Jedro

Pri terjatvi, s katero upnik zahteva, da dolžnik od pogodbene kazni odvede zakonsko predpisane dajatve, gre za storitveno obveznost, torej za nedenarno obveznost ter za t.i. nenadomestno dejanje, saj ga lahko opravi le dolžnik.

Obveznost izplačila neto razlike pogodbene kazni predstavlja denarno obveznost, torej dajatveno obveznost, katere predmet je plačilo določene denarne vsote.

Ker gre za sredstvo izvršbe, izrek denarne kazni nima nekega samostojnega temelja, temveč je njen izrek odvisen od obstoja obveznosti iz izvršilnega naslova in odločitve o njeni prisilni izpolnitvi. Sklep o izvršbi skupaj s predlogom predstavlja celoto, zato ni razloga, da bi sodišče v sklepu o izvršbi še posebej odločalo o predlogu za izrek denarne kazni. Ker je upnikovemu predlogu s sklepom v celoti ugodilo, je s tem hkrati upoštevalo navedeno sredstvo izvršbe, to pa je v predmetni zadevi izrek denarne kazni. Pri tem ne gre za izrek denarne kazni po 33. členu ZIZ, temveč za dovolitev izvršbe skladno s 226. členom ZIZ.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 1. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi v delu, ki se nanaša na dovolitev izvršbe za izplačilo neto razlike pogodbene kazni s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter se sklep o izvršbi v tem delu razveljavi, predlog za izvršbo pa zavrne; v 3. točki izreka pa se spremeni tako, da krije svoje stroške ugovornega postopka vsaka stranka sama, v zvezi s predlogom za odlog pa je dolžnik dolžan upniku povrniti 203,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do prenehanja obveznosti.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem delu 1. točke izreka ter v 2. točki izreka potrdi.

Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika kot neutemeljen (1. točka izreka), zavrnilo predlog za odlog izvršbe kot neutemeljen (2. točka izreka) ter odločilo, da je dolžnik dolžan upniku v 8 dneh povrniti 439,08 EUR nadaljnjih stroškov izvršilnega postopka (3. točka izreka).

Proti sklepu se pravočasno pritožuje dolžnik po pooblaščencu. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi oziroma podredno, da pritožbi ugodi ter zadevo vrne v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa dolžniku prizna povračilo stroškov tega postopka. Navaja, da je sklep nepravilen in nezakonit. Dolžnik je ugovarjal sklepu o izvršbi v delu, ki se je nanašal na upnikov predlog za izrek denarne kazni za primer neizpolnitve dolžnikove denarne obveznosti iz izvršilnega naslova. Glede izreka denarne kazni pa so pomembna naslednja pravnorelevantna dejstva: 1. denarna kazen se izreče s sklepom, 2. skladno z določilom 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju se denarna kazen lahko izreče le za t.i. nenadomestna dejanja in 3. glede dejanj, ki jih lahko opravi kdo drug, pa je ob izkazanih pogojih iz prvega odstavka 33. člena Zakona o izvršbi in zavarovanja mogoče izreči denarno kazen skladno s 33. členom predmetnega zakona. Tako mora upnik že v predlogu za izrek denarne kazni natančno navesti, glede katerih dejanj predlaga izrek denarne kazni in izkazati, da gre ali za nenadomestno dejanje, ki ga ne more opraviti nihče drug kot dolžnik, oziroma v primeru nadomestnih dejanj navesti dejstva in dokaze, ki dokazujejo razloge iz prvega odstavka 33. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Le v primeru nenadomestnih dejanj, ki so kot taka določena v zakonu (dopustitev in opustitev, vrnitev delavca na delo), zadostuje navedba takega dejanja. To potrjuje tudi sodna praksa, primeroma sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Ip 658/2009 z dne 02. 10. 2009. V konkretnem primeru pa dolžnik poudarja, da upnik v svojem predlogu za izrek denarne kazni dejanj ni konkretiziral in ni navedel, zakaj jih šteje za nenadomestna, zaradi česar sodišče takemu predlogu ne more ugoditi. Nadalje nikakor ne drži, da je izvršba pogodbene kazni pogojena s plačilom zakonsko določenih dajatev od te kazni, saj bi zakonsko določene dajatve lahko plačal kdorkoli, na primer banka na podlagi sklepa o izvršbi ali upnik sam, zaradi česar ne gre za dejanje, ki ga razen dolžnika ne more opraviti nihče drug. Dolžnik pa navaja še, da denarna kazen v konkretnem postopku dolžniku s sklepom o izvršbi ni bila izrečena. S sklepom o izvršbi je sodišče namreč ugodilo le upnikovemu predlogu za izvršbo, ne pa tudi predlogu za izrek denarne kazni. Iz zgoraj navedenega je razvidno, da bi sodišče prve stopnje, v kolikor bi ugodilo upnikovemu predlogu za izrek denarne kazni, moralo vsaj zapisati, da takšnemu predlogu ugodi. Izrek denarne kazni je namreč samostojna odločitev, ki mora imeti dejansko podlago v navedbi pogojev za njeno upravičenost. Po gramatikalni razlagi določb prvega in drugega odstavka 226. člena ZIZ, bi zadostovala izdaja sklepa o izvršbi le tedaj, kadar mora dolžnik po izvršilnem naslovu nekaj storiti, kar ne more namesto njega nihče drug, pa tudi v tem primeru bi moralo biti jasno, da sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku izreka tudi denarno kazen. Izrek denarne kazni je namreč odločitev sodišča. Sodišče je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 15. točko citirane določbe, saj se v izpodbijanem sklepu sklicuje na sklep o izvršbi, ki v zvezi z izrekom denarne kazni ni popoln, zaradi česar se ga ne da preizkusiti. Upnik nadalje izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s predlogom za odlog izvršbe. Navaja, da je pojem težko nadomestljive oziroma nenadomestljive škode pravni standard, katerega mora sodišče v vsakem primeru vsebinsko napolniti. Tako mora sodišče oceniti, kakšne škoda lahko dolžniku nastane, če bi se izvršba izkazala za neutemeljeno, če so podane možnosti za restitucijo in tudi sicer, kakšno je premoženjsko stanje dolžnika. Res je, da mora dolžnik na posledice izvršbe računati, vendar je dolžnik izkazal težko nadomestljivo škodo, ki presega tisto škodo, ki je zajeta že v sami realizaciji izvršbe. Kljub temu pa konkretne okoliščine, ki bi utemeljevale pravni sklep o izkazanosti težko nadomestljive škode, niso ugotovljene, zaradi česar presoja v zvezi s tem dejstvom ni mogoča. Nato dolžnik povzame vsebino predloga ter opozori, da upnik v Sloveniji nima več ne stalnega ne začasnega prebivališča, ter po njemu znanih podatkih tudi ne premoženja, zaradi česar obstaja velika nevarnost, da bo dolžniku, če bo z revizijo uspel, onemogočeno povračilo s predmetnim postopkom izterjanih denarnih sredstev. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

Upnik ni odgovoril na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami).

Glede ugovora dolžnika: V obravnavani zadevi predstavlja izvršilni naslov sodba in sklep Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 246/2008 z dne 27. 10. 2008 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 26/2008 z dne 03. 09. 2009, po kateri je med drugim dolžnik dolžan upniku iz naslova pogodbene kazni obračunati znesek 8.400,00 EUR, od tega odvesti predpisane zakonsko določene dajatve, neto razliko pa izplačati upniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 03. 2008 dalje do plačila v roku 8 dni. Sodišče je tako skladno z upnikovim predlogom za izvršbo dovolilo tudi izvršbo za izterjavo nedenarne terjatve, in sicer je pod točko a.) dolžniku naložilo, da v roku 8 dni od prejema sklepa o izvršbi od zneska 8.400,00 EUR odvede predpisane zakonsko določene dajatve, neto razliko pa izplača upniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 03. 2008 dalje do plačila, pod točko b.) pa je dolžniku izreklo denarno kazen v znesku 5.000,00 EUR za primer, če dolžnik ne bo izpolnil obveznosti iz točke a.), ki mu jo nalaga točka II. sklepa o izvršbi. Dolžnik je zoper opisani del sklepa o izvršbi ugovarjal iz razloga, da gre za denarno terjatev, za izterjavo katere ZIZ izreka denarne kazni ne predvideva, sodišče prve stopnje pa je z izpodbijanim sklepom takšen ugovor zavrnilo s pojasnilom, da je izvršba na plačilo denarnega zneska neločljivo povezana z obračunom in odvodom zakonsko predpisanih dajatev, ki predstavljata nenadomestno dejanje, katerega lahko opravi le dolžnik.

Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je upnik predlagal pravilno sredstvo izvršbe (t. j. metoda, s katero se prisilno izvrši upnikova terjatev; glej Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 146). Gre namreč za eno izmed materialnopravnih predpostavk, ki prestavlja pogoj za utemeljenost zahteve za pravno varstvo v izvršilnem postopku. Če upnik predlaga izvršilno sredstvo, ki z zakonom ni predvideno, sodišče predlog za izvršbo zavrne (prim. Rijavec, prav tam, str. 101 do 103). ZIZ razlikuje sredstva izvršbe glede na to, ali upnik uveljavlja denarno ali nedenarno terjatev. Pri izvršbi denarnih terjatev so izvršilna sredstva našteta taksativno (30. člen ZIZ), pri nedenarnih terjatvah pa so sredstva izvršbe določena z vrsto in vsebino nedenarne terjatve, ki jo upnik uveljavlja. Zato je najprej potrebno odgovoriti na vprašanje, kakšna je narava dolžnikove obveznosti „odvesti predpisane zakonsko določene dajatve“ ter „izplačati neto razliko pogodbene kazni upniku“.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre pri terjatvi, s katero upnik zahteva, da dolžnik od pogodbene kazni odvede zakonsko predpisane dajatve (iz obrazložitve sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov, je razvidno, da gre za davčne obveznosti; priloga A2, str. 5), za storitveno obveznost, torej za nedenarno obveznost. Upnik namreč ne more zahtevati, da dolžnik odvede zakonsko predpisane dajatve neposredno na njegov račun, saj je upnik za plačilo teh dajatev v razmerju do dolžnika država (prim. 59. člen Zakona o davčnem postopku, Ur. l. RS št. 117/2006 s spremembami). Kljub temu pa je upniku v predmetnem postopku potrebno priznati pravni interes za uveljavitev te terjatve, saj ima interes, da so dajatve plačane. Zakonsko predpisane dajatve se namreč odvajajo v breme njegovega dohodka, povezanega z zaposlitvijo, poleg tega pa je izpolnitev davčne obveznosti temeljna obveznost upnika kot davčnega zavezanca. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je obravnavana terjatev v razmerju do upnika nedenarna, saj plačila zakonsko predpisanih dajatev ni zahteval v svojo korist. Ker je ta del obveznosti dolžnika v izreku sodbe opredeljen kot odvod zakonsko predpisanih dajatev, je upnik predlog za izvršbo tudi oblikoval skladno z načelom stroge formalne legalitete tako, kot se upnikova obveznost glasi po izvršilnem naslovu (17. člen ZIZ). Ob tem pa je nadalje pomembno še, ali je izvršba tovrstne terjatve možna samo s sodelovanjem dolžnika ali tudi na drug način. Le v primeru, da določene storitve ne more namesto dolžnika opraviti nihče drug, je utemeljena izvršba s prisiljevanjem z denarno kaznijo (nenadomestna storitev; 226. člen ZIZ). Če lahko storitev opravi tudi kdo drug kot dolžnik, se izvršba namreč opravi tako, da sodišče pooblasti upnika, da na dolžnikove stroške zaupa to nekomu drugemu, ali da to stori sam (nadomestna storitev; 225. člen ZIZ). Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da gre pri odvodu zakonsko predpisanih dajatev za t.i. nenadomestno dejanje, saj ga lahko opravi le dolžnik. Pritožbeno stališče, da lahko predmetne dajatve plača kdorkoli, ni prepričljivo ter nima nikakršne zakonske podlage, poleg tega pa že sama višina dajatev ni razvidna iz samega izvršilnega naslova, kar bi oviralo izvršbo, če bi jo opravljal kdo drug namesto dolžnika. Nadalje tudi ne drži, da upnik ni konkretiziral dolžnikovih dejanj, glede katerih naj se izreče denarna kazen. Upnik je namreč v točki II. predloga za izvršbo jasno specificiral, zaradi katerih dejanj predlaga izvršbo po 226. členu ZIZ, to je zaradi prisilne izterjave pogodbene kazni v znesku 8.400,00 EUR, od tega odvedenih predpisanih zakonsko določenih dajatev ter izplačila neto razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je za izterjavo zakonsko predpisanih dajatev skladno s 226. členom ZIZ predlagano pravilno sredstvo izvršbe, saj gre v tem delu za nenadomestno storitev.

Ob tem sodišče glede na pritožbene navedbe o izrekanju denarne kazni pojasnjuje še, da v obravnavani zadevi ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se izpodbijan sklep sklicuje na sklep o izvršbi, ki v zvezi z izrekom denarne kazni po oceni pritožnika ni popoln, saj denarna kazen s sklepom o izvršbi ni bila izrečena. Sodišče v primeru nenadomestnega dejanja že v sklepu o izvršbi izreče denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti (drugi odstavek 226. člena ZIZ). Prvenstveni namen denarne kazni pa ni v kaznovanju dolžnika, pač pa je denarna kazen izvršilno sredstvo, s katerim se od dolžnika doseže spoštovanje obveznosti iz izvršilnega naslova (prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-339/98 z dne 21. 01. 1999, Ur. l. RS št. 11/99). Ker gre torej za sredstvo izvršbe, izrek denarne kazni nima nekega samostojnega temelja, temveč je njen izrek odvisen od obstoja obveznosti iz izvršilnega naslova in odločitve o njeni prisilni izpolnitvi (prim. odločbo Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 73/2010 z dne 29. 04. 2010). V sklepu izvršbi, s katerim sodišče dovoli izvršbo, ter tudi že prej v predlogu za izvršbo, pa morajo biti navedeni upnik in dolžnik z identifikacijskimi podatki, izvršilni naslov, dolžnikova obveznost, sredstvo in predmet izvršbe ter drugi podatki, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi (40. in 44. člen ZIZ). Upnik je v predmetnem predlogu jasno navedel sredstvo izvršbe, torej denarno kaznovanje dolžnika. Ker sklep o izvršbi skupaj s predlogom predstavlja celoto, ni razloga, da bi sodišče v sklepu o izvršbi še posebej odločalo o predlogu za izrek denarne kazni. Ker je upnikovemu predlogu s sklepom v celoti ugodilo, je s tem hkrati upoštevalo navedeno sredstvo izvršbe, to pa je v predmetni zadevi izrek denarne kazni. Sklepa, s katerim sodišče ugodi upnikovemu predlogu, nadalje niti ni treba obrazložiti (prim. peti odstavek 44. člena ZIZ). Tako je pritožbeno stališče, da s sklepom o izvršbi denarna kazen ni bila izrečena, neutemeljeno. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da v obravnavani zadevi ne gre za izrek denarne kazni po 33. členu ZIZ, temveč za dovolitev izvršbe skladno s 226. členom ZIZ. Če je denarna kazen izrečena v zvezi z dejanji, naštetimi v prvem odstavku 33. člena ZIZ, takšna odločitev sodišča res predstavlja samostojno odločitev, ki mora biti izrečena s posebnim sklepom in obrazložena. Že iz sklepa Višjega sodišča v Mariboru, na katerega se sklicuje dolžnik v pritožbi, pa je razvidno, da kadar gre za nenadomestna dejanja, zadostuje izdaja sklepa o izvršbi; glede na upnikov jasen predlog pa v konkretnem tudi ni dvoma, da je sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku izreklo denarno kazen. Ker v zvezi z višino denarne kazni dolžnik ni podal nobenih pritožbenih razlogov, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede dolžnikove obveznosti izplačila neto razlike pogodbene kazni pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da gre za denarno obveznost, kot je to dolžnik utemeljeno izpostavil že v ugovoru. Denarna obveznost je namreč dajatvena obveznost, katere predmet je plačilo določene denarne vsote. ZIZ v 1. točki 16. člena določa, da izraz „terjatev“ označuje pravico do denarnega zneska ali do neke druge dajatve, storitve, dopustitve ali opustitve. V predmetni zadevi pa izplačilo neto zneska pogodbene kazni z zakonskimi zamudnimi obrestmi predstavlja prav pravico do denarnega zneska; zgolj dejstvo sočasne izterjave povezane terjatve narave denarne terjatve še ne more spremeniti. Med taksativno naštetimi sredstvi izvršbe za poplačilo denarnih terjatev predlagano izvršilno sredstvo z denarnim kaznovanjem dolžnika ni predvideno, zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je dovolilo izvršbo in se tudi v izpodbijanem sklepu nepravilno opredelilo, da gre v celoti za nenadomestno obveznost, nepravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga pritožbi delno ugodilo in sklep v delu, ki se nanaša na zavrnitev ugovora glede izplačila neto razlike pogodbene kazni, spremenilo tako, da je v omenjenem delu ugovoru ugodilo ter sklep o izvršbi razveljavilo, predlog za izvršbo pa v tem obsegu zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o ugovoru dolžnika, je posledično poseglo tudi v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Dolžnik je v ugovornem postopku delno uspel, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 154. člena in 165. člena ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ, izpodbijan sklep delno spremenilo tudi v 3. točki izreka in sicer tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške ugovornega postopka glede na doseženi uspeh. Še vedno pa je dolžnik dolžan upniku povrniti stroške, povezane s predlogom za odlog izvršbe, kot bo to razvidno iz obrazložitve v nadaljevanju.

Glede predloga dolžnika za odlog izvršbe: Pritožbeno sodišče se z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v zvezi z dolžnikovim predlogom za odlog izvršbe, v celoti strinja. Za utemeljen odlog izvršbe v smislu določbe 71. člena ZIZ morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja. Prvi je, da mora dolžnik izkazati za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, drugi pa, da je podan eden izmed taksativno naštetih primerov v prvem odstavku navedene določbe. V obravnavani zadevi pa dolžnik prvega pogoja ni uspel izkazati. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da je dolžnik zatrjeval škodo, nastalo zaradi same realizacije izvršbe, to pa ni škoda, ki bi ustrezala pravnemu standardu iz 71. člena ZIZ. Prebivališče upnika in slabo finančno stanje dolžnika namreč nista razloga za odlog izvršbe, s plačilom izterjevanega zneska pa bi moral dolžnik računati že od izvršljivosti sodbe dalje. Otežena poravnava preostalih obveznosti je tako predvidljiva posledica predmetnega izvršilnega postopka. Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja še, da je dolžnik v predlogu le pavšalno in nekonkretizirano navedel zakonsko besedilo, to je, da bo njegova škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Ker je bila tako že trditvena podlaga dolžnika v predlogu za odlog pomanjkljiva, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko priloženih dokazov ni ocenjevalo. Dokazi se namreč izvajajo le za dokazovanje že zatrjevanih pravno relevantnih dejstev (prim. prvi odstavek 213. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), z izvajanjem dokazov pa se pomanjkljivih trditev ne da nadomestiti. Zato je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da dolžnik ni izkazal vseh zakonsko predpisanih pogojev za odlog izvršbe ter je iz tega razloga predlog utemeljeno zavrnilo.

Glede na to, da je dolžnik s pritožbo uspel le v sorazmerno majhnem delu (le delno glede izterjave denarne terjatve, ne pa glede nedenarne terjatve ter tudi ne v zvezi s predlogom za odlog), sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ).