Jedro

V primeru, ko je sodba izdana brez obrazložitve, ni mogoče ocenjevati, ali nov dokaz lahko spremeni dokazno oceno, saj ta ni navedena. Zato sodišče, ki vodi postopek o obnovi, sámo presoja izvedene dokaze in nato ocenjuje pomen ponujenega novega dokaza, naj si bo v okviru formalnega preizkusa zahteve (1. odstavek 413. člena ZKP) ali po izvedbi novega dokaza v skladu z 2. odstavkom 413. člena ZKP. Preozka bi bila namreč interpretacija, da sme upravičenec do zahteve za obnovo kazenskega postopka v primerih, ko sodba nima obrazložitve, uveljavljati obnovitveni razlog iz 5. točke 1. odstavka 310. člena ZKP le v zvezi z dejstvi, navedenimi v opisu pravnomočne sodbe (pravotvornimi dejstvi).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene Z.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka je dolžna plačati 100.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Z.K. je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 13.3.2002 spoznana za krivo dveh kaznivih dejanj razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ, izrečena ji je bila pogojna obsodba, v njej pa za vsako dejanje določena kazen en mesec zapora in nato enotna kazen en mesec in petnajst dni zapora s preizkusno dobo dve leti. Obsojenki so bili naloženi v plačilo stroški zasebnih tožilcev ter njunega pooblaščenca in povprečnina 45.000 SIT. Sodba je postala pravnomočna 22.3.2002. Zagovornik obsojenke je dne 10.11.2003 vložil zahtevo za obnovo kazenskega postopka, v kateri je zatrjeval, da obsojenka razžalitve ni mogla storiti dne 31.10.1998 pri postavitvi ograje, saj naj bi bila ta postavljena že v letu 1997. Zahtevi je priložil odgovor Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Enote v Celju z dne 19.1.1998, ki naj bi dokazoval zatrjevano dejstvo, na katerega se je obsojenka sklicevala že v svojem zagovoru. Sodišče prve stopnje je zahtevo za obnovo kazenskega postopka zavrglo, sodišče druge stopnje pa zavrnilo pritožbo zagovornika zoper ta sklep.

2. Zoper sklep Višjega sodišča v Celju, s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper sklep okrajnega sodišča o zavrženju zahteve za obnovo postopka, je zagovornik obsojenke vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagal, da Vrhovno sodišče sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da dovoli obnovo kazenskega postopka pri Okrajnem sodišču v Celju, podrejeno pa da v celoti razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločitev. V obrazložitvi zahteve vložnik zatrjuje, da je sodišče druge stopnje napačno razlagalo dopis Inšpektorata RS za okolje in prostor, Enota Celje z dne 19.1.1998 in se pri tem sklicuje na naslov dopisa in njegovo vsebino. Vložnik ponovno zatrjuje, da je bila ograja že postavljena pred dogodkom, zaradi katerega je bila Z.K. obsojena. Vložnik zaključuje, da je drugostopno sodišče napačno razlagalo navedeno listino, in sicer da je K. šele po tej odločbi postavil ograjo, čeprav iz tega dokumenta in odločbe sodnika za prekrške ter dopisa z dne 19.1.1998 izhaja, da je bila ograja postavljena že leta 1997. Zato je po mnenju vložnika podano precejšnje nasprotje o odločilnem dejstvu med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listine in med listino samo in je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

3. Vrhovna državna tožilka A.M., spec., je v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP odgovorila in navedla, da zatrjevana dejstva iz predloženih listin v zahtevi za obnovo niso odločilna za presojo obstoja kaznivih dejanj razžalitve, zaradi katerih je bila obsojena Z. K. Poudarja, da se je ograja, ki se je postavljala tudi v času storitve kaznivega dejanja, postavljala večkrat. Po oceni državne tožilke je sodišče pravilno povzelo vsebino listine in na tej podlagi napravilo sklep, zato ni mogoče trditi, da gre za razlog iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Meni še, da je vsebina zahteve naperjena zoper ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti in predlaga, da se zahteva zavrne.

B.

4. Vložnik je zahtevo za obnovo kazenskega postopka utemeljeval z zatrjevanjem, da obsojenka razžalitve ni mogla storiti dne 31.10.1998 ob postavitvi ograje, saj je bila ta dejansko zgrajena že v letu 1997. V dokaz obstoja zatrjevanega dejstva je predložil odgovor Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enota Celje z dne 19.1.1998. 5. Sodišče prve stopnje je v sklepu, s katerim je zavrglo zahtevo za obnovo postopka, pravilno ugotovilo, da trditev, da je bila ograja postavljena že pred storitvijo kaznivega dejanja razžalitve, ne predstavlja novega dejstva, saj je to zatrjevala obsojenka že v svojem zagovoru na glavni obravnavi dne 5.3.2002 in 7.3.2002, pač pa predložitev navedenega dopisa pomeni nov dokaz. Sodišče je v skladu s pooblastilom iz 1. odstavka 413. člena ZKP brez izvedbe novega dokaza ocenilo, da ta ne more privesti do drugačne sodbe, saj je na podlagi dokazov, izvedenih v postopku, ki naj bi se obnovil, ugotovilo, da je zasebni tožilec A.K. ograjo postavljal postopno oziroma v dveh delih in zato dejstvo, da je v že omenjenem dopisu govora o ograji že v času, preden je bilo storjeno kaznivo dejanje, ne izključuje zatrjevanja zasebnega tožilca, da je do dejanja prišlo takrat, ko se je postavljala ograja.

Sodišče druge stopnje je sprejelo oceno sodišča prve stopnje, da ponujeni nov dokaz očitno ni tak, da bi se mogla na njegovi podlagi dovoliti obnova kazenskega postopka.

6. Dokazni položaj v postopku obnove je v tem primeru specifičen v toliko, da se je postopek končal s sodbo brez obrazložitve v skladu z določbo 3. odstavka 368. člena ZKP, ker nihče od upravičencev do pritožbe le-te ni napovedal. To ne izključuje obnove postopka, pač pa se v zvezi s tem postavlja vprašanje, na kakšen način sodišče v postopku obnove ugotavlja, ali so podani obnovitveni razlogi iz 1. odstavka 410. člena ZKP. V obravnavanem primeru, ali je predlagani dokaz nov (5. točka 1. odstavka 410. člena ZKP) in ali bi se mogla na njegovi podlagi dovoliti obnova (1. odstavek 413. člena ZKP). V takšnem primeru ni mogoče ocenjevati, ali nov dokaz lahko spremeni dokazno oceno, saj ta ni navedena, ker sodba nima obrazložitve. Zato sodišče, ki vodi postopek o obnovi, sámo presoja izvedene dokaze in nato ocenjuje pomen ponujenega novega dokaza, naj si bo v okviru formalnega preizkusa zahteve (1. odstavek 413. člena ZKP) ali po izvedbi novega dokaza v skladu z 2. odstavkom 413. člena ZKP. Preozka bi bila namreč interpretacija, da sme upravičenec do zahteve za obnovo kazenskega postopka v primerih, ko sodba nima obrazložitve, uveljavljati obnovitveni razlog iz 5. točke 1. odstavka 310. člena ZKP le v zvezi z dejstvi, navedenimi v opisu pravnomočne sodbe (pravotvornimi dejstvi). V primerih, ko je sodba izrečena na podlagi indicev - posrednih dokazov, bi na tak način izključili možnost uveljavitve kasneje odkritega, boljšega npr. neposrednega dokaza iz formalnih razlogov, to pa bi bilo v nasprotju z načelom pravičnosti oziroma z zahtevo, da mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (17. člen ZKP) in to tudi v primerih, ko stranka sama ponudi pomemben dokaz oziroma ji v postopku ni mogoče očitati neaktivnosti.

7. Vložnik zahteve zatrjuje, da sodišče druge stopnje napačno razlaga dopis Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enota Celje z dne 19.1.1998 in vztraja, da iz tega dopisa izhaja, da je bila ograja postavljena pred 31.10.1998, to je dnevom, ki ga je sodišče ugotovilo kot dan storitve kaznivega dejanja, ob tem pa se sklicuje še na postopek pri sodniku za prekrške v Celju.

Trditev, da drugostopno sodišče napačno razlaga listino v zvezi z zatrjevanim dejstvom, pomeni zatrjevanje, da je sodišče na navedeni podlagi napačno sklepalo o obstoju pomembnih dejstev, to pa pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, kar pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno. Očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, da je drugostopno sodišče listino napačno razlagalo, tudi ne more pomeniti bistvene kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ko naj bi šlo za precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listine in med listino samo. Gre le za nasprotje med ugotovitvijo sodišča o pomenu listine oziroma o tem, ali je moč na njeni podlagi sklepati o obstoju (ali neobstoju) pomembnega dejstva in tem, kar na podlagi te listine o tem dejstvu zaključuje vložnik.

V zahtevi zagovornik obsojene Z.K. zatrjevano kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP utemeljuje z uveljavljanjem zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kršitev zakona zato ni podana, zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena (člen 425 ZKP).

8. Obsojenec, ki z zahtevo za varstvo zakonitosti ne uspe, je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, v tem primeru stroške postopka z izrednim pravnim sredstvom. V skladu z določbami 6. točke 2. odstavka 92. člena, 3. odstavka 92. člena, 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP je sodišče obsojenki naložilo v plačilo povprečnino, njeno višino pa odmerilo ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenke.