Jedro

Ker se tožena stranka do tožnikovih navedb iz odgovora na njen dopis v izpodbijani odločbi ni opredelila, čeprav bi se morala, so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2613/2014 z dne 3. 11. 2014 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje kot oškodovancu v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Velenju, opr. št. I K 40520/13, ki jo je tožnik vložil dne 15. 10. 2014. V svoji obrazložitvi navaja določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in določbe Zakona o socialno-varstvenih prejemkih (ZSVarPre), na katere je oprla svojo odločitev. Nato navaja, da je pri odločanju z vpogledom v bazo podatkov GURS in elektronsko vodeno zemljiško knjigo ugotovila, da je tožnik do celote lastnik nepremičnine, št. stavbe 3, št. dela stavbe 1, ki v naravi predstavlja stanovanje v samostoječi stavbi z enim stanovanjem; št. stavbe 3, št. dela stavbe 2, ki v naravi predstavlja drug kmetijski del stavbe in št. stavbe 4, št. dela stavbe 1, ki v naravi predstavlja drug kmetijski del stavbe, vse na parc. št. 852/15, k.o. A., na naslovu B., kjer tožnik ne prebiva in katere posplošena tržna vrednost po podatkih GURS znaša 65.994,00 EUR. Tega stanovanja zato ni štela za stanovanje, v katerem tožnik živi. Tožnik pa ima po podatkih Centralnega registra prebivalstva RS prijavljeno stalno prebivališče na naslovu C., v katerem živi na podlagi najemne pogodbe. Dalje je ugotovila, da je na 1/2 celote predmetne nepremičnine vknjižena pravica prepovedi odtujitve, zato tega deleža ni upoštevala kot premoženja tožnika, ker z njim ne more razpolagati v pravnem prometu; pač pa je upoštevala, da na solastniškem deležu (drugi 1/2) ni vknjižena pravica prepovedi odtujitve in zato tožnik s tem deležem lahko razpolaga v pravnem prometu, tako da premoženje tožnika, s katerim tožnik lahko razpolaga, upoštevajoč njegov solastniški delež, znaša 32.997,00 EUR. Glede na to je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja po 27. členu ZSVarPre, saj ima premoženje, ki presega vrednost 13.780,00 EUR in zato tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni utemeljena, zaradi česar jo je bilo treba zavrniti (2. točka drugega odstavka 37. člena ZBPP).

Tožnik v „prošnji za revizijo“, ki jo je sodišče obravnavalo kot tožbo, navaja, da dejansko stanje glede njegovih nepremičnin ni bilo pravilno ugotovljeno. V navedeni nepremičnini ne more bivati, ne more je prodati in v njej tudi ne more imeti svojih poslovnih prostorov. Hiša je enodružinska in je ni mogoče deliti. V hiši biva njegov oče, ki pa je zelo nasilen in zato v hiši z očetom ni mogoče živeti. Očetu je tudi že poslal pisno ponudbo za odkup njegovih deležev, vendar je bilo vse zaman. Živi v hiši, za katero plačuje najemnino, za katero si mora denar celo izposojati.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka premoženje tožnika ugotavljala na podlagi 13. in 14. člena ZBPP. Le-ta določa, da se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo relevantne določbe Zakona o socialnem varstvu. Od 1. 1. 2012 so socialno-varstvene storitve urejene v Zakonu o socialno-varstvenih prejemkih (ZSVarPre).

Po prvem odstavku 27. člena ZSVarPre se, ne glede na določbe tega poglavja, denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upoštevajo po tem zakonu, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Zakon o uveljavljanju javnih financ (ZUJF) pa v petem odstavku 152. člena določa, da se, ne glede na prvi odstavek 27. člena ZvarPre, od uveljavitve tega zakona (31. 5. 2012) do 31. decembra 2014 denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega vrednost 13. 780,00 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na ugotovitev, da je tožnik lastnik zgoraj navedene nepremičnine, v kateri ne živi; da je na 1/2 celote predmetne nepremičnine vknjižena pravica prepovedi odtujitve, zato tega deleža ni upoštevala kot premoženja tožnika, ker z njim ne more razpolagati v pravnem prometu; pač pa je upoštevala, da na drugi ½ predmetne nepremičnine ni vknjižena pravica prepovedi odtujitve in zato tožnik s tem deležem lahko razpolaga, tako da premoženje tožnika, upoštevajoč njegov solastniški delež, s katerim lahko razpolaga, ob posplošeni tržni vrednosti predmetne nepremičnine 65.994,00 EUR, znaša 32.997,00 EUR. Na podlagi take ocene vrednosti predmetne nepremičnine, je ob upoštevanju tožnikovega solastniškega deleža ugotovila, da tožnik, v skladu z določbo 27. člena ZSVarPre v zvezi s 14. členom ZBPP, ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Pri tem je v zvezi z ugotavljanjem tožnikovega lastništva in vrednosti predmetne nepremičnine ter možnosti razpolaganja s predmetno nepremičnino, šlo za okoliščino, ki je pomembna oziroma odločilna za izdajo izpodbijane odločbe. V zvezi s to okoliščino je tožena stranka tožnika z dopisom z dne 24. 10 2014 pozvala, da navede razloge, zaradi katerih na navedenem naslovu B. ne živi. Tožnik je v svojem odgovoru z dne 29. 10. 2014 te razloge tudi pojasnil. Vendar pa tožena stranka s strani tožnika navedenih okoliščin v odgovoru na njen dopis v izpodbijani odločbi ni upoštevala, saj se do teh okoliščin ni prav z ničemer opredelila. Tožnik je tako šele v tožbi dobil možnost, da se lahko izjasni v zvezi z lastništvom predmetne nepremičnine, njeno vrednostjo in o možnosti razpolaganja s predmetno nepremičnino. Ker se torej tožena stranka do tožnikovih navedb iz odgovora na njen dopis v izpodbijani odločbi ni opredelila, čeprav bi se morala, so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.