Jedro

Tožnik je predlagal obnovo postopka po predpisanem roku, zaradi česar v skladu s četrtim odstavkom 263. člena ZUP obnove postopka ni več mogoče začeti.

Izrek

I. Tožba F.F., G.G., H.H. in I.I. se zavrže. II. Tožba A.A. se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel predlog A.A., da se obnovi denacionalizacijski postopek končan z delno odločbo Upravne enote Maribor, št. 32100-059/93-442 z dne 21. 6. 2001, z dopolnilno odločbo, št. 32100-059/93-442 z dne 26. 7. 2001 in spremembo poročila št. 32100-059/93-442 z dne 14. 5. 2001. Iz obrazložitve izhaja, da je A.A. predlagal obnovo denacionalizacijskega postopka končanega z zgoraj navedeno delno odločbo Upravne enote Maribor z dne 21. 6. 2001, s katero je upravni organ upravičencema A.A. in B.B. vrnil parc. št. 581 in del parcele 585, obe k.o. … v odškodnini v obliki obveznic SOD d.d.. Ta delna odločba je postala pravnomočna 18. 7. 2001. Razen tega je predlagal obnovo postopka končanega z dopolnilno odločbo, št. 32100-059/93-442 z dne 26. 7. 2001, s katero je bil upravičencema A.A. in B.B., vsakemu do polovice celote v naravi vrnjen solastniški delež na parceli št. 861 in parc. št. 864, obe k.o. …. Ta odločba je postala pravnomočna 17. 8. 2001. Prav tako je predlagatelj predlagal obnovo postopka zoper spremembo poročila z dne 14. 5. 2001. Predlogu za obnovo je predložil poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju z dne 21. 3. 2001, identifikacijsko potrdilo z dne 14. 6. 2013, poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju št. 321-1033/93-448 z dne 2. 8. 2002 v zadevi denacionalizacije premoženja upravičenke C.C. in posestni list z dne 11. 12. 1995. V dopolnitvi predloga za obnovo postopka navaja, da vlaga predlog za obnovo postopka po 1. in 4. točki prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Navaja, da pri podržavljenju zemljišča lastnikov A.A. in B.B. ne obstaja podpis niti arondacijska lista ter nobena listina podpisana z njune strani, ki bi dokazovala, da sta za odvzeto zemljišče prejela kot odškodnino finančna sredstva. Strinja se s poročilom o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju z dne 21. 3. 2001, ne strinja pa se s spremembo poročila z dne 14. 5. 2001 ter delno in dopolnilno odločbo z dne 21. 6. 2001 in 26. 7. 2001. Referentka D.D. je poročilo izdala na podlagi identifikacijskega potrdila z dne 4. 4. 2001, kar ima neposreden vpliv na izračun odstotka odškodnine. Poročilo z dne 21. 3. 2001 je temeljilo na identifikacijskem potrdilu z dne 4. 8. 1998, kar je identično z ostalimi denacionalizacijskimi upravičenci z obrazložitvijo, da se je očitno zgodila napaka, ker pri ostalih upravičencih E.E. in C.C. na istem kompleksu zemljišč izračunan odstotek vrnjene odškodnine ni presegel 30 % vrednosti zemljišč in pri tem sumi, da se je pri teh upravičencih uporabila za izračun I. kategorija zemljišča. Glede na to predlaga, da upravni organ predlogu za obnovo postopka ugodi.

Prvostopni organ je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgel z obrazložitvijo, da je le-tega vložil po preteku zakonsko določenega triletnega objektivnega roka za obnovo denacionalizacijskega postopka (četrti odstavek 263. člena ZUP). Razen tega pa je potekel tudi subjektivni rok za vložitev obnove postopka, saj je mogoče predlog za obnovo postopka iz razlogov po 1. točki 260. člena ZUP vložiti v enem mesecu od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze oziroma, če gre za obnovo iz 4. točke 260. člena ZUP, v enem mesecu od dneva, ko je mogla uporabiti novi akt. Razen tega upravni organ dodaja še, da okoliščina, na katera se predlog opira, ni verjetno izkazana. A.A. je že 24. 11. 2003 podal predlog za obnovo postopka, v katerem je smiselno uveljavljal iste razloge kot v predmetnem postopku, predlog za obnovo postopka pa je bil z odločbo dne 7. 1. 2004 zavrnjen. Tudi v predmetnem predlogu za obnovo postopka tožnik ne navaja nobenih novih dejstev in ne novih dokazov, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločbe. Upravni organ je že v prejšnjem rednem postopku imel na razpolago tako potrdilo o identifikaciji parcel z dne 4. 8. 1998 kot potrdilo o identifikaciji parcel z dne 4. 4. 2001, v katerih je naveden katastrski razred. Obe potrdili je upravni organ v postopku presojal. Potrdilo o identifikaciji parcel z dne 14. 6. 2013, ki ga je predložil predlagatelj tako ne predstavlja nobenega novega dejstva ali dokaza, saj iz njega izhaja navedba istega katastrskega razreda kot že v potrdilu z dne 4. 8. 1998. Konkretne denacionalizacijske zadeve pa ni mogoče enačiti z drugimi denacionalizacijskimi postopki, v katerih so bile predmet vračanja druge podržavljene nepremičnine odvzete bivšim lastnikom z drugim aktom. Razen tega ne gre za situacijo, ko bi upravni organ presojal kakšno predhodno vprašanje, saj ni bil izdan noben akt, s katerim bi bilo to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešeno.

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje je pritožbo A.A. zoper prvostopni sklep zavrnilo. Tudi drugostopni organ ugotavlja, da je predlog za obnovo postopka iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP vložen prepozno, zato ga je bilo treba kot takega zavreči. V zvezi z uveljavljanjem obnovitvenega razloga po 4. točki 260. člena ZUP pa se tudi drugostopni organ strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da se predmetni denacionalizacijski odločbi ne opirata na nobeno predhodno vprašanje in zato ni mogoče govoriti o tem, da bi pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Tožbo v upravnem sporu so vložili F.F., G.G., A.A., H.H. in I.I.. V tožbi navajajo, da je predlog za obnovo postopka neupravičeno zavržen ko prepozen. Menijo, da je ta vložen v subjektivnem in objektivnem roku, ker je A.A. izvedel, da so bila zemljišča v istem kompleksu drugim denacionalizacijskim upravičencem opredeljena kot I. in II. kategorija zemljišč. Neupravičeno je bila spremenjena vrednost odstotka odškodnine, ki da je presegla zakonsko določeno mejo 30 % od vrednosti zemljišča. V tožbi ponavljajo navedbe iz predloga za obnovo postopka in predlagajo, da sodišče postopek vrne v ponovno odločitev prvostopnemu organu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

K 1. točki izreka: Upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno (prvi odstavek 6. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Kot izhaja iz podatkov spisa F.F., G.G., H.H. in I.I., ki sicer nastopajo kot upravičenci v tem denacionalizacijskem postopku, pritožbe zoper prvostopni sklep niso vložili, zato tudi niso aktivno legitimirani za vložitev tožbe v upravnem sporu. Glede na to je sodišče glede njih v skladu s 7. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

K II. točki izreka: Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, po katerem se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi iz razlogov navedenih v 260. členu ZUP. V predmetni zadevi je tožeča stranka navedla, da predlaga obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP, to je, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku in po 4. točki 260. člena ZUP, to je, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Sodišče se strinja z zaključkom upravnih organov, da se v tem postopku izdani odločbi, glede katerih se predlaga obnova, ne opirata na nobeno predhodno vprašanje, zato obnova postopka po 4. točki 260. člena ZUP ni mogoča. Iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP lahko stranka predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove doze (1. točka prvega odstavka 263. člena ZUP). Po preteku treh let od dokončnosti odločb se obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti (četrti odstavek 263. člena ZUP).

Tožnik predlaga obnovo postopka, končanega z odločbami, izdanimi v letu 2001. Predlog za obnovo postopka je bil vložen 30. 1. 2014, zato v skladu s četrtim odstavkom 263. člena ZUP obnove postopka po predlogu, ki ga je vložil tožnik, ni več mogoče začeti. Glede na to tožeča stranka z zatrjevanjem v tožbi, da je predlog vložen pravočasno, ne more biti uspešna. K zgoraj navedenemu pa sodišče še dodaja, da se strinja tudi z zaključkom prvostopnega organa, da tožeča stranka obstoja novih dejstev in dokazov ni izkazala.

Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.