Jedro

Dejstev in okoliščin, iz katerih izhaja in se dokazuje vrsta naklepa po 17. členu KZ pri naklepnih kaznivih dejanjih ali vrsta malomarnosti po 18. členu KZ pri kaznivih dejanjih, storjenih iz malomarnosti, po zakonu niso obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe in se v izreku ta dejstva in okoliščine praviloma ne navajajo.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da so bile s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 30.1.2004 prekršene določbe 3. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 134. člena KZ na način po 1. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Mariboru ob reševanju pritožbe zagovornika obd. F.Č. po uradni dolžnosti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila obd. Č. zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 134. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo enega meseca zapora in preizkusno dobo enega leta, tako, da ga je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo, ker v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje "malomarnost kot zakonski znak kaznivega dejanja ... ni prav z ničemer konkretizirana, saj ni navedeno, v čem se kaže obdolžencu očitana malomarnost".

Vrhovni državni tožilec je zoper oprostilno sodbo pritožbenega sodišča vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 3. odstavka 134. člena KZ. Navaja, da opis kaznivega dejanja v sodbi sodišča prve stopnje vsebuje vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, malomarnosti kot zakonskega znaka tega kaznivega dejanja pa ni treba konkretizirati v izreku sodbe, ampak se ta zakonski znak podrobneje opiše in utemelji v obrazložitvi sodbe. Sicer pa tudi v primeru, če bi bilo stališče pritožbenega sodišča pravilno, ne bi smelo obdolženca oprostiti, ampak bi lahko le razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje zaradi pomanjkljivega izreka. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je sodišče prekršilo določbe 3. odstavka 134. člena KZ.

Zagovornica obdolženca v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti pritrjuje stališču v sodbi pritožbenega sodišča in predlaga, da se zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Opis kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje ne vsebuje dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajala vrsta malomarnosti po 18. členu KZ, s katero naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, ampak le vsebuje trditev, da je obdolženec J.P. z rokama sunil v hrbet in ga iz malomarnosti tako telesno poškodoval, da je bila njegova zmožnost za delo začasno znatno zmanjšana, ker je P. zaradi tega padel in si pri tem zlomil levo koželjnico s premaknitvijo kostnih fragmentov. Tak izrek sodbe ni pomanjkljiv, ker bi v nasprotju z določbami ZKP ne obsegal vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, storjenega iz malomarnosti.

Po določbah 1. točke 1. odstavka 359. člena in 4. odstavka 364. člena ZKP mora izrek obsodilne sodbe obsegati dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Dejstev in okoliščin, iz katerih izhaja in se dokazuje vrsta naklepa po 17. členu KZ pri naklepnih kaznivih dejanjih ali vrsta malomarnosti po 18. členu KZ pri kaznivih dejanjih, storjenih iz malomarnosti, po zakonu niso obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe in se v izreku ta dejstva in okoliščine praviloma ne navajajo. Tudi za obtožnico v 2. točki 1. odstavka 269. člena ZKP ni predpisano, da opis kaznivega dejanja obsega takšna dejstva in okoliščine, ampak tiste, ki so potrebne, da se kar najbolj natančno označi vse zakonske znake kaznivega dejanja (čas in kraj storitve, predmet, na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno ter druge okoliščine, na primer način storitve, itd.).

Ugotovitev pritožbenega sodišča, da opis kaznivega dejanja obdolženca v izreku sodbe sodišča prve stopnje ne obsega vseh znakov tega kaznivega dejanja, je torej zmotna in je sodišče z oprostilno sodbo iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP kršilo določbe 3. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 134. člena KZ na način, ki je opredeljen v 1. točki 372. člena ZKP. Zato je Vrhovno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 426. člena ZKP ugotovilo, da je bil s sodbo pritožbenega sodišča prekršen kazenski zakon v vprašanju, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje po 3. v zvezi s 1. odstavkom 134. člena KZ, torej na način, ki je naveden v 1. točki 372. člena ZKP.