Jedro

Sodišče res na ničnost pazi po uradni dolžnosti (92. člen OZ), vendar razlogov za ničnost pogodbe tožeča stranka ni navedla, tudi sodišče druge stopnje razlogov za ničnost pogodbenih določil ne najde. Očitno jih tudi sodišče prve stopnje ni videlo, zato posebna obrazložitev glede tega ni bila potrebna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 98491/2008 z dne 18.11.2008 v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico v znesku 6.418,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.372,29 EUR za čas od 16.10.2008 dalje do plačila in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 46,50 EUR za čas od 14.11.2008 dalje do plačila ter v četrtem odstavku izreka za stroške v znesku 169,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 3.12.2008 dalje do plačila. Zaradi delnega umika tožbe je sklep o izvršbi v preostalem delu prvega odstavka izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati nadaljnje stroške postopka v znesku 581,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilno uporabljenega materialnega prava. Uvodoma povzema odločitev in obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je prepričana, da je sodišče dejansko stanje zmotno ugotovilo, saj okoliščine, ki naj bi bile podlaga za veljavno in neizpodbojno sklenitev kreditne pogodbe niso obstajale. Toženka je bila ob sklenitvi kreditne pogodbe prevarana in ogoljufana, kar ima za posledico, da je kreditna pogodba nična in na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti. Prevarana in ogoljufana je bila s strani S.T., zoper katero teče pred Okrajnim sodiščem v Mariboru kazenski postopek zaradi suma storitve večih kaznivih dejanj, s katerimi je bila oškodovana tudi tožena stranka. Tožena stranka je že v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da so okoliščine, ki jih sodišče ugotavlja v kazenskem postopku v Mariboru, relevantne in bistvene tudi za ta postopek. Opis očitanega kaznivega dejanja zoper obdolženo S. T. in druge, namreč zajema tudi obravnavano kreditno pogodbo in če bo pravnomočno ugotovljeno, da je bilo storjeno kaznivo dejanje na škodo oškodovanke, bo to podlaga za odločitev o veljavnosti oziroma ničnosti obravnavane kreditne pogodbe. Predlaga, da sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je kreditna pogodba št. 69152, sklenjena med pravdnima strankama, neveljavna, ker naj bi jo tožena stranka sklenila v zmoti oziroma, ker naj bi jo tožeča stranka oziroma oseba, ki jo je tožeča stranka pooblastila za pripravo kreditne pogodbe, prevarala. Ker je vložila posebno tožbo (P 240/2010, kasneje P 1175/2012), s katero je zahtevala, da se sporna kreditna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, razveljavi, je sodišče prve stopnje predmetni postopek prekinilo do pravnomočne odločitve v navedeni zadevi. V navedeni zadevi je bil tožbeni zahtevek za razveljavitev kreditne pogodbe pravnomočno zavrnjen (13.11.2013), ko je Višje sodišče v Ljubljani odločilo o pritožbi tožeče stranke N.R. Tožena stranka drugih razlogov za neveljavnost pogodbe, kot so bili že navedeni in kot so bili uveljavljani v tožbi na razveljavitev pogodbe, v tem pravdnem postopku ni uveljavljala. Dodatno je navajala le, da pred Okrajnim sodiščem v Mariboru teče kazenski postopek, v katerem tožena stranka nastopa kot oškodovanka (zoper obdolženo S.T., A.G., R.K. in K.V., zaradi kaznivega dejanja goljufije in ponarejanja listin). Glede na pravnomočno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na razveljavitev kreditne pogodbe in zaključek, da obstoj kazenskega postopka, v katerem tožeča stranka ni udeležena, ne predstavlja nove okoliščine, ki bi lahko vplivala na veljavnost sklenjene kreditne pogodbe, je sodišče prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku ugodilo, materialno pravo pravilno uporabilo in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene, tudi navedba, da naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ni utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi prvič zatrjuje ničnost obravnavane kreditne pogodbe (če bo pravnomočno ugotovljeno, da je bilo storjeno kaznivo dejanje na škodo oškodovanke), vendar pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla okoliščin in dejstev, iz katerih bi izhajalo, da naj bi pogodba nasprotovala ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom. Sodišče res na ničnost pazi po uradni dolžnosti (92. člen Obligacijskega zakonika, OZ), vendar, kot že navedeno, razlogov za ničnost tožena stranka ni navedla, tudi sodišče druge stopnje razlogov za ničnost pogodbenih določil ne najde. Glede na to, da jih očitno tudi sodišče prve stopnje ni videlo, posebna obrazložitev glede tega ni bila potrebna. Razlogi glede ničnosti bi bili, ob tem, ko jih sama tožena stranka ni uveljavljala, potrebni v primeru, da bi sodišče ničnostne razloge dejansko ugotovilo.

6. Glede na to, da torej v navedenem kazenskem postopku tožeča stranka ni udeležena, pač pa gre za postopek zoper tretje osebe, pa tudi eventuelna ugotovitev, da je bilo storjeno kaznivo dejanje na škodo oškodovanke, ne bo predstavljala podlage za ničnost kreditne pogodbe, pač pa bo škodo lahko tožena stranka uveljavljala zoper storilca kaznivega dejanja.

7. Glede na navedeno, ko torej kreditna pogodba, ki je podlaga za vtoževan zahtevek, ni neveljavna, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku pravilo ugodilo. Ugotovilo je, da je tožeča stranka pogodbo upravičeno predčasno razdrla in upravičeno zahteva plačilo vseh obrokov oziroma preostanka kredita, zapadle neplačane obroke in zamudne obresti. Sodišče je glede tega navedlo obširne in pravilne razloge, sodišče druge stopnje se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Sodišče je tožbenemu zahtevku (razen v umaknjenem delu) pravilno ugodilo in torej v ustreznem delu sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi. Sicer pa tožena stranka višini tožbenega zahtevka in s strani tožeče stranke in sodišča opravljenem obračunu v ničemer ne ugovarja.

8. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP).