Jedro

Psičkine vrednosti ni mogoče ugotavljati (zgolj) po ekonomskih kategorijah, kot da gre samo za tržno blago, saj je bila tožnikova psička lovski pes, v katerega šolanje, vzgojo in pridobljene sposobnosti je tožnik vlagal veliko svojega dela, katerega že po naravi stvari ni mogoče meriti v denarju. Ta tožnikov trud se mora odražati tudi v vrednosti tožnikove psičke, pri čemer takšen pes praviloma tudi ni namenjen za prodajo. Zato je treba v tovrstnih primerih ugotoviti pravično oziroma primerno odškodnino na ta način, da se pri vrednotenju v primernem razmerju s ceno mladiča oziroma odrasle živali upošteva tudi vloženo delo s šolanjem živali, ki se vrednostno izraža v njenih lastnostih in usposobljenosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 2.147,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.1.2012 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da pravdni stranki krijeta svoje pravdne stroške (II. in III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožuje toženec, ki izpodbija ugodilni del sodbe, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da ne obstaja noben dokaz o poginu tožnikove psičke. Tržne vrednosti psa ni mogoče dokazovati z izvedencem kinološke stroke, ker kinologija ni znanstvena veda. Vrednost stvari je ekonomska kategorija in jo je mogoče dokazovati le z izvedencem in pravili ekonomske stroke. Treba bi bilo ugotoviti primerljive prodaje oziroma primerjati ponudbo in povpraševanje na trgu. Zgrešeno je stališče prvega sodišča, da je bila tožena stranka dolžna podati pripombo na izbiro izvedenca že na prvem naroku. Izvedenec A. A. ni utemeljil svojega mnenja in ga ni obrazložil. Njegova ocena vrednosti je pavšalna. Takšnega mnenja ni mogoče uporabiti kot dokaz in gre za kršitev načela kontradiktornosti. Prvo sodišče se ne bi smelo sklicevati na mnenje izvedenca, saj je druga kinologinja – priča B.B. nasprotovala oceni izvedenca in povedala, da je bila tožnikova psička vredna manj. Izvedenec je gradil oceno o vrednosti psa na predpostavki, da šolanje lovskega psa stane 2.500,00 EUR. Ta predpostavka ne drži. Tožnik ni šolal psa v nobeni pasji šoli, zato izvedenčevo sklicevanje na stroške šolanja ni upoštevno. Sodišče je ugotovilo, da je toženec tožniku že pred izdajo sodbe plačal strošek zdravljenja 47,52 EUR, nato pa ta znesek prišteje k prisojenemu znesku tožniku, zato so razlogi sodbe v nasprotju, kar je bistvena kršitev določb postopka. Tožnik ni utrpel premoženjske škode. Odločitev o stroških postopka je napačna.

3. Tožnik ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec je šele po prvem naroku, v pripravljalni vlogi z dne 26.6.2014, prerekal tožnikovo trditev o poginu psičke, česar prvo sodišče pravilno ni upoštevalo (prvi odstavek 286. člena ZPP). Tovrstne pritožbene navedbe so zato neupoštevne.

6. Kinologija je veda o psih in je prvo sodišče zato ugotavljalo vrednost tožnikove psičke s sodnim izvedencem ustrezne stroke. Čeprav v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje ugotavljanja vrednosti iz četrtega odstavka 168. člena OZ (subjektivne vrednosti), vrednosti tožnikove psičke ni mogoče presojati kot čiste ekonomske kategorije (kot da bi npr. šlo za cenitev, podobno cenitvi tržne vrednosti živali po 9. členu Pravilnika o odškodninah na področju veterinarstva, ali za kakšno drugo cenitev po tržnih principih). Tožnikova psička je bila lovski pes, zato da je pridobila tovrstna znanja in sposobnosti, pa jo je bilo treba šolati. Lastnik takšnega psa mora v njegovo šolanje vlagati veliko lastnega dela in truda, proces šolanja pa po ugotovitvah sodnega izvedenca zahteva veliko časa, dela, potrpežljivosti in lastnikovega izobraževanja. V konkretnem primeru je tožnik dresiral psičko leto dni, vsaj eno do dve uri dnevno. V tem delu je njegovo izpoved potrdila tudi priča C. C. Po ugotovitvi izvedenca je bila psička pri 10-tih mesecih za svojo starost odlično ocenjena. Psička je imela tudi opravljen lovski preizkus znanja, ki je težak izpit in namenjen vsestranski uporabi psa v lovišču. Med drugim je bila usposobljena tudi za iskanje po krvni sledi (te trditve toženec ni pravočasno prerekal, zato velja za priznano), takšen pes pa ima tudi po toženčevih navedbah višjo vrednost (v pripravljalni vlogi jo sam ocenjuje do 1.500,00 EUR). Neprerekana je bila tudi tožnikova trditev, da je psička (glede na svoja znanja in sposobnosti) dosegala zelo dobre rezultate.

7. Izvedenec je ocenil vrednost tožnikove psičke na 2.500,00 EUR. Iz njegovega mnenja z dopolnitvami izhaja, da gre za oceno vrednosti psa z opravljenim šolanjem in lovskim preizkusom znanja, torej glede na njegovo usposobljenost in znanja. Iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi vrednost psičke znašala 2.500,00 EUR prav zaradi stroškov šolanja oziroma izpitov. Kot že rečeno psičkine vrednosti ni mogoče ugotavljati (zgolj) po ekonomskih kategorijah, kot da gre samo za tržno blago, saj je bila tožnikova psička lovski pes, v katerega šolanje, vzgojo in pridobljene sposobnosti je tožnik vlagal veliko svojega dela, katerega že po naravi stvari ni mogoče meriti v denarju. Ta tožnikov trud se mora odražati tudi v vrednosti tožnikove psičke, pri čemer takšen pes praviloma tudi ni namenjen za prodajo. Zato je treba v tovrstnih primerih ugotoviti pravično oziroma primerno odškodnino na ta način, da se pri vrednotenju v primernem razmerju s ceno mladiča oziroma odrasle živali upošteva tudi vloženo delo s šolanjem živali, ki se vrednostno izraža v njenih lastnostih in usposobljenosti. V tem pogledu je razumljivo, da celotne škode zgolj z upoštevanjem ekonomskih kategorij (tržnih vrednosti) ni mogoče matematično natančno ugotoviti, zato je treba odškodnino ugotoviti na opisani način. Po oceni pritožbenega sodišča je vrednost tožnikove psičke 2.500,00 EU, kakršno je ugotovil izvedenec, v skladu z navedenimi izhodišči in predstavlja primerno odškodnino.

8. Toženčevo sklicevanje na izpoved B. B. ni upoštevno že zato, ker je njeno zaslišanje pravočasno predlagal le glede ugotavljanja okoliščin v zvezi s pridobitvijo vzrejnega dovoljenja za tožnikovo psičko (kar ni vplivalo na ugotavljanje odškodnine zanjo), ne pa tudi glede ugotavljanja njene vrednosti. Prvo sodišče ni ugotovilo, da bi toženec že plačal tožniku strošek zdravljenja 47,52 EUR. Res je le, da se je glede tega v 7. točki obrazložitve nerodno izrazilo, česar pa v kontekstu celotne obrazložitve ni mogoče razlagati tako, kot zatrjuje pritožnik. Toženec je priznaval, da je tožnik plačal ta strošek veterinarju (ugotovitev prvega sodišča v 12. točki obrazložitve je glede te škode zato pravilna), sam pa ni trdil, da bi ta znesek plačal tožniku. Z izgubo psičke je tožnik utrpel premoženjsko škodo. Toženčeve drugačne trditve ne vzdržijo resne presoje stvari.

9. Odločitev o pravdnih stroških je v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Če bi prvo sodišče vsaki stranki odmerilo stroške, do katerih je bila upravičena glede na svoj uspeh v sporu, bi po njihovem pobotu toženec moral celo povrniti tožniku del pravdnih stroškov, zato toženec s pritožbeno grajo stroškovne odločitve ne more uspeti.

10. Ker uveljavljeni in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženec krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).