Jedro

Splošno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo odgovarja za svoja dejanja ali opustitve. Odškodninsko pravo pa določa izjeme od tega splošnega načela s pravili o odgovornosti za drugega. Takšna izjema je tudi odgovornost za delavce. Pravna ali fizična oseba (delodajalec) pa ne odgovarja za delavca, ki je povzročil škodo tretji osebi zato, ker je to storil v delovnem času in na delovnem mestu, pač pa zato, ker je delavec to storil pri njej na delu ali v zvezi z njenim delom, ko je torej delal v njeno korist.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek prvega tožnika, s katerim je zahteval denarno odškodnino v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožbo drugega tožnika s katero je zahteval plačilo denarne odškodnine v znesku 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnikoma je še naložilo, da toženi stranki povrneta njene pravdne stroške v znesku 74,87 EUR.

Proti takšni odločitvi sta tožnika vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata pritožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlagata, da razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnika menita, da razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka niso utemeljeni, saj sta v tožbi in pripravljalni vlogi podala natančne in popolne navedbe glede škodnega dogodka ter v dokaz ponudila ustrezne dokaze. Podrobnejši opis dogodka ne bi bil možen. Menita, da sta navedla vse elemente odškodninskega delikta: obstoj škode, protipravno ravnanje in vzročno zvezo. Sodišče bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da toženka ni podala nobenih ugovorov glede tožbenega zahtevka. Tožečima strankama je očitala zgolj to, da nista prijavila škodnega dogodka, kar pa je bilo v tožbenih navedbah tudi pojasnjeno. Ponavljata, da je prišlo do škodnega dogodka v času pogostitve, ki jo je pripravila stalna stranka servisa, pri kateri je bil udeležen tudi tožnikov nadrejeni delavec. Pogostitev se je izvajala na delovnem mestu obeh tožnikov, to je v avtoelektričarski delavnici. Ni šlo za opravljanje del, pogostitev pa je bila v zvezi z delom, med delovnim časom in na delovnem mestu. Sodna praksa delovnih sodišč je vsa leta na stališču, da gre za poškodbo na delu, če je škoda nastala med delovnim časom ali v zvezi z delom. Sodišče pa je nepravilno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker ni upoštevalo 182. člena ZDR. Sodišče pri uporabi določbe 147. člena OZ ni upoštevalo, da daje 2. točka 147. člena OZ možnost zahtevati škodo neposredno od delavca. To pomeni, da lahko oškodovanec škodo v vsakem primeru zahteva od pravne osebe, zavarovanca oziroma od zavarovalnice, če ima pravna oseba zavarovano odgovornost. Sodišču tudi očitata, da ni pojasnilo, zakaj imata tožnika različen pritožbeni rok.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek obeh tožnikov zaradi nesklepčnosti tožbe. Tožba je nesklepčna, če iz dejstev, ki so v njej navedena, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Dejstva, ki sta jih tožnika navedla v tožbi, bi lahko predstavljala abstraktni dejanski stan odškodninskega delikta, niso pa pravno relevantna za zaključek o obstoju stvarne legitimacije tožene stranke.

Splošno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo odgovarja za svoja dejanja ali opustitve. Odškodninsko pravo pa določa izjeme od tega splošnega načela s pravili o odgovornosti za drugega. Takšna izjema je tudi odgovornost za delavce. Pravna ali fizična oseba (delodajalec) pa ne odgovarja za delavca, ki je povzročil škodo tretji osebi zato, ker je to storil v delovnem času in na delovnem mestu, pač pa zato, ker je delavec to storil pri njej na delu ali v zvezi z njenim delom, ko je torej delal v njeno korist. Prav slednje je tista okoliščina, ki kljub ločitvi dejanja in odgovornosti zanj vzpostavlja odgovornost za drugega. Odgovornost je zato podana, če obstoji funkcionalna zveza med delavčevim škodnim ravnanjem ter dejavnostjo delodajalca. Zunaj tega okvira ni odgovornosti delodajalca za drugega. Prav to je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Kljub opozorilu sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva, tožnika nista uspela navesti okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je škodni dogodek v zvezi z opravljanjem delovnih nalog delavca, ki naj bi tožnikoma povzročila škodo in tudi ne z opravljanjem delovnih nalog tožnikov. Lahko, da iz dejstev, zatrjevanih v tožbi, izhaja odgovornost omenjenega delavca za ravnanje, ki je pogojevalo nastanek škode tožnikoma, iz istih dejstev pa ni mogoče izvajati odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da ni podana odgovornost zavarovanca tožene stranke po določilu 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Sodišče prve stopnje je opravilo tudi poskus subsumiranja v tožbi zatrjevanih dejstev pod abstraktni dejanski stan splošnih pravil o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ v zvezi s 184. členom Zakona o delovnih razmerjih). Pri tem je ugotovilo, da tožnika niti nista zatrjevala dejstev, ki bi kazala na protipravnost (lastnih) dejanj oziroma opustitev zavarovanca tožene stranke.

Končno je treba navesti tudi, da pomanjkljivost ugovorne trditvene podlage tožene stranke ne more sanirati nesklepčnosti tožbe, kot bi to morda lahko izhajalo iz pritožbenih navedb tožnikov. V zvezi s pritožbenim očitkom o različnosti pritožbenega roka za vsakega od tožnika pa je treba navesti, da predstavlja odškodninski spor drugega tožnika spor majhne vrednosti. Zoper sodbo izdano v takšnem sporu pa velja 8-dnevni pritožbeni rok (3. odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).