Up-221/02 - 8

9. 7. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. s Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 26. junija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1. Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1118/01 z dne 31. 1. 2002 se ne sprejme.

2. Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnik je vtoževal razlike v plači za obdobje od leta 1990 do konca leta 1992 v znesku 685.213,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 1998 dalje do plačila ter povrnitve povzročenih pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika. Pritožbeno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V njej navaja, da naj bi pritožbeno sodišče nezakonito odločilo, ker naj ne bi ugotovilo, da je delodajalec nezakonito zmanjševal plače. Pritožbo naj bi zavrnilo iz razloga, ker naj bi delodajalec zakonito znižal plače in ker ni šlo za denarno terjatev. Pritožbeno sodišče naj bi tako zamolčalo vso vsebino pritožbe oziroma pravdanja. Sodišču nadalje očita, da naj bi uporabilo Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. ? ZLPP) za nazaj. Meni, da bi moralo sodišče ugotoviti, da je šlo za neupravičeno pridobitev. Sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 469/99 z dne 1. 6. 2000, ki naj bi kazala na drugačno (in po prepričanju pritožnika pravilno) odločitev. V ustavni pritožbi zatrjuje, da so mu bile z odločitvijo sodišča kršene pravica do pravne države (2. člen Ustave), pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave), pravica do svobode dela (49. člen Ustave), pravica do varstva dela (66. člen Ustave) in prepoved povratne veljave pravnih aktov (155. člen Ustave).

B.

Pritožnik v ustavni pritožbi očita pritožbenemu sodišču napačno oziroma nepravilno uporabo materialnega prava. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da ni instanca sodiščem, ki odločajo o delovnih sporih, zato ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) bi lahko bilo relevantno le pritožnikovo zatrjevanje, da izpodbijana odločitev odstopa od odločitev v drugih enakih primerih. Pritožnik navedeno utemeljuje s sodbo pritožbenega sodišča št. Pdp 469/99 z dne 1. 6. 2000. Vendar pritožnik zanemari dejstvo, da se njegov primer v bistvenem razlikuje od primera, na katerega se sklicuje. Navedena sodba se namreč nanaša na ugotovitev sodišča o utemeljenosti terjatve zaradi nezakonito izvedenega postopka zniževanja plač, kar pa ni mogoče trditi za pritožnikov primer, čigar denarni zahtevek je bil v celoti zavrnjen, ker je delodajalec v spornem obdobju zakonito zniževal plače.

V zvezi z domnevno kršitvijo pravice iz 23. člena Ustave pritožnik pavšalno in neobrazloženo očita sodišču, da je v sporu odločalo pristransko in je zato njegova odločitev nepravilna.

Zgolj pavšalno zatrjevanje pristranskosti sodišča in njegovo nestrinjanje z izpodbijano odločbo očitka o kršitvi 23. člena Ustave ne utemeljuje.

Pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave po ustaljeni ustavnosodni praksi Ustavnega sodišča ne zagotavlja več od pritožbe. To je imel pritožnik možnost vložiti in jo je tudi vložil. Pravica do pravnega sredstva mu torej očitno ni bila kršena.

Kršitev 49. in 66. člena Ustave pritožnik utemeljuje z zatrjevanjem, da mu je sodišče kot šibkejši stranki v delovnem razmerju odreklo sodno varstvo in ga nudilo delodajalcu, ki pa ni izpolnil svoje dolžnosti. Z navedeno splošno trditvijo pritožnik ni utemeljil kršitve pravice do svobode dela in do varstva dela.

Pritožnikovega očitka, da je bila z izpodbijano sodbo kršena določba 2. člena Ustave, ni mogoče ocenjevati v okviru postopka z ustavno pritožbo. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče preverja možne kršitve določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker 2. člen Ustave ni takšna določba, se nanj v ustavni pritožbi ni mogoče sklicevati. Isto velja tudi za 155. člen Ustave.

Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker pritožnik ne navaja nobenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede priglašenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan