Jedro

Določba 27. člena ZDOdv udejanja načelo spodbujanja mirnega reševanja sporov z državo. Vsi, ki nameravajo pričeti spor zoper državo in njene organe, so postavljeni v enak pravni položaj.

Uveljavitev obveznih predhodnih postopkov pred možnostjo dostopa do sodišča ni v nasprotju z ustavno pravico do sodnega varstva. Slednja kot pravica do meritorne odločitve ni neomejena.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se potrdita sklepa z dne 22. 5. 2019 in 3. 6. 2019. II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 22. 5. 2019 tožbo zoper prvo toženko Republiko Slovenijo zavrglo. V sklepu z dne 3. 6. 2019 pa je tožniku naložilo povračilo 367,20 EUR pravdnih stroškov prve toženke, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper obe odločitvi vlaga tožnik pritožbi. V pritožbi zoper odločitev o zavrženju tožbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Nelogično je, da bi se vzporedno vodila dva ločena postopka - sodni postopek zoper delavca ter ločeno postopek „mirne rešitve spora“ zoper delodajalca (državo). Takšno postopanje brez vsakršnega razloga delodajalca (državo) spravlja v bistveno boljši položaj od vsake druge tožene stranke, takšno privilegiranje pa je brez realne podlage. Postavljanje države kot delodajalca v privilegiran položaj v razmerju do drugih dveh tožencev predstavlja kršitev načela enakosti po 14. členu Ustave RS. Ustava kot najvišji pravni akt ne določa, da je lahko država v civilnopravnih postopkih privilegirana pravdna stranka ter da je treba pred vložitvijo tožbe z njo poskušati rešiti spor po mirni poti. To je v nasprotju s pravico do sodnega varstva, saj država ne more nastopati v drugačnem položaju kot katerakoli druga toženka. Že sam razlog uvedbe procesne predpostavke, ki je v tem, da se državo razbremeni kot potencialnega dolžnika, je v očitnem nasprotju z Ustavo RS (načelo enakosti), saj ostali delodajalci, ki po splošnih določbah o odškodninski odgovornosti tudi odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči njihov delavec, takšnega privilegija nimajo. Gre za očitno kršitev načela sorazmernosti. Pritožbeno sodišče naj zato poda zahtevo za oceno ustavnosti določbe 27. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv).

Pritožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Prav tako izpodbija tožnik sklep o stroških z dne 3. 6. 2019 iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Odgovor na tožbo prve toženke tožniku ni bil nikoli vročen. Poleg tega je sodišče tožbo zoper prvo toženko zavrglo, še preden se je ta spustila v spor, zato ni jasno, kako naj bi ji stroški sploh nastali. Izpodbijani sklep je preuranjen. Zoper sklep o zavrženju tožbe je bila namreč vložena pritožba, o kateri pa pritožbeno sodišče še ni odločalo. Ker tožnik odgovora na tožbo ni prejel, ga sodišče tudi ni moglo uporabiti pri odločanju, zato se šteje, da ne obstaja oziroma, da za pravdo ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo v ponovni postopek sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožbi sta bili vročeni v odgovor nasprotni stranki. Prva toženka se je nanju odzvala in v odgovorih na pritožbi pritrdila odločitvi prvega sodišča. Predlagala je zavrnitev pritožb ter potrditev izpodbijanih sklepov in priglasila stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

K sklepu z dne 22. 5. 2019

6. Razlog za zavrženje tožbe je bil v dejstvu, da tožnik sodišču ni predložil dokazila o neuspelem poskusu mirne rešitve spora s prvo toženko v predhodnem postopku. Sodišče se je oprlo na določbo 27. člena ZDOdv, ki v četrtem odstavku jasno določa, da je predhodni postopek pogoj za uvedbo pravdnega ali drugega postopka. Kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti državi ali državnemu organu, pristojnemu sodišču ali drugemu organu predloži potrdilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku, sicer se tožba ali drug predlog za začetek postopka s sklepom zavrže. Ker tožnik pozivu za predložitev zahtevanega potrdila ni sledil, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na prej citirano določbo in tožbo zoper prvo toženko (Republiko Slovenijo) zavrglo.

7. Tudi v pritožbi tožnik ugotovitev o odsotnosti predložitve ustreznega dokazila ne zanika. Njegovo izpostavljanje nelogičnosti vzporednega vodenja dveh ločenih postopkov - sodnega postopka zoper delavca in ločeno postopek mirne rešitve spora zoper delodajalca (državo) - je neutemeljeno. Sklicevanje pritožnika na privilegiran položaj prve toženke v razmerju do preostalih tožencev ne predstavlja prepričljivega argumenta za spremembo sprejete odločitve. Sploh pa to ni argument, ki bi ga v pritožbi lahko uspešno uveljavljal tožnik. Pritožbeno sodišče ne sledi zatrjevanjem tožnika o kršitvi načela enakosti iz 14. člena Ustave RS. S takšnim argumentom bi namreč lahko nastopala le preostala dva toženca, če bi menila, da je prva toženka v kakršnem koli privilegiranim položaju. Sicer pa o kršitvi načela enakosti ni moč govoriti. Določba 27. člena ZDOdv udejanja načelo spodbujanja mirnega reševanja sporov z državo. Vsi, ki nameravajo pričeti spor zoper državo in njene organe, so postavljeni v enak pravni položaj. Država pa v tem primeru ni privilegirana, saj si mora prizadevati za hitro in učinkovito reševanje sporov po mirni poti.

8. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o kršitvi ustavne pravice do sodnega varstva. Uveljavitev obveznih predhodnih postopkov pred možnostjo dostopa do sodišča ni v nasprotju z ustavno pravico do sodnega varstva. Slednja kot pravica do meritorne odločitve ni neomejena. Tudi v sodni praksi ESČP se dopušča omejitev pravice do sodnega varstva, za presojo pa se uporablja test sorazmernosti. Takšen način reševanja sporov je povsem legitimen, tožniku pa omogoča, da pride do hitre in učinkovite uresničitve svojih pravic in z bistveno manjšimi stroški. Tudi predpisana sankcija z zavrženjem tožbe v primeru odsotnosti predložitve ustreznega dokazila ne posega pretirano v pravico do sodnega varstva. Tožniku je še vedno dana možnost, da izpelje predhodni postopek mirne rešitve spora in v primeru njegovega neuspeha tožbo ponovno vloži. Zato po oceni pritožbenega sodišča določba 27. člena ZDOdv ne posega prekomerno v tožnikovo pravico do sodnega varstva, posledično pa je neutemeljen pritožnikov predlog za podajo zahteve za oceno ustavnosti navedene določbe.

O stroškovni odločitvi v sklepu z dne 3. 6. 2019

9. Tožniku je bilo z izpodbijanim sklepom naloženo, da prvi toženki povrne 367,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik višini stroškovne odmere niti ne ugovarja. Njegov glavni pritožbeni argument je, da se prva toženka še ni spustila v spor in da odgovora na tožbo ni prejel. Tem argumentom pritožbeno sodišče ne sledi. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je sodišče tožbo 6. 3. 2019 vročilo prvi toženki v odgovor. Ta je podala odgovor na tožbo 1. 4. 2019, v njem pa je opozorila na formalne pomanjkljivosti tožbe in predlagala njeno zavrženje. Tožniku pa je bil 9. 4. 2019 vročen poziv, da sodišču predloži dokazilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku. Bistveno je, da je prva toženka odgovor na tožbo podala. V njem je opozorila na formalne pomanjkljivosti, zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek o njeni nepotrebnosti. Ker so prvi toženki nastali stroški s pripravo odgovora na tožbo, te pa je priglasila v postavljenem roku - skladno z določbo 163. člena ZPP - je upravičena do njihovega povračila, odločitev prvega sodišča pa je pravilna.

10. Glede na pojasnjeno pritožbi nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo kršitev, na katere - skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP - pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

11. Tožnik s pritožbama ni uspel, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Odgovora na pritožbo prve toženke pa nista v bistvenem prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki jih je imela z njima, nosi sama (154., 155. in 165. člen ZPP).