Jedro

Za tožnika, ki je zaposlen kot policist - stalni dežurni, skladno z 2. in 3. alinejo prvega odstavka 38. člena ZDDO velja, da se mu letni dopust poveča za največ tri dni za vodenje notranje organizacijske enote oziroma za njegove socialne in zdravstvene razmere, kot so kronična in druga daljša bolezen, skrb za otroke do 10 leta starosti in druge razmere, v katerih delavec živi. Določbe prvega odstavka 38. člena ZDDO ni možno razlagati tako, da bi delodajalci morali vedno določiti najvišjo možno mero povečanega letnega dopusta zaradi socialno-zdravstvenih razmer. Kadar zakon določa najvišje mogoče število dni dodatnega letnega dopusta, delodajalcu ni mogoče očitati, da ravna v nasprotju z zakonom, če določi nižje število dni dodatnega letnega dopusta.

Tožena stranka je kot delodajalec določila en dan dodatnega letnega dopusta za vse javne uslužbence, ki imajo kronično ali daljšo bolezen, ne glede na težo bolezni. Svojo odločitev o številu dodatnih dni dopusta je zapisala v dokumentu - Določitev letnega dopusta za leto 2015 - kriteriji z dne 10. 3. 2015, naslovljenem na Notranje enote Generalne policijske uprave in na Policijske uprave. Po oceni pritožbenega sodišča gre za obvestilo oziroma navodilo tožene stranke o kriterijih, ki bodo uporabljeni za odmero dopusta, in ne za splošni akt delodajalca, kot je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moral pri sprejemu teh kriterijev sodelovati sindikat, ker ne gre za predpis v smislu 26. člena ZJU (predpis, ki vpliva na delovna razmerja oziroma položaj javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, ki vpliva na pravice oziroma obveznosti javnih uslužbencev).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se sklep tožene stranke o odmeri dopusta, št. ... z dne 27. 3. 2015, v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe pri Vladi RS, št. ... z dne 2. 9. 2015, spremenita tako, da se tožniku prizna dodatno še en dan dopusta, skupno torej 33 dni (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi povrne stroške postopka v znesku 187,27 EUR, v 8 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in pravdne stroške naloži v plačilo toženi stranki, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da so kriteriji za odmero dopusta in sklep, s katerim mu je tožena stranka odmerila dopust, nezakoniti. Tožnik je resno bolan in ima kronično obolenje, stanje pa se mu je v zadnjem času zelo poslabšalo. Gre za kronično obolenje v obliki sladkorne bolezni (TIP 2) z začetno ledvično okvaro. Tožnik je v bistveno slabšem položaju kot nekdo z lažjo kronično boleznijo, ki nima veliko stranskih učinkov, a sta izenačena v pravici do dodatnega dneva letnega dopusta. Kriteriji bi morali upoštevati vrsto oziroma težo zdravstvenih težav, tako da bi javnemu uslužbencu z manjšimi težavami pripadalo manjše število dodatnih dni dopusta iz tega razloga, javnemu uslužbencu s težjimi zdravstvenimi težavami pa večje število dodatnih dni letnega dopusta. Zaradi zdravstvenih težav tožniku v skladu z 38. členom ZDDO pripadata dva dodatna dneva letnega dopusta, skupno za leto 2015 pa mu pripada 33 dni letnega dopusta.

Prvostopno sodišče zmotno meni, da kriteriji tožene stranke ne predstavljajo splošnega akta delodajalca, in da gre zgolj za povzemanje veljavne zakonodaje, s katerim toženka tožniku ni odvzela nobene pravice. Tožena stranka je s kriteriji določila pravice svojih zaposlenih, in ni zgolj povzela zakonodaje, z njimi je delavcem zožila oziroma odvzela pravice, ki jim gredo po zakonu. Kriteriji bi morali biti sestavljeni tako, da bi lahko bil delavec tudi zgolj iz zdravstvenih težav ali zaradi skrbi za otroke do 10. leta starosti upravičen do treh dodatnih dni dopusta, glede na težo in vrsto težav. Tako bi lahko glede na težo zdravstvenih težav prejel en, dva ali tri dodatne dni dopusta. Ko bi delavec iz razloga socialnih in zdravstvenih razmer dosegel maksimalno število dodatnih dni letnega dopusta (t.j. 3 dni), do dodatnega dneva ne bi bil več upravičen, četudi bi nastopil nov razlog, ki je naštet v 38. členu ZDDO. S sprejemom kriterijev je tožena stranka izničila namen določbe 38. člena ZDDO. Kriteriji so interni, enostranski akt delodajalca, ki vplivajo na pravice delavcev, saj se delodajalec pri določitvi letnega dopusta na sprejete kriterije tudi sklicuje. Gre za podzakonski predpis, ki je v nasprotju z zakonom.

Pri sprejetju kriterijev sindikat pri toženi stranki ni sodeloval, čeprav bi moral. Glede na navedeno kriteriji ne morejo nadomeščati ali dopolnjevati ZDDO in KPP. 26. člen ZUJF (pravilno: ZJU) določa, da mora vlada oziroma pristojni minister pred sprejetjem predpisa, ki vpliva na delovna razmerja oziroma položaj javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, omogočiti reprezentativnim sindikatom dejavnosti oziroma poklicev v državnih organih in upravah lokalne skupnosti, da podajo svoje mnenje. Kriteriji tožene stranke vplivajo na položaj njenih zaposlenih, saj bi bilo lahko določeno, da lahko javni uslužbenec zaradi zdravstvenih težav dobi dva ali tri dodatne dni dopusta ali pa le en dan.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Pritožba bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, zato preizkus pritožbe v tem delu ni bil mogoč.

5. Tožnik v tem delovnem sporu zahteva spremembo sklepa tožene stranke o odmeri dopusta z dne 27. 3. 2015 in sklepa Komisije za pritožbe pri Vladi RS z dne 2. 9. 2015 tako, da se mu prizna še en dan dopusta, skupaj za leto 2015 pa 33 dni dopusta. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

7. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka tožniku s sklepom z dne 27. 3. 2015 med drugim na podlagi 3. alineje prvega odstavka 38. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS, št. 4/1993 in naslednji; ZDDO) odmerila en dan dopusta za socialne in zdravstvene razmere.

8. Kolektivna pogodba za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 in spremembe; KPP) določa, da se letni dopust policistom skladno s predpisi, ki urejajo merila in kriterije ter število dni letnega dopusta za javne uslužbence v državni upravi, v skladu s to kolektivno pogodbo poveča za delo v posebnih pogojih dela, ki so navedeni v 19.a členu KPP. Sicer pa se za določitev letnega dopusta za policiste še naprej uporablja ZDDO, razen prve alineje prvega odstavka 38. člena in drugega odstavka 38. člena zakona (19.b člen KPP). Za tožnika, ki je zaposlen kot policist - stalni dežurni, torej skladno z 2. in 3. alinejo prvega odstavka 38. člena ZDDO velja, da se mu letni dopust poveča za največ tri dni za vodenje notranje organizacijske enote oziroma za njegove socialne in zdravstvene razmere, kot so kronična in druga daljša bolezen, skrb za otroke do 10 leta starosti in druge razmere, v katerih delavec živi. Tožena stranka je v okviru te ureditve sprejela odločitev, da javnim uslužbencem s kronično ali drugo daljšo boleznijo pripada en dan dodatnega letnega dopusta, en dan dodatnega letnega dopusta pa jim pripada tudi za vsakega otroka do desetega leta starosti. V teh kriterijih je tožena stranka tudi poudarila, da ta člen javnim uslužbencem ne daje pravice do največ treh dni dopusta za vsakega izmed navedenih pogojev, temveč do največ treh dni dopusta za vse pogoje skupaj.

9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka s tako odločitvijo tožniku ni odvzela nobene pravice. Zakon določa zgornjo mejo dodatnih dni letnega dopusta, za katere se delavcu ob obstoju določenih pogojev (npr. kronična ali daljša bolezen, otrok do 10. leta, vodenje notranje organizacijske enote) lahko poveča letni dopust. Določbe prvega odstavka 38. člena ZDDO ni možno razlagati tako, da bi delodajalci morali vedno določiti najvišjo možno mero povečanega letnega dopusta zaradi socialno-zdravstvenih razmer. Kadar zakon določa najvišje mogoče število dni dodatnega letnega dopusta, delodajalcu ni mogoče očitati, da ravna v nasprotju z zakonom, če določi nižje število dni dodatnega letnega dopusta. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v podobnem primeru, ko je odločalo v kolektivnem delovnem sporu, opr. št. X Pdp 1690/2014 z dne 19. 2. 2015, v katerem je presodilo, da ni nezakonita določba pravilnika tožene stranke o letnem dopustu, ki za delo z razstrelivi predvideva povečanje letnega dopusta do 3 dni, čeprav se skladno z določbo drugega odstavka 38. člena ZDDO delavcu letni dopust poveča do 5 dni za delo pod vplivom ionizirajočih sevanj in za delo z razstrelivi. Delodajalec je namreč tisti, ki glede na naravo dela in glede na naravo posameznih delovnih mest oceni, koliko dodatnih dni dopusta bo v okviru zakonskih pogojev delavcem dodelil. V obravnavanem primeru je tožena stranka kot delodajalec določila en dan dodatnega letnega dopusta za vse javne uslužbence, ki imajo kronično ali daljšo bolezen, ne glede na težo bolezni. Svojo odločitev o številu dodatnih dni dopusta je zapisala v dokumentu - Določitev letnega dopusta za leto 2015 - kriteriji z dne 10. 3. 2015, naslovljenem na Notranje enote Generalne policijske uprave in na Policijske uprave. Po oceni pritožbenega sodišča gre za obvestilo oziroma navodilo tožene stranke o kriterijih, ki bodo uporabljeni za odmero dopusta, in ne za splošni akt delodajalca, kot je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moral pri sprejemu teh kriterijev sodelovati sindikat, ker ne gre za predpis v smislu 26. člena ZJU (predpis, ki vpliva na delovna razmerja oziroma položaj javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, ki vpliva na pravice oziroma obveznosti javnih uslužbencev).

10. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).