Jedro

V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno, je po presoji sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III, bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-3835/2023/12 (1221-15) z dne 19. 1. 2024 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III1 zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, za to odgovorna država članica (2. točka izreka) ter da se tožnikova predaja izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela prosilca, to je od 16. 8. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik, čigar istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena, 11. 7. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je ugotovila, da je bil tožnik 29. 6. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, zaradi česar je 31. 7. 2023 zaprosila Republiko Hrvaško v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III za ponovni sprejem tožnika. Republika Hrvaška do 15. 8. 2023 ni sprejela odločitve oziroma ni odgovorila na zahtevo po ponovnem sprejemu tožnika, zato je toženka 16. 8. 2023 v skladu z določbami Uredbe Dublin III pristojnemu organu Republike Hrvaške, poslala proglasitev Republike Hrvaške za odgovorno državo članico za obravnavanje Prošnje.

3. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik na osebnem razgovoru v bistvenem povedal, da ga je hrvaška policija prijela okrog osme ure zjutraj, blizu zapuščene hiše v gozdu, kjer je bil cel dan. Hrvaška policija ga je okrog 18. ure odpeljala na policijsko postajo, kjer je čakal do četrte ure zjutraj. Tam so ga zaprli v sobo, kjer je spal, dobil nekaj vode, hrane pa kljub prošnji ni dobil. Po varnostnem pregledu, je povedal svoje podatke (ime, priimek, državljanstvo in koliko denarja ima pri sebi), odvzeli so prstne odtise (niso pojasnili zakaj) in v hrvaškem jeziku je prejel nek dokument. Hrvaški policisti so ga nato odpeljali na železniško postajo in z vlakom prišel do Zagreba, kjer je vstopil na naslednji vlak proti Sloveniji, kjer ga je prijela slovenska policija. Tožnikov glavni razlog, zaradi česar se noče vrniti na Hrvaško, je dejstvo, da tam ni zaprosil za azil. V Republiko Hrvaško se ne želi vrniti tudi zato, ker policija pretepa migrante, kot so mu povedali prijatelji (hrvaški policisti so jih pretepli, jim uničili telefone in vzeli denar), tam je bil dva dni brez hrane in grdo so se obnašali do njega. Toženka je povzela, da je imel tožnik stik le s hrvaškimi policisti, da ni bival v azilnem domu, da je bil v Republiki Hrvaški, kamor je poskušal vstopiti le enkrat, največ tri dni.

4. Toženka je ugotovila, da vse tožnikove trditve v zvezi z neprimernim ravnanjem uradnih oseb temeljijo na tožnikov izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pa ni razlog za sklepanje, da mu bodo v primeru predaje v Republiko Hrvaško, kršene človekove pravice, oziroma, da tam obstajajo kakršnekoli sistemske pomanjkljivosti. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 155/2023 z 21. 6. 2023 navaja, da je po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik je opisoval kako je doživljal policijsko obravnavo ob ilegalnem vstopu v Republiko Hrvaško. Toženka je ocenila, da tožnikove izjave ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bo šlo v tem primeru za postopek mednarodne zaščite in ne za policijski postopek.

5. Toženka je upoštevala, da tožnik od odvzema prstnih odtisov ni imel stika s pristojnimi uradnimi osebami za postopek mednarodne zaščite, da je Republiko Hrvaško zapustil pred odločitvijo v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, da v azilnem domu ni bil nastanjen. Toženka je pojasnila, da bo imel tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški zagotovljenega tolmača. Ni sledila tožnikovi izjavi, da mu naj bi hrvaška policija dala dokument, da mora v roku 24 ur zapustiti ozemlje Republike Hrvaške in se vrniti v Bosno in Hercegovino, ker ga tožnik ni posedoval. Toženka je na podlagi EURODAC ugotovila, da je tožnik na Hrvaškem podal prošnjo za mednarodno zaščito oziroma je za to vsaj izrazil namen.

6. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 173/2023 z dne 23. 8. 2023 je toženka poudarila, da z vidika odgovornosti Republike Hrvaške za obravnavanje njegove prošnje na podlagi Uredbe Dublin III, ni relevantno ali je ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Tudi če bi bile resnične trditve tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti pritožnika - prosilca, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.

7. Toženka je v zvezi z "Informacijami o stanju na Hrvaškem", ki jih je v postopek predložil tožnik, pojasnila, da se velika večina teh informacij nanaša na ravnanja z ilegalnimi prebežniki, ki torej ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Tožnika je takoj po prihodu v Republiko Hrvaško obravnavala policija in sprejela njegovo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, zaradi česar mu je vsekakor bil omogočen dostop do mednarodne zaščite, zato omenjene informacije o t. i. "push-backih" in nemška sodba s 24. 5. 2023 ter poročila AIDA iz leta 2020 (zadeva S.B. in drugi proti Hrvaški ter M.H. in ostali proti Hrvaški), po oceni toženke niso relevantne v konkretnem primeru. Toženka je na podlagi poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia), posodobljeno junija 2023, ugotovila, da tudi prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite.

8. V zvezi s sodbami oziroma postopki pred tujimi nacionalnimi sodišči na katere se sklicuje tožnik je toženka pojasnila, da gre v primeru Regionalnega upravnega sodišča v Hannovru z dne 7. 9. 2022 za odločitev v konkretnem primeru in za začasno in za dovoljenje za vložitev pritožbe (podobno Regionalno upravno sodišče v Stuttgartu v svoji odločitvi z 2. 9. 2022).

9. Toženka je pojasnila, da bodo tožnika v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško na ozemlju te države sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške in bo, če bo izrazil namero za ponovno vložitev prošnje, nastanjen v azilnem domu. Toženka je na podlagi poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev in zadnjega letnega poročila Agencije evropske unije za azil (EUAA) ugotovila, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, dostop do postopka mednarodne zaščite omogočen. Na podlagi spletnih strani hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve je ugotovila, da je Republika Hrvaška v lanskem letu do 30. 9. 2023 v dublinskem postopku sprejela že 610 oseb, kar kaže, da se predaje prosilcev v Republiko Hrvaško neprekinjeno izvajajo (največ osebje bilo predanih iz Zvezne republike Nemčije (183), Republike Avstrije (170) in Švicarske konfederacije (114)). Toženka je ocenila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije v konkretnem primeru ni sporna.

10. Toženka je ugotovila v zvezi z informacijami, predloženimi s strani tožnika, da tožnik v postopku ni nikoli navajal, da bi mu bil dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite kakorkoli onemogočen. Toženka je ugotovila, da iz tožnikovih izjav ne izhaja takšno ravnanje hrvaških oblasti, ki bi nakazovalo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma postopku sprejema ter na možnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v primeru predaje. Toženka je ugotovila, da tožnik ne potrebuje posebne psihološke ali psihiatrične zdravstvene obravnave, ampak je povsem zdrav mlad moški, zato je poročilo Švicarskega sveta za begunce z decembra 2021, toženka ocenila za nerelevantno.

11. Toženka se je opredelila do informacij, ki jih je prejela od tožnika 29. 8. 2023, odgovora Hrvaškega pravnega centra, do komentarja tožnika na informacije o dublinskih povratnikih v Republiki Hrvaški, prejetega 15. 11. 2023, do sodb švicarskega Zveznega upravnega sodišča, regionalnega sodišča v mestu Den Bosch leta 2020, do stališča švicarskega sveta, do pisma nizozemskega ministra za pravosodje, do sodbe Švicarskega Federativnega Administrativnega sodišča v St. Gallen št. E-1488/2020 z 22. 3. 2023. 12. S povzemanjem sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 23/2021 z 9. 4. 2021 in I Up 245/2022 z dne 11. 1. 2023 je ugotovila, da obstoj sistemskih pomanjkljivosti ni bil dokazan. Da se predaja prosilcev v Republiko Hrvaško lahko izvede, pa je večkrat odločilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, in sicer v sodbah št. I Up 79/2023 z 19. 4. 2023 ter I Up 76/2023 z 19. 4. 2023. 13. Toženka je po ugotovitvi, da tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje, na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 Prošnjo zavrgla, ker je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška ter odločila, kot je razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa.

_Povzetek relevantnih navedb tožnika_

14. Tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka, neuporabe/nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno/nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja predlaga odpravo izpodbijanega sklep in ponoven postopek..

15. Tožnik se z navedbami toženke ne strinja in meni, da ni pravilo upoštevala njegovih navedb v upravnem postopku. Tožnik poudarja, da je izrecno navedel, da so ga v R Hrvaški zajeli policisti, ki so z njim in njegovimi kolegi grdo in neprimerno ravnali in povzema, svojo izjavo.2 Navaja, da t0ženka ne razpolaga z nobenim dokumentom, iz katerega bi izhajalo, da je svojo odločitev sprejela na podlagi verodostojnih dokumentov, da je tožnik dejansko vložil v R Hrvaški prošnjo za azil. Toženka po njegovem mnenju ni podrobno in natančno preverila v postopku vseh dejstev in ni pridobila zadostnih dokazov za sprejem izpodbijane odločitve. Tožnik izpostavlja, da je toženka navedla, da je mlad in zdrav, čeprav tega podatka ni pridobila, tega niti tožnik ni navedel, niti ga na zaslišanju tega nihče ni vprašal. Resnično pa ima tožnik določene zdravstvene težave gastropenterološke narave, katerih pa ni navedel, saj ga o tem nihče ni vprašal. Tožnik meni, da ima izpodbijani akt takšne pomanjkljivosti v smislu notranjih nasprotij oziroma nejasnosti ter pomanjkljivosti glede ugotovljenega dejanskega stanja, da se ga ne da preizkusiti in da je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka.

16. Tožnik poudarja, da države ni zapusti zato, da bi bolj udobno živel ampak zato, da bi preživel. Če bi se moral vrniti v Maroko, bi bilo njegovo življenje hudo ogroženo. Prav tako Maroko zanj ni varna država. V primeru vračanja v R Hrvaško bi bil po njegovem mnenju izpostavljen nevarnostim in nečloveškemu ravnanju in nevarnim razmeram, saj je R Hrvaška zaradi izjemno povečanega števila beguncev odklonilna, z njimi nečloveško in ponižujoče ravna, ne nudi jim nastanitve, hrane, ne pojasni osnovnih pravic in pravil postopka, tako da prosilci sploh ne vedo, v kakšnem postopku so se znašli in kaj morajo narediti in sploh kaj morajo podpisovati. Ker so v strahu in pod posebno hudimi pritiski policistov, dokumente podpišejo, vendar sploh ne vedo, kaj so dejansko podpisali. Poudarja, da je tekom postopka pred izdajo izpodbijanega sklepa priložil vrsto dokumentov, ki dokazujejo ovire za njegovo izročitev R Hrvaški, do katerih se toženka vsebinsko sploh ni opredelila. Toženka je v svoji obrazložitvi navedla vrsto ukrepov in odločitev drugih držav o vračanju v R Hrvaško, pri čemer se tožnik do tega sploh ne more opredeliti, saj toženka ni navedla vira, iz katerega je te informacije pridobila, torej kje so objavljene te odločitve, katere navaja, da bi se tožnik sploh lahko prepričal, da informacije držijo in so resnične. Sploh pa navedeni primeri ne odražajo identičnega stanja kot je tožnikov.

17. Tožnik še izpostavlja, da je bil nenazadnje v Sloveniji v preteklem letu organiziran celo protestni shod proti podobnim odločitvam toženke v primerih vračanja v R Hrvaško3, kar po njegovem mnenju kaže, da so tožnik in podobni v enaki situaciji v resnem strahu pred tem, da se bodo morali vrniti v R Hrvaško, kar rezultira v resnih sistemskih pomanjkljivostih in ovirah, ki tožnikov vzbujajo strah pred nečloveškimi razmerami v tej državi.

18. Tožnik še predlaga, da sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa, ker bi mu v nasprotnem primeru nastala težko popravljiva škodi.

_Trditve toženke_

19. Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep po njenem mnenju zakonit in pravilen.

20. Ponavlja, da vse tožnikove trditve temeljijo na izkušnji s hrvaško policijo, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za sklepanje, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kršene človekove pravice ali, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Ponavlja, da prosilce za mednarodno zaščito ob predaji na ozemlju Republike Hrvaške namreč sprejmejo uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite, nato pa so nastanjeni v azilni dom.

21. Povzema sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 906/2022-15 z 8. 7. 2022, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Sodišče nadalje izpostavlja, da četudi je bilo v zadevi ravnanje hrvaške policije neprimerno, po mnenju sodišča ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka. Podobno izhaja tudi iz novejše sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 155/2023 z 21. 6. 2023, ki v 12. točki obrazložitve navaja, da je po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Toženka se opira tudi na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi I Up 79/2023 z 19. 4. 2023, I Up 250/2016 s 16. 11. 2016, I Up 309/2016 s 6. 9. 2017 in I Up 193/2022 s 7. 12. 2022, po katerem so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih institucij oziroma pristojnih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR), ki pa Vrhovnemu sodišču niso poznani. Toženka na tem mestu dodatno navaja še tri nedavno izdane sodbe Vrhovnega sodišča, ki potrjujejo zgoraj navedeno, in sicer I Up 201/2023, s 12. 7. 2023, I Up 122/2023, s 21. 7. 2023 in I Up 155/2023, s 21. 7. 2023, ki vse potrjujejo tudi predajo prosilcev za mednarodno zaščito Republiki Hrvaški

22. Toženka še izpostavlja, da tožnik ni imel lastne izkušnje s postopkom mednarodne zaščite in bivanjem v azilnem domu v Republiki Hrvaški, saj se je odločil, da do azilnega doma niti ni odšel. Toženka v zvezi s pridobitvijo podatkov o zdravstvenem stanju tožnika pojasnjuje, da mu je bila ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in med potekom osebnega razgovora dana možnost navesti vsa dejstva in okoliščine, ki so za postopek pomembna. Tožnik zdravstvenih težav ni nikoli omenil. Izpostavlja, da je tožnik ob koncu osebnega razgovora potrdil, da ni ničesar kar bi želela dodati in potrdil, da mu je bila dana možnost izjasnitve o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za postopek. Toženka dodatno pojasnjuje, da bi bilo v primeru vrnitve Republiki Hrvaški, zdravstveno stanje tožnika ustrezno in zadostno zavarovano. V tem delu se tožena stranka opira na odločitve Zveznega švicarskega upravnega sodišča, ki je večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena. Prav tako je v zvezi z razpoložljivostjo zdravstvene oskrbe ugotovilo, da ni znakov, ki bi kazali, da Republika Hrvaška prosilcem za mednarodno zaščito ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe.

23. Toženka pojasnjuje, da iz evidence EURODAC jasno izhaja, da je bil tožnik vnesen pod številko 1, kar pomeni, da je tam zaprosil za mednarodno zaščito. Izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 173/2023 s 23. 8. 2023, da z vidika odgovornosti Republike Hrvaške za obravnavanje njegove prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno ali je ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Tudi če bi bile resnične trditve tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti pritožnika - prosilca, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Toženka je vso dokumentacijo, ki jo je tožnik predložil, skrbno preučila in se do nje opredelila v izpodbijanem sklepu.

**K I. točki izreka**

24. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene priloga od A1 do A4, B1, B2, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-6130/2023 ter tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

25. Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla Prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove Prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

26. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

27. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaškem, še preden je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ni sporno, da je bil tožnik 19. 6. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške. Ni sporno, da je toženka 31. 7. 2023 v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo za ponovni sprejem Republiki Hrvaški, ki na zaprosilo ni odgovorila. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno na podlagi drugega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III odločila, da je opustitev ukrepanja v roku enega meseca oziroma dveh tednov enakovredna sprejetju zahteve in obveznost ponovnega sprejema tožnika in odločila, da je 16. 8. 2023 Republika Hrvaška odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Toženka je tudi po presoji sodišča tako pravilno ugotovila, da je na podlagi III. poglavja Uredbe Dublin III za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.

28. Sodišče poudarja tudi v izpodbijanem sklepu izpostavljeno stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 173/2023 iz 23. 8. 2023, da za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Tudi če bi bile resnične trditve tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je bil tožnik pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji na Hrvaškem, za ugotovitev, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška na podlagi meril iz III. poglavja Uredbe Dublin III, zato niso relevantne, kot je mogoče smiselno povzeti, tožnikove navedbe, da prošnje na Hrvaškem ni vložil. Ne glede na to, pa ni utemeljen tožbeni ugovor, da t0ženka ne razpolaga z nobenim dokumentom, ki bi dokazoval, da je tožnik dejansko vložil v R Hrvaški prošnjo za azil. Iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je toženka na podlagi podatkov EURODAC ugotovila, da je tožnik v Republiki Hrvaški vložil prošnjo za mednarodno zaščito.

29. Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)4, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv5, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil6 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,7 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje8. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.9

30. Kot že pojasnjeno, je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo (na primer sodba I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023), da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali / in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Kot že poudarjeno, pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusu begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

31. Domneva, da države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejeta stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.10 Upoštevajoč tako povzeta stališča, v tožbi prvič zatrjevan protestni shod proti podobnim odločitvam toženke v primerih vračanja v R Hrvaško, po presoji sodišča ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka na Hrvaškem.

32. V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno, je po presoji sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III, bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnik tega niti ni zatrjeval. Tožnikove navedbe, da ni dobil hrane in da ni bilo tolmača, ko so ga prijeli ob nelegalnem prehodu, tudi po presoji sodišča, ker se nanašajo na obravnavo tožnika kot tujca, ki se je na ozemlju države nahajal ilegalno, ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Navedbe glede dosedanjega postopka hrvaških policistov je toženka pravilno ocenila kot take, ki sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka ne dokazujejo. Tožnik namreč v postopku, v katerem je bil deležen zatrjevanega nečloveškega ravnanja (brez hrane), glede na to, da ima status prosilca, v primeru predaje ne bo. Glede na povzeta materialnopravna stališča in stališča Vrhovnega sodišča RS, ravnanje hrvaških policistov s tujci, tudi če je resnično táko, kot ga zatrjuje tožnik oziroma je slišal od drugih, da naj bi bilo, ne dokazuje ovir za predajo tožnika Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III. Toženka utemeljeno opozori, da bo tožnik predan Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III in zato ne bo izpostavljen obravnavi, za katero navaja, da jo je v Republiki Hrvaški že doživel. Tudi po presoji sodišča je zato pravilna ocena toženke, da tožnikove navedbe o ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na ilegalno prečkanje hrvaško in na nadaljnjo policijsko obravnavo tožnika, ko je imel status tujca, tudi če so resnične in do katerih se je prepričljivo, popolno in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijanem sklepu, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

33. Nekonkretizirani in presplošni so tožbeni ugovori: (i) da naj toženka ne bi pravilno upoštevala tožnikovih navedb (tožnik ne navede, katerih navedb naj toženka ne bi upoštevala); (ii) da naj toženka ne bi podrobno in natančno preverila s strani tožnika v postopku zatrjevanih dejstev (ki jih ne navede); (iii) da naj ne bi pridobila zadostnih dokazov za sprejem izpodbijane odločitve; (iv) da se do dokumentov, predloženih s strani tožnika, toženka naj ne bi vsebinsko opredelila; (v) da so pomanjkljivosti izpodbijanega akta in notranja nasprotja oziroma nejasnosti ter pomanjkljivosti glede ugotovljenega dejanskega stanja; (vi) da bi bilo njegovo življenje hudo ogroženo, če bi se vrnil v Maroko. Ker navedenih tožbenih ugovorov tožnik ne konkretizira, ne omogočajo sodnega preizkusa. Nerelevantne, čeprav jih sodišče sprejema kot resnične, so tožnikove navedbe, da Maroka ni zapustil, da bi bolj udobno živel ampak, da bi preživel. 34. V zvezi z v tožbi zatrjevanimi zdravstvenimi težavami, toženka utemeljeno opozori, da jih prvič omenja šele v tožbi. Zaslišan na naroku pove, da ima že dolgo težave v predelu želodca, ki se stopnjujejo. Zaradi teh težav obiskuje zdravnika v azilnem domu, ki mu je predpisal v glavnem protibolečinske tablete. Sodišče sprejema tako opisano zdravstveno stanje, ki pa je po oceni sodišča, upoštevajoč, da je imel tožnik te zdravstvene težave že v Maroku, da jih do tožbe ni omenjal, upoštevajoč vrsto terapije, take narave, da po presoji sodišča zadošča splošno zagotovilo in običajno ravnanje hrvaških organov v primeru predaje. Posebno zagotovilo hrvaških organov, da bo tožniku, glede na ugotovljene zdravstvene težave in trenutno terapijo, nudeno posebno zdravstveno varstvo, po presoji sodišča ni potrebno. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi bil razlog za to, da se predaja ne izvede, morebitna nezadostna zdravniška obravnava tožnika niti ne trdi, da v primeru predaje ne bi prejel primerne zdravstvene oskrbe za svoje težave niti, da bi bilo njegovo zdravstveno stanje razlog, da se ga ne preda Republiki Hrvaški.

35. Sodišče je pri odločitvi upoštevalo tudi sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C-578/16; C. K., H. F., A. S. proti Republiki Sloveniji, z dne 16. februarja 2017, v kateri je SEU med drugim zavzelo stališče, da je mogoče predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu člena 4 Listine. SEU je opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz člena 4 Listine ustreza tisti iz člena 3 EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s členom 52(3) Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija. Izpostavilo je, da morajo države članice, ki jih zavezuje Direktiva o sprejemu, med katere spada Republika Hrvaška, prosilcem za azil- tudi v okviru postopka na podlagi Uredbe Dublin III - v skladu s členi od 17 do 19 te uredbe zagotoviti potrebno zdravstveno varstvo in zdravniško pomoč, ki vključujeta vsaj nujno oskrbo ter osnovno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj. V teh okoliščinah in v skladu z vzajemnim zaupanjem med državami članicami obstaja močna domneva, da bo zdravljenje, ki bo na voljo prosilcem za azil v državah članicah, ustrezno (glej po analogiji sodbo z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi, C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865, točke 78, 80 in od 100 do 105). Kljub temu pa po presoji SEU ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje. V tem okviru je treba ugotoviti, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu navedenega člena. Po presoji SEU to pomeni, da če prosilec za azil zlasti v okviru učinkovitega pravnega sredstva, ki mu je zagotovljeno s členom 27 Uredbe Dublin III, predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno z njenimi sodišči, teh elementov ne smejo zanemariti. Po presoji sodišča v tožnikovem primeru tožnikove težave na dosegajo zdravstvenega stanja, ki bi bilo posebej resno v kontekstu obveznosti pridobitve individualnega zagotovila v primeru predaje po Uredbi Dublin III.

36. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka:**

37. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

38. Toženka argumentirano ne prereka navedb, da bi tožniku z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Ker teh navedb toženka ne prereka, jih sodišče na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Bil je zgolj na policijski postaji in ne v azilnem domu. Policisti so ga zgolj napotili na železniško postajo na vlak. V postopku na policijski postaji ni imel prevajalca, sam pa hrvaškega jezika ne razume, zato ni razumel postopkov na policiji, niti tega kaj so ga bremenili, kaj so mu naložili. Ne ve za kaj so mu vzeli prstne odtise, saj jih ni razumel. 3 https://www.delo.si/novice/slovenija/zaposlene-prosilce-z-azil-izganjajo-na hrvasko/;https://www.dnevnik.si/1043024123 J https://nlinfo.si/novice/slovenija/prosilci-za- azil-golobovi-vladi-ne-vracajte-nas-na-hrvasko-tam-nas-pretepajo/ 4 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 5 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 6 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 7 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 8 C-411/10 (88. točka). 9 Prav tam, 94. točka. 10 Glej npr sodbe Sodišča Evropske unije v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.