Jedro

V točki 4 obrazložitve je sodišče prve stopnje tehtno pojasnilo, zakaj kazenski pregon v obravnavani zadevi še ni zastaral. Prav tako je zadostno ocenilo, zakaj je glede očitanega kaznivega dejanja podan utemeljen sum, ki je potreben za uvedbo preiskave.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 35105/2020 z dne 13. 12. 2022, po podanem nestrinjanju preiskovalne sodnice, na podlagi sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) uvedlo preiskavo zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev 22., 23., 27. in 28. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevo za preiskavo državne tožilke glede obravnavanega kaznivega dejanja zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Utemeljeni so namreč zaključki, da je izpolnjen dokazni standard za uvedbo preiskave, saj je podan utemeljen sum, da je obdolženi A. A. storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1. 5. Pritožnik primarno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega ostavka 371. člena ZKP z zatrjevanji, da izpodbijani sklep ne dosega standarda obrazložene sodne odločbe v smislu 22. in 23. člena Ustave, s čimer je bilo kršeno tudi načelo zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave. V nadaljevanju uveljavljano kršitev konkretizira le z navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zastaranja kazenskega pregona. Takšnim pritožbenim trditvam ni mogoče pritrditi, saj ima izpodbijani sklep razloge o vseh odločilnih dejstvih. V točki 4 obrazložitve je sodišče prve stopnje tehtno pojasnilo, zakaj kazenski pregon v obravnavani zadevi še ni zastaral. Prav tako je zadostno ocenilo, zakaj je glede očitanega kaznivega dejanja podan utemeljen sum, ki je potreben za uvedbo preiskave. Sicer pa je iz vsebine pritožbenih navedb razbrati, da pritožnik izraža nestrinjanje z zaključki sodišča prve stopnje, kar pa po svoji vsebini predstavlja izpodbojni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki bo predmet nadaljnje pritožbene presoje. Enako je mogoče ugotoviti glede pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. ki ga pritožnik obrazloži le z navedbami, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, v nadaljevanju pa podaja svojo oceno dejanskega stanja.

6. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je kazenski pregon v zvezi s prodajo poslovnega deleža z dne 6. 10. 2008 v skladu s 3. točko prvega odstavka 111. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 244. člena KZ zastaral. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 4 razlogov izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da je treba očitano kaznivo dejanje obravnavati kot celoto, saj sama prodaja poslovnega deleža družbe B. d.o.o. v družbi C. d.o.o. dne 6. 10. 2008 ne bi predstavljala zlorabe položaja, v kolikor bi bila kupnina plačana v skladu z notarskim zapisom in bi v zvezi z zatrjevano posojilno pogodbo med obdolžencem in družbo Č. d.o.o.. potekal denarni tok. Čeprav je obdolženec z družbo Č. d.o.o. sklenil posojilno pogodbo kot fizična oseba, pa ni mogoče prezreti, da je bila ta sklenjena isti dan kot pogodba o prodaji poslovnega deleža in da je bil predmet posojila 1.800.000,00 EUR, torej enak znesek, za katerega je obdolženec kot direktor družbe B. d.o.o. isti družbi, s katero je kot fizična oseba sklenil posojilno pogodbo (Č. d.o.o.), prodal 100 % poslovni delež v družbi C. d.o.o. Prav tako je iz posojilne pogodbe razvidno, da je bilo posojilo dano namensko za nakup poslovnega deleža v družbi C. d.o.o. Navedeno po oceni pritožbenega sodišča kaže na utemeljen sum, da je bila posojilna pogodba med obdolžencem in družbo Č. d.o.o. neposredno povezana s spornim prenosom poslovnega deleža, kar je razvidno tudi iz opisa kaznivega dejanja, zaradi česar je sodišče prve stopnje, upoštevaje, da se obdolžencu očita, da je dne 7. 10. 2016 podal izbrisno dovoljenje za izbris zastavne pravice na predmetnem poslovnem deležu, pravilno zaključilo, da pregon dejanja, opisanega pod 1. alinejo izreka izpodbijanega sklepa, ni zastaral. Glede na obrazloženo pritožniku v tej fazi postopka ni mogoče pritrditi, da zastavna pravica, ki je bila vpisana v korist obdolženca kot fizične osebe, ni imela nobenega učinka na plačilo kupnine.

7. Zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pritožnik uveljavlja s pritožbenimi navedbami, da ni podan utemeljen sum, potreben za uvedbo preiskave, vendar mu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v točkah 4 in 5 razlogov izpodbijanega sklepa navedlo objektivne okoliščine, na podlagi katerih je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča mogoče zaključiti, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Na obstoj utemeljenega suma je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo iz doslej znanih okoliščin, ki izhajajo iz dokazov in podatkov, ki jih je predložila državna tožilka. Preiskava se v skladu s prvim odstavkom 167. člena ZKP zoper določeno osebo začne, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pri čemer za presojo obstoja utemeljenega suma ni potrebno, da so v predkazenskem postopku zbrani vsi dokazi, pač pa, da so ugotovljena tista dejstva in zbrani tisti dokazi, ki utemeljujejo sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Pri presoji utemeljenega suma je potrebno upoštevati vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepati, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ne presoja pa se verodostojnost posameznih (nasprotujočih si) dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku pride do njene izvedbe.

8. Sodišče prve stopnje se je pri obrazložitvi utemeljenega suma pravilno oprlo na obravnavane poslovne odločitve obdolženca, s katerimi je kot direktor poslabšal finančni položaj družbe B. d.o.o. Pritožnik državni tožilki zmotno očita, da ni predložila nobenega dokaza, da kupnina glede prodaje poslovnega deleža v družbi C. d.o.o. dne 6. 10. 2008 ni bila plačana. Državna tožilka je namreč k zahtevi za preiskavi priložila izpiske transakcijskih računov družbe B. d.o.o., ob pregledu katerih je policija v predkazenskem postopku ugotovila, da sporna kupnina ni bila plačana. Prav tako je državna tožilka predlagala postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki se naj izjasni o finančnih tokovih družbe C. d.o.o. Glede v pritožbi izpostavljene verižne kompenzacije (list. št. 297) pa je že sodišče prve stopnje tehtno pojasnilo, da bo ocena njene verodostojnosti predmet dokaznega postopka. Obrazložitev utemeljenega suma v zvezi z dejanjem pod 2. alinejo izreka izpodbijanega sklepa pa pritožnik izpodbija z razlago pravil korporacijskega prava in računovodstva v smeri, da slabitev finančnih naložb v poslovnih knjigah ne pomeni odpusta obveznosti nasproti dolžniku in ne vpliva na obligacijsko pravno razmerje med upnikom in dolžnikom. Tudi takšne pritožbene navedbe bodo predmet kazenskega postopka. Namen preiskave je namreč, da se razjasni dejansko stanje kaznivega dejanja, katerega je osumljen obdolženec, torej da se zberejo dokazi in podatki, ki so podlaga pristojnemu tožilcu, da po končani preiskavi odloči, ali bo zoper obdolženca vložil obtožbo ali odstopil od kazenskega pregona. Glede na obrazloženo in upoštevaje ostale razloge, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo že sodišče prve stopnje, kot tudi državna tožilka v zahtevi za preiskavo, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko je odločilo, da je obdolženi A. A. utemeljeno sumljiv, da je storil očitano kaznivo dejanje, zaradi česar se pritožbena graja v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja izkaže kot neutemeljena.

9. Glede na navedeno in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o uvedbi preiskave po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.