Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo ugotovljena dejstva, ki utemeljujejo krajevno pristojnost sodišča. Četudi kategorizacija telesnih poškodb po Fischerju uvršča srednje hude telesne poškodbe v posebno kategorijo pred hude telesne poškodbe, je ob zgoraj obrazloženem zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj po drugem odstavku 52. člena ZPP. Tudi srednje hude telesne poškodbe so namreč hude telesne poškodbe po tej zakonski določbi. V tožbi zatrjevane poškodbe so po obrazloženem hude telesne poškodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje tako spremeni, da se ugovor krajevne pristojnosti tretje tožene stranke zavrne.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru krajevne pristojnosti tretje tožene stranke in sklenilo, da ni krajevno pristojno za odločanje v predmetni zadevi in da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot krajevno pristojnemu sodišču. 2. Tožeča stranka se je zoper sklep pritožila zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da sodišče v nasprotju z navedbami v tožbi kot najtežjo poškodbo izpostavlja trikratni zlom reber (pravilno bi bilo zlom 8,. 9. in 10. rebra desno) in zapiše, da naštete poškodbe po Fisherjevem sistemu razvrščanju poškodb spadajo med srednje hude primere. V tej zvezi sodišče sodno prakso zgolj citira, in sicer le opravilne številke petih zadev. Ob tem, da je bil ugovor krajevne pristojnosti zelo nekonkretiziran in pavšalen, delno pa tudi v nasprotju z dejanskim stanjem zadeve, dokazuje že to, da je tretja tožena stranka tudi povsem neresnično navedla, da tožnica v tožbi niti ni pojasnila, zakaj vlaga tožbo pri Okrožnem sodišču v Celju. Očitno je tretje tožena stranka, pa tudi sodišče, spregledalo zadnji stavek navedb tožeče stranke pod IV. tožbe, kjer je tožnica utemeljila, zakaj je izbrala krajevno pristojno sodišče po stalnem prebivališču tožeče stranke. Sodišče mora, kot samo pravilno navaja, presojo in vrsto teže poškodb opraviti glede na tožbene navedbe, a je slednje povzelo nepopolno. Izostala je navedba iz tožbe, da je bila tožnica,ob škodnem dogodku stara 57 let, po poškodbi z urgentnim vozilom odpeljana v UKC ..., kjer so ji nudili prvo nujno medicinsko pomoč in oskrbo in kjer je ostala 4 dni na bolnišničnem zdravljenju. Sodišče ni povzelo niti poteka bolnišničnega zdravljenja niti poteka nadaljnjega zdravljenja, ki je bilo polno komplikacij oziroma je bilo povezano s številnimi dodatnimi pregledi, kar vse pritožnica ponovno navaja v pritožbi. Izpostavlja, da sodišče ni upoštevalo, da je bila tožnica v bolniškem staležu za poln delovni čas skoraj 3 mesece, nato pa še za polovični delovni čas 21 dni. Odločitev je napačna, ker sodišče ni upoštevalo, da je tožnica v obdobju od 10. 6. 2015 do 10. 7. 2015 opravila kar 4 krat po 8 fizioterapij. Sodišče ni upoštevalo niti višine tožbenega zahtevka, ki je po ustaljeni sodni praksi prav tako merilo za presojo vrste in teže poškodb. Tožnica uveljavlja skupaj 29.800,00 EUR odškodnine; od tega samo za telesne poškodbe in neugodnosti od tega 18.000,00 EUR. Skupaj tožnica uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo najmanj v višini 28 neto plač, kar pa sodišče sploh ni upoštevalo. Upoštevati bi moralo tudi, da gre za starejšo osebo, ki je očitno prav zaradi škodnega dogodka utrpela nekakšno porušenje zdravja, po poškodbi pa trpela več mesecev trajajoče hude bolečine, nevšečnosti in druge spremljajoče težave. Vse te okoliščine potrjujejo, da bi ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja zadeve iz tožbe sodišče moralo zgolj pavšalni ugovor tretje tožene stranke glede krajevne pristojnosti zavrniti. Tretja tožena stranka v ugovoru domnevno sodne prakse, ki naj bi potrjevala njene ugovorne navedbe, sploh ni navedla, ugovora pa tudi ni primerno obrazložila, niti za navedbe ni predložila nobenega dokaza, zato ta sploh ni sposoben za obravnavo. V posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče zmotno ugotovilo, da naj bi šlo za srednje hude primere telesnih poškodb po Fischerjevem sistemu razvrščanja. Tožeča stranka meni, da takšen zlom treh reber desno, sploh pa vse dodatne komplikacije povezano s to in drugimi poškodbami, predvsem pa tudi dolžina bolniškega staleža, opravljena fizioterapija, bolnišnično zdravljenje, višina vtoževane odškodnine in vse drugo brez dvoma potrjuje utemeljenost tožbenih navedb, da gre za hudo telesno poškodbo in da je glede na 52. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tožbo utemeljeno vložila pri Okrožnem sodišču v Celju. Izpodbijani sklep je obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišču očita, da ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, da je torej prekršilo določbo 8. člena ZPP, kar je imelo vpliv, da je odločitev nepravilna, da ni zakonita. Glede dela, v katerem sodišče zgolj citira opravilne številke drugih sodnih odločb, pa graja, da ima odločitev pomanjkljivosti, zaradi katerih se sklep ne more preizkusiti. Pritožnica ne razume, kakšen pomen naj bi imele te druge zadeve za obravnavano. Zgolj pri zadevi II DoR 184/2015 je razvidno, da naj bi po Fischerju šlo za srednje hud primer, vendar je tudi očitno, da obravnavana poškodba še zdaleč ni enaka poškodbi iz odločbe vrhovnega sodišča, saj gre za bistveno krajši bolniški stalež, zdravljenje je tam potekalo konzervativno in brez zapletov, fizioterapija je bila bistveno krajša, nižji pa je bil tudi znesek odškodnine, ki je bil prisojen tožeči strank, in to kar za več kot 10.000,00 EUR. V ostalih citiranih sodnih primerih pa ni omenjena lestvica, katero je sodišče uporabilo. Za ta del izpodbijane odločitve zato tožeča stranka uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka svoje pritožbene navedbe utemeljuje s sklicevanjem na sodno prakso, in sicer na sklepa VSM I Cp 869/2013 in VSL I Cp 1079/2011 in navaja, da je tudi ob upoštevanju slednje odločbe mogoče vztrajati, da je tožnica utrpela bistveno hujše poškodbe, da je utrpela hude telesne poškodbe. Tožeča stranka predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi, tako da ostane za odločanje v tej pravdni zadevi še naprej pristojno Okrožno sodišče v Celju, toženi stranki pa naloži v povrnitev pritožbene stroške tožeče stranke v roku 8 dni po prejemu odločbe, sicer pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno plačilo.

3. Toženke na pritožbo niso odgovorile.

4. Pritožba je utemeljena.

5. ZPP v 46. čl. določa, da je za sojenje pristojno sodišče, če ni z zakonom določena izključna krajevna pristojnost kakšnega drugega sodišča, ki je splošno krajevnopristojno za toženo stranko (splošna krajevna pristojnost). Za sojenje v sporih zoper pravne osebe (v obravnavanem primeru so vse tri tožene stranke pravne osebe) je splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je njihov sedež. Če nastane dvom, velja za sedež kraj, kjer so njihovi organi upravljanja. Tožeča stranka lahko vloži tožbo ne le pri sodišču splošne krajevne pristojnosti, pač pa tudi pri sodišču, kjer je bilo storjeno škodno dejanje oziroma na območju katerega je nastala škodljiva posledica (prvi odstavek 52. člena ZPP); če pa je nastala škoda zaradi smrti ali hude telesne poškodbe, tudi pri sodišču, na katerega območju ima stalno ali začasno prebivališče (drugi odstavek 52. člena ZPP). Gre za zakonsko določbo, katere namen je zaščita oškodovanca, da se mu olajša sodno vtoževanje odškodnine. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo gornje določbe in določbe drugega in tretjega odstavka 17. člena ZPP, da se pristojnost sodišča presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Prav tako je pravilno povzelo tudi določbo prvega odstavka 49. člena ZPP glede pristojnosti v primeru sosporništva. Zmotno pa je zaključilo, da ni podana izbirna pristojnost Okrožnega sodišča v Celju, ker ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 52. člena ZPP.

6. Tožeča stranka utemeljeno navaja, da ne drži navedba tretje tožene stranke v odgovoru na tožbo, da tožnica v tožbi ni pojasnila, zakaj je vložila tožbo pri Okrožnem sodišču v Celju, saj je pojasnila v IV. točki tožbenih navedb, zakaj je izbrala krajevno pristojno sodišče po stalnem prebivališču tožeče stranke. Tožeča stranka je navedla, da je v škodnem dogodku utrpela hude telesne poškodbe, zato je glede na določbo tretjega in drugega odstavka 52. člena ZPP za obravnavo te tožbe pristojno tudi naslovno sodišče, in sicer glede na dejstvo, da ima tožeča stranka stalno prebivališče v Celju. Kot izpostavlja v pritožbi, pa je v tožbi navedla tudi potek zdravljenja in škodo, ki jo je utrpela zaradi hudih telesnih poškodb. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno očita sodišču, da je v nasprotju z navedbami v tožbi v izpodbijanem sklepu (v točki 7) kot najtežjo poškodbo izpostavilo trikratni zlom reber, saj je v škodnem dogodku utrpela zlom 8., 9. in 10. rebra (kot je sicer pravilno povzelo v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa) in ne trikratni zlom reber. Pritožbeno sodišče se strinja s tožečo stranko, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da poškodbe, ki jih je utrpela tožnica v škodnem dogodku1, spadajo med srednje hude primere telesnih poškodb po Fischerjevem sistemu razvrščanja in da ne gre za hudo telesno poškodbo. Tožeča stranka se povsem upravičeno sprašuje, kakšen pomen naj bi imele zadeve, ki jih sodišče v izpodbijanem sklepu navaja kot primerljive zadeve za to, da zatrjevane poškodbe po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb spadajo med srednje hude primere (II DoR 184/2015, II Ips 152/2016, II Ips 1197/2008 in II Ips 883/2008), za obravnavano zadevo. Pravilno navaja, da je zgolj pri zadevi II DoR 184/2015 razvidno, da naj bi po Fischerju šlo za srednje hud primer, a tudi upravičeno navaja, da je tudi očitno, da obravnavana poškodba še zdaleč ni enaka poškodbi iz odločbe vrhovnega sodišča, saj gre za bistveno krajši bolniški stalež, zdravljenje je tam potekalo konzervativno in brez zapletov, fizioterapija je bila bistveno krajša, nižji pa je bil tudi znesek odškodnine, ki je bil prisojen tožeči strank, in to kar za več kot 10.000,00 EUR. V ostalih citiranih sodnih primerih pa ni omenjena lestvica, katero je sodišče uporabilo. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da Fischerjev sistem omogoča zgolj okvirno primerjavo dosojenih odškodnin glede na podobno težo poškodb po različnih poškodbenih skupinah, pri čemer teža poškodbe praviloma ni določena v sodni odločbi, ampak jo določi obdelovalec odškodninskega primera pred vnosom v informatizirano bazo NEGM.

7. Sodišče prve stopnje je po obrazloženem zmotno presodilo ugotovljena dejstva, ki utemeljujejo krajevno pristojnost sodišča. Ob ugotovitvi sodišča, da se poškodbe, ki jih je po tožbenih trditvah utrpela tožnica, v sodni praksi uvrščajo med srednje hude primere, se pravna podlaga, ki jo je v tožbi navedla tožnica, izkaže za pravilno. Četudi kategorizacija telesnih poškodb po Fischerju uvršča srednje hude telesne poškodbe v posebno kategorijo pred hude telesne poškodbe, je ob zgoraj obrazloženem zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj po drugem odstavku 52. člena ZPP. Tudi srednje hude telesne poškodbe so namreč hude telesne poškodbe po tej zakonski določbi. V tožbi zatrjevane poškodbe so po obrazloženem hude telesne poškodbe.

8. Utemeljeni pritožbi je bilo zato potrebno ugoditi ter izpodbijano odločitev spremeniti tako, da se ugovor krajevne pristojnosti tretje tožene stranke zavrne (3. točka 365. člena v zvezi s 366. členom in 5. alinejo 358. člena ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z drugim odstavkom 165. člena in šestim odstavkom 163. člena ZPP) pridržana za končno odločbo.

1 Tožnica je poleg zloma 8., 9. in 10. rebra utrpela še udarec v glavo, sufuzijo in odrgnino na medialni strani leve nadlakti, boleč predel MCP sklepa palca leve roke in preležene proksimalne falange, odrgnino na desni strani prsnega koša in trebuha, boleč prsni koš in trebuh, boleča je bila rotacija v kolku, blago oteklino desnega kolena, odrgnino in kontuzijsko značko na levi goleni in boleč palec leve noge.