Jedro

Ni pravni naslednik upravičenca po ZDen žena upravičenčevega sina, ki je umrl pred upravičencem in tako ni mogel dedovati po svojem očetu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Sekretariata za družbeno planiranje in razvoj Občine D. z dne 16.3.1994 (pravilno: 16.8.1994). Upravni organ prve stopnje je z delno odločbo, pod isto opravilno številko, z dne 9.2.1994 odločil, da se pravnim naslednikom J.B., umrlega 18.12.1951, vrne sporazumno določena odškodnina za nepremičnine parc. št. 9, 10, 11 in 16/4, vse k.o. Š., v višini 8 % lastninskega deleža na podjetju M. Kamnik. Navedeno premoženje je bilo zaplenjeno J.B. st. s sodbo Okrožnega sodišča v L. z dne 4.10.1947 in sklepom istega sodišča z dne 28.7.1949, na podlagi Zakona o zaplembi premoženja. Zoper to delno odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je prvostopni upravni organ zavrgel s sklepom z dne 16.8.1994, ker tožeča stranka ni stranka v postopku.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je izpodbijani sklep upravnega organa prve stopnje pravilen in zakonit, ker je bilo predmetno premoženje podržavljeno J.B. st., ki je umrl leta 1951. Njegov sin J.B. ml., mož tožeče stranke, pa je umrl v letu 1945, torej pred očetom. Upravičenec do denacionalizacije zato ne more biti mož tožeče stranke, ki je umrl pred svojim očetom, prav tako pa tudi ne more dedovati po njem. Ker J.B. ml. ni upravičenec do denacionalizacije, tudi njegova žena ne more biti pritožnica v postopku denacionalizacije.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da je bila kot predlagateljica zahtevka za denacionalizacijo obveščena in podučena o možnosti pritožbe zoper odločbo, ki je vsebovala poravnavo, sklenjeno med zavezancem M. Kamnik in P.P., A. in T.M., J.B. in R.V. S svojo pritožbo je tožeča stranka uveljavljala prenešeno dedno pravico, po pok. možu, sinu upravičenca in tudi navedla, da ostali prijavljenci niso pravni nasledniki upravičenca, ker so bili njihovi starši dedno odpravljeni. V izpodbijani odločbi se tožena stranka omejuje le na ugotavljanje statusa tožeče stranke, ne ukvarja pa se s položajem drugih oseb, ki jim ne more biti v tem postopku priznan status zakonitih dedičev. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in naloži toženi stranki obravnavo vsebine pritožbe ter poleg tega sodišče izda začasno odredbo o prepovedi izvršitve delne odločbe prvostopnega upravnega organa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe v tožbi in predlaga njeno zavrnitev.

Tožba ni utemeljena.

Vsebina predmetnega postopka za denacionalizacijo je vračanje premoženja, ki je bilo podržavljeno J.B. st.. Upravičenec je umrl 18.12.1951, zato so vlogo za denacionalizacijo vložili njegovi pravni nasledniki in tožeča stranka. Tožeča stranka je bila žena upravičenčevega sina J.B. ml., ki je bil proglašen za mrtvega dne 16.4.1949. Glede na to dejstvo, to je smrt pred zapustnikom, J.B. ml., ni mogel dedovati po očetu. Tožeča stranka pa ni niti zakoniti niti oporočni dedič po očetu svojega moža, tako ni pravni naslednik J.B. st.. Zakon o denacionalizaciji (ZDen) v 60. členu določa, da so stranke v postopku za denacionalizacijo poleg upravičenca, njegovega pravnega naslednika ter zavezanca, tudi druge pravne ali fizične osebe, ki imajo za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Varstvo pravic ali pravnih koristi v upravnem postopku pomeni pravni interes. Tožeča stranka v predmetni zadevi z nobeno navedbo oziroma dokazom ne izkazuje pravnega interesa, temveč le dejanski interes. Prav to pa ji tudi s tega vidika ne zagotavlja položaja stranke v upravnem postopku denacionalizacije.

Zakon o upravnih sporih (ZUS) ne vsebuje določb o začasni odredbi. V 17. členu ZUS je le določba o odložitvi izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena tožba. O tem pa odloča organ, katerega akt se izvršuje oziroma odloča o tem organ, pristojen za izvršbo. Tožeča stranka, ki ni stranka v postopku za denacionalizacijo, pa tudi ne more predlagati začasne odredbe o odložitvi izvršitve upravnega akta.

Na podlagi navedenih razlogov je sodišče tožbo in tudi predlog za izdajo začasne odredbe kot neutemeljena zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih - ZUS (Uradni list SFRJ, št. 4/77). Določbe ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).