prošnjo in je ni vsebinsko presojal glede objektivnih in subjektivnih predpostavk, četudi kazenski postopek zoper storilce še teče, tožnik pa zatrjuje, da bo spremenil pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja (v zadevnem kazenskem postopku je vložil tudi vlogo, v zvezi s katero je bil pozvan na dopolnitev, vendar organ ni raziskal, ali je navedena vloga v zvezi s spremembo očitane pravne kvalifikacije). V ponovljenem postopku bo vse to organ moral storiti in se opredeliti do utemeljenosti tožnikove prošnje za dodelitev BPP za preganjanje storilcev v zvezi s kaznivim dejanjem nasilništva po 296. členu KZ-1, pri čemer se bo moral opredeliti tudi do tega, ali kazenski postopek zoper storilce še teče (oz. ali morebiti tožnik po pozivu kazenskega sodišča svoje vloge ni dopolnil).

11.Sodišče je posledično tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v zavrnilnem delu (III. točki izreka izpodbijanega sklepa) odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Toženka je v ponovljenem postopku skladno s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

12.Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v zadevi razsodilo brez glavne obravnave (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 129, 129/1, 129/1-4

Pridruženi dokumenti:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.