Jedro

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na podatke iz letnega poročila iz leta 2018, saj so bili to zadnji javno objavljeni podatki o finančnem in premoženjskem stanju toženke. Če pa je toženka želela izkazati drugačno (slabše) premoženjsko in finančno stanje, kot izhaja iz teh podatkov, bi morala že v predlogu za oprostitev plačila sodne takse sama zatrjevati in dokazovati aktualne razmere.

V skladu z ustaljeno sodno prakso se šteje, da predlog za oprostitev plačila sodne takse vsebuje tudi predlog za njen odlog oziroma obročno plačilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

**Izpodbijani sklep**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog toženke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek.

**Pritožba toženke**

2. Proti temu sklepu se je toženka pravočasno pritožila. Zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov ni navedla. Ponovila je svoje navedbe iz predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Dodatno pa je navedla, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na stanje izpred dveh let, to je na da 31. 12. 2018. Ker se je njena finančna situacija od takrat poslabšala, je podlaga, na kateri je sodišče utemeljilo svojo odločitev, neprimerna. Navaja, da je bilanca za leto 2019 v delu in se končuje, pri čemer pa je že danes jasno, da bo njeno poslovanje negativno. V kolikor s pritožbo ne bo uspešna, podaja predlog za obročno plačilo sodne takse.

**K odločitvi o pritožbi**

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) lahko sodišče stranko, ki je pravna oseba, glede plačila taks za vloge, za katere je plačilo takse procesna predpostavka, delno oprosti plačila sodnih taks, ji odloži plačilo taks ali dovoli obročno plačilo, če stranka nima sredstev in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1). Pri odločanju mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1). Pravna oseba ne more biti oproščena plačila sodne takse, ki znaša do vključno 44,00 EUR, če pa je taksa višja od 44,00 EUR, mora plačati najmanj 44,00 EUR takse, plačila preostalega dela takse pa je lahko oproščena (četrti odstavek 11. člena ZST-1). V konkretnem primeru znaša sodna taksa za pritožbeni postopek 78,00 EUR, kar pomeni, da je toženka lahko oproščena največ 34,00 EUR.

5. Toženka v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na podatke iz izkaza poslovnega izida v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2018, torej, da je v letu 2018 čisti poslovni izid obračunskega obdobja znašal 4.024,82 EUR. Prav tako ne izpodbija ugotovitev, ki jih je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi bilance stanja z dne 31. 12. 2018, torej, da je na ta dan izkazovala sredstva v višini 112.674,90 EUR, od tega 19.691,48 EUR dolgoročnih sredstev, 92.493,35 EUR kratkoročnih sredstev in 376,23 EUR denarnih sredstev. Trdi pa, da njeno finančno stanje iz leta 2018 ne sovpada z njenim današnjim stanjem, ki je bistveno slabše. 6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na podatke iz letnega poročila iz leta 2018, saj so bili to zadnji javno objavljeni podatki o finančnem in premoženjskem stanju toženke. Če pa je toženka želela izkazati drugačno (slabše) premoženjsko in finančno stanje, kot izhaja iz teh podatkov, bi morala že v predlogu za oprostitev plačila sodne takse sama zatrjevati in dokazovati aktualne razmere (šesti odstavek 12.a člena v zvezi z drugim odstavkom 12.b člena ZST-1 v zvezi s 7. in 212. členom ZPP).1 Tudi za odločanje o predlogu za taksne olajšave namreč velja pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Le če bi toženka predložila ustrezne dokaze, bi sodišče lahko preizkusilo, ali drži njena trditev, da lahko pokriva samo najnujnejše stroške, ki so potrebni za njeno poslovanje. Ker toženka ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo podatke, ki so mu bili v času odločanju o predlogu toženke na voljo. Iz teh podatkov pa izhaja, da toženka razpolaga s premoženjem, ki ji omogoča plačilo sodne takse v celotni višini in enkratnem znesku (78,00 EUR), ne da bi bila zaradi tega ogrožena njena dejavnost. 7. V pritožbi je pritožnica podala tudi predlog za obročno plačilo sodne takse, v kolikor pritožbi ne bo ugodeno. Sodišče prve stopnje o obročnem plačilu ter odlogu plačila sodne takse ni odločalo. V 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč navedlo, da bi bili glede na majhno višino sodne takse kvečjemu lahko podani pogoji za odlog ali obročno plačilo sodne takse, česar pa toženka ni zahtevala. V skladu z ustaljeno sodno prakso2 se šteje, da predlog za oprostitev plačila sodne takse vsebuje tudi predlog za njen odlog oziroma obročno plačilo.3 Ker sodišče prve stopnje torej o tem ni odločalo, je toženkin predlog za obročno plačilo sodne takse, ki ga je podala v pritožbi, potrebno obravnavati kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa (prvi odstavek 325. člena ZPP v zvezi s 332. členom istega zakona), s katerim naj sodišče prve stopnje odloči tudi o odlogu plačila oziroma obročnem plačilu sodne takse, ki v izpodbijani odločitvi prvostopnega sodišča nista vsebovana.

8. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 Toženka je v predlogu za taksno oprostitev navedla le, (1) da je v prvem četrtletju leta 2019 izgubila ključnega kupca in s tem 85% prometa, (2) da so se v mesecu maju 2019 začele blokade računov, (3) da lahko pokriva samo najnujnejše stroške, ki so potrebni za poslovanje podjetja. 2 Glej na primer sklepe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2116/2014, I Cpg 2/2016, I Cpg 1360/2015. 3 O manj kot stranka zahteva, je mogoče odločiti tudi brez njenega izrecnega predloga. Sodišče je bilo tako samo dolžno odločiti, kateri institut iz 11. člena ZST-1 je glede na ugotovljene okoliščine primera opravičljiv, ali pa predlog zavrniti, če zanj niso podani zakonski pogoji.