Jedro

Rok za plačilo sodne takse je prekluziven in ni podaljšljiv.

Izrek

I. Pritožbi proti sklepu z dne 3. 6. 2013 se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da pravilno glasi: „Pritožba nasprotnega udeleženca z dne 24. 4. 2013 zoper sklep z dne 14. 3. 2013 se šteje za umaknjeno.“ V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba proti sklepu z dne 9. 5. 2014 se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dne 3. 6. 2013 zavrglo pritožbo nasprotnega udeleženca z dne 24. 4. 2013, ker je ugotovilo, da taksa za pritožbo ni plačana.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo nasprotni udeleženec (1., 3., 4., 5., 6., 7. in 11. nasprotni udeleženec) in uveljavlja vse pritožbene razloge. Gre za sklep presenečenja, saj je nasprotni udeleženec plačal takso v višini 100,00 EUR, a prepozno. Gre za nizko takso in ne gre za ekonomski razlog neplačila. Nesreča je hotela, da je poštar v poštni predalnik prejemnika plačilnega naloga vrgel tako pismo pravnega zastopnika kot odvečni in obsežni reklamni material. Pritožnik je šele, ko je želel vreči reklamni material v smeti, videl tudi pomembno pismo. Takoj je plačal takso, vendar žal prepozno. Gre za po mnenju pritožnikov nepravično rešitev na prvi stopnji in tudi kršitev načela sorazmernosti glede zamude plačila sodne takse.

3. Po vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje po tretjem odstavku 346. člena ZPP, je sodišče prve stopnje opravilo narok za odločitev o predlogu za postavitev v prejšnje stanje. Po prejemu dopisa je pritožnik predlagal dokazni predlog in sicer zaslišanje 1. nasprotne udeleženke T. K. 4. Na naroku je predlagajoča stranka navajala, da bi moral pritožnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje podati vse navedbe in dokazne predloge, kar v pritožbi ni bilo navedeno. Zato je dokazni predlog prepozen, saj je podan po izteku subjektivnega in objektivnega roka. Nasprotni udeleženec oziroma pritožnik pa je povedal, da je šele na podlagi dopisa pritožbenega sodišča z dne 4. 12. 2013 ugotovil, da je potrebno šteti pritožbo kot predlog za postavitev v prejšnje stanje. Pritožnik je ponovil dokazni predlog, in sicer z zaslišanjem nasprotne udeleženke T. K. 5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za postavitev v prejšnje stanje s sklepom z dne 9. 5. 2014. 6. V pritožbi pa nasprotni udeleženci izpodbijajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče po eni strani ugotavlja, da po šestih mesecih od dneva zamude ni mogoče več zahtevati vrnitve v prejšnje stanje, vendar pritožba tega ne sprejema. Nasprotni udeleženci so 2. 7. 2013 vložili pritožbo, za katero so izvedeli 13. 1. 2014, da gre za predlog za postavitev v prejšnje stanje. Dejstvo, da je bila sodna taksa plačana sedem dni prepozno, to je 30. 5. 2013, pritožbo pa so vložili 2. 7. 2013, pomeni, da je predlog pravočasen. Opozarja na načelo sorazmernosti. Meni, da je odločilen datum 1. 7. 2013, ko je bila vložena pritožba s smiselnim predlogom za postavitev v prejšnje stanje. Opozarja, da je šlo za splet nesrečnih okoliščin, ko je poštar v nabiralnik vrgel pismo odvetnika in obsežni reklamni material. Opozarja, da je to nasprotni udeleženec ugotovil po roku plačila in da je plačal takoj, ko je ugotovil, kaj piše v pismu. Predlagali so pričo, in sicer zaslišanje 1. nasprotne udeleženke, ki se ji je to pripetilo.

7. Na vročeno pritožbo je odgovorila predlagajoča stranka, predlaga zavrnitev in zaznamuje stroške.

8. Pritožba proti sklepu z dne 9. 5. 2014 ni utemeljena, pritožba proti sklepu z dne 3. 6. 2013 pa je le delno utemeljena.

O pritožbi proti sklepu z dne 9. 5. 2014:

9. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da so pritožniki takso za pritožbo v znesku 100,00 EUR plačali po poteku roka za plačilo sodne takse, vendar je bilo to opravljeno pred izdajo sklepa z dne 3. 6. 2013. V zadevi je torej odločilno, ali je plačilo sodne takse v roku, ki ga določi sodišče na nalogu, prekluzivni rok ali inštrukcijski (105.a člen ZPP). V konkretnem primeru so pritožniki prejeli sklep o zadevi (sklep z dne 14. 3. 2013), ki je v pravnem pouku že pravilno opozoril pritožnike o dolžnosti plačila sodne takse v roku in o posledicah iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP (list. št. 269). Nato je sodišče izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse in v nalogu je pravni pouk, da če v danem roku sodne takse stranka ne bo plačala, se bo v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP štelo, da je pritožbo umaknil (list. št. 279).

10. V spisu je nato sodišče izdalo izpodbijani sklep z dne 3. 6. 2013 in pritožbo zaradi neplačila sodne takse zavrglo (pravilno bi moralo šteti, da je pritožba umaknjena). Dan po izdaji sklepa pa je nasprotni udeleženec dostavil dokazilo o plačilu sodne takse 100,00 EUR, kar se je zgodilo 30. 5. 2013 (list. št. 286). Na sodišče je plačilo prispelo 31. 5. 2013. To pomeni, da je plačilo na sodišče prispelo po preteku roka, vendar pred izdajo sklepa. Plačilni nalog za plačilo sodne takse je nasprotni udeleženec prejel 8. 5. 2013, dejansko pa je plačal 30. 5. 2013, to je po preteku roka.

11. V pritožbi proti sklepu z dne 3. 6. 2013 pritožniki uvodoma priznavajo, da je sodna taksa plačana prepozno. Vendar se opravičujejo, da je prišlo do nesrečnega dogodka in opisuje dogodek s poštarjem. V pritožbi ni dokaznega predloga. Pritožbeno sodišče pa je glede na vsebino pritožbe obravnavalo ta del pritožbe kot smiselni predlog za postavitev v prejšnje stanje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da odloči smiselno o podanem predlogu.

12. V tej zadevi je procesno dejanje, katerega je pritožnik zamudil, plačilo sodne takse, ki je vezano na vročitev naloga za plačilo sodne takse. Pritožniki so to procesno dejanje opravili, vendar prepozno. Sodišče prve stopnje je zadevo obravnavalo po 34. in 34.a členu ZST-1A in pravilno ugotavlja, da taksa ni bila plačana v predpisanem roku. To tudi za pritožbo ni sporno. Nato pa je sodišče prve stopnje obravnavalo še predlog stališča po 116. členu ZPP. Pravilno ugotavlja, da je nastopila prekluzija oziroma da je rok iz 105.a člena prekluziven. Pravilno ugotavlja, da je rok za plačilo sodne takse potekel 23. 5. 2013 in da je bil priliv na račun sodišča evidentiran z dne 31. 5. 2013. Pravilno ugotavlja, da v predlogu za postavitev v prejšnje stanje ni podanih dokaznih predlogov o dejstvih: da je pooblaščenec dejansko posredoval pošto; da ni navajal, kdo je bil prejemnik pošte in kdo je ugotavljal prejem iz poštnega predala. Drugače povedano: sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v predlogu ni dokaznih predlogov, da so se dejansko zgodila dejstva, ki bi jih lahko okvalificirali za pravnorelevantna dejstva iz 116. člena oziroma iz opisa pritožnikov o upravičenem vzroku za zamudo roka. Zmotno meni pritožba, da je dopis višjega sodišča „presenečenje“ in da bi imela šele po dopisu višjega sodišča možnost predlagati dokaze. Predlog za postavitev v prejšnje stanje ni tožba, katero je treba vračati v popravo. Ker pritožbeno sodišče ne more samo prvič presojati predloga po 116. členu ZPP, je vrnilo vlogo sodišču prve stopnje.

13. Sodišče tudi pravilno ugotavlja, da je bil predlog podan prepozno (117. člen ZPP). Ugotovilo je, da je stranka izvedela za plačilo sodne takse, ko je prebirala pošto in je istega dne sodno takso plačala (30. 5. 2013). Predlog za postavitev v prejšnje stanje pa je vložila v vlogi (v pritožbi) z dne 2. 7. 2013, kar je po preteku 15-dnevnega roka. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za postavitev v prejšnje stanje. Predlog pa tudi ni vseboval dokazov za zatrjevana dejstva.

O pritožbi proti sklepu z dne 3. 6. 2013:

14. Sodišče prve stopnje je zavrglo pritožbo nasprotnih udeležencev z dne 24. 4. 2013 proti sklepu z dne 14. 3. 2013. V obrazložitvi pravilno ugotavlja, da je plačilo sodne takse bilo prepozno, kar priznava tudi pritožnik. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno oprlo svojo odločitev na tretji odstavek 105.a člena ZPP, ki določa, da se šteje, da v primeru neplačila sodne takse, da je stranka vlogo (v danem primeru pritožbo), umaknila. Pritožbeno sodišče pa še odgovarja na pritožbene navedbe, da je drugi odstavek 105.a člena jasen, da mora biti plačana sodna taksa v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. Člen tudi določa, da sodišče mora stranko opozoriti na posledice neplačila sodne takse. V konkretnem primeru je sodišče stranko dvakrat opozorilo, da je plačilo sodne takse kogentno in da je tudi rok prekluziven (prvič v pravnem pouku pri meritornemu sklepu in drugič v pravnem pouku oziroma v vsebini plačilnega naloga (list. št. 279)).

15. Zmotno meni pritožba, da je uporaba določbe 105.a člena v primeru, ko je stranka zamudila plačilo sodne takse, nesorazmerna. 105.a člen je bil že razveljavljen z odločbo ustavnega sodišča U-I-74/05 (Ul. RS 90/05). Šlo je za določbo, ki zahteva v gospodarskih sporih predložitev dokazila o plačilu sodne takse. Ustavno sodišče je med drugim argumentiralo svojo odločitev tudi na način, da ni v nasprotju z ustavo, da je vložitev npr. pravnega sredstva, pogojena s pravočasnim plačilom sodne takse. Mora pa biti stranka na to opozorjena. Zato je bil z novelo ZPP-D (Ul. RS št. 45/08) 105.a člen spremenjen tako, kot je sedaj v veljavi. Tudi teorija opozarja, da je plačilo sodne takse po novem procesna predpostavka za dovoljenost pritožbe, če tožnik tudi po prejemu naloga takse ne poravna (primerjaj komentar A. Galič, Uvodna pojasnila k ZPP, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 41). Zato pritožbeno sodišče meni, da je sedanji 105.a člen v skladu z ustavo. Ker pa je sodišče prve stopnje zmotno v izreku uporabilo določbo tretjega odstavka 105.a člena ZPP in pritožbo zavrglo, je bilo treba v tem delu pritožbi delno ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, da se glasi kot določa 105.a člen, da se pritožba šteje za umaknjeno.

16. Na koncu je treba pritožbi še odgovoriti na navedbo, da odločba ne sme predstavljati za stranko presenečenja. Glede na to, da je bila stranka dvakrat opozorjena na posledice neplačila sodne takse, ne gre za odločbo presenečenja. Pritožba še meni, da je taksa minorna oziroma v zadevi znaša le 100,00 EUR in da bi nasprotni udeleženci takso plačali, če bi prejeli pismo odvetnika pravočasno. Višina sodne takse ni pogoj za dopustnost oziroma pravilno uporabo 105.a člena ZPP. Zato to ne more biti odločilnega pomena. V vsebino meritorne zadeve se tako pritožbeno sodišče ne more spuščati in ne more odgovarjati na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev.

17. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo določbe ZPP, ki so v tem primeru materialnopravne narave, je bilo treba pritožbi zoper sklep o zavrženju delno ugoditi in spremeniti kot je v izreku. V preostalem delu se pritožba zavrne (365. člen ZPP).