Jedro

V predmetni zadevi tožnica glede na uspeh v pravdi v drugi zadevi, ni imela več pravnega interesa za vodenje predmetnega spora, saj je v drugem postopku glede obstoja delovnega razmerja uspela v celoti. Zato je tožnica v predmetni zadevi umaknila tožbo. Prvotožena stranka in drugotožena stranka sta se z umikom strinjali in priglasili stroške postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da sta obe toženi stranki solidarno dolžni povrniti tožnici potrebne stroške postopka, saj je tožnica morala vložiti tožbo v 30-dnevnem prekluzivnem roku, sicer bi svojo pravico izgubila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa v III. in IV. točki izreka.

Drugotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se postopek v predmetni zadevi nadaljuje (I. točka izreka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožeča stranka umaknila tožbo in se zaradi navedenega postopek ustavi (II. točka izreka). Toženima strankama je naložilo v plačilo solidarno povrnitev stroškov postopka v znesku 509,35 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da drugotožena stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

Drugotožena stranka vlaga pritožbo zoper sklep (III. in IV. točka izreka) iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in navaja, da sklep nima razlogov zaradi katerih je bilo odločeno, da sta dolžni toženi stranki solidarno nositi stroške tožeče stranke, prav tako nima razlogov o tem zakaj je drugotožena stranka dolžna nositi svoje stroške postopka. Drugotožena stranka je ves čas do umika tožbenega zahtevka opozarjala, da v zadevi ni pasivno legitimirana in da tožba zoper njo ni sklepčna. Drugotožena stranka ni pasivno legitimirana in tako ni dolžna nositi stroške tožnice. Sodišče ni primerno upoštevalo določil 158. člena ZPP. Župan drugotožene stranke je Komisiji za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS v skladu z navodilom inšpektorice A. zgolj predlagal razveljavitev sklepa št. ... z dne 19. 12. 2011, s katerim je pred tem v 3. točki odločil: "Po prenehanju upravljanja funkcije poslanke državnega zbora se javna uslužbenka brez javnega natečaja lahko v roku treh mesecev po prenehanju poslanskega mandata vrne na delovno mesto podsekretarke za občo upravo". Drugotožena stranka ni izdala sklepa Komisije za pritožbe, torej njeno ravnanje ni moglo biti predmet pravne presoje v predmetni zadevi. V predmetnem sporu ni šlo za spor o prenehanju ali obstoju delovnega razmerja, pri čemer je bil sočasno s predmetnim sporom voden spor med strankama, ki je bil končan z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 74/2014 z dne 2. 6. 2014. Tako drugotožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče III. in IV. točko izpodbijanega spremeni tako, da tožnici naloži plačilo stroškov postopka oz. podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Drugotožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v predmetni zadevi tožnica vložila tožbo zoper dve toženi stranki, zaradi odprave odločbe Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 23. 7. 2013, pri čemer je sodišče v predmetni zadevi postopek prekinilo do pravnomočne odločitve v zadevi opr. št. Pd 114/2013. V zadevi opr. št. Pd 114/2014 je odločalo tudi Vrhovno sodišče RS v postopku revizije v zadevi opr. št. VIII Ips 74/2014 z dne 2. 6. 2014. Po odločitvi Vrhovnega sodišča RS je tožnica v predmetni zadevi 2. 7. 2014 umaknila tožbo. Tako prvotožena stranka kot drugotožena stranka sta se z umikom strinjali in priglasili stroške postopka. Sodišče je v predmetni zadevi odločilo, da sta obe toženi stranki solidarno dolžni povrniti tožnici potrebne stroške postopka in sicer iz razloga, ker je bila tožba tožnice potrebna iz razloga, ker je le-ta morala vložiti tožbo v 30-dnevnem prekluzivnem roku, sicer bi svojo pravico izgubila. Navedeno stališče sodišča je pravilno. Tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sklep, res da zelo kratko, vendar v zadostni meri obrazložen. Pri tem pa v predmetni zadevi tožnica glede na uspeh v pravdi v zadevi opr. št. VIII Ips 74/2014, ni imela več pravnega interesa za vodenje predmetnega spora, saj je v drugem postopku glede obstoja delovnega razmerja uspela v celoti.

Drugotožena stranka si zmotno razlaga, da ni bila pasivno legitimirana iz razloga, ker je tožnica v predmetni zadevi zahtevala odpravo sklepa Komisije za pritožbe pri Vladi RS. Pomembno v predmetni zadevi je, da je delodajalec v predmetni zadevi le drugotožena stranka, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS pa je le drugostopni organ, torej je odločitev sodišča glede plačila stroškov postopka solidarno za obe toženi stranki pravilna, saj je drugotožena stranka delodajalec tožnice, kar izhaja tudi iz odločitve v zadevi opr. št. VIII Ips 74/2014 z dne 2. 6. 2014. Prav tako pa je sodišče pravilno odmerilo tudi stroške postopka v višini 509,35 EUR, ki sta jih toženi stranki dolžni povrniti tožeči stranki solidarno. Pravilna je odločitev, da drugotožena stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče odločilo, da se pritožba drugotožene stranke zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 2. točke 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da drugotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.