Up-105/95

6/10-1995

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A.A., ki ga zastopa odvetnik ..., na seji senata dne 6/10-1995

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A.A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 471/93 z dne 30/3-1995 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 363/D-38/92 z dne 10/3-1993 in v zvezi z odločbo Občine Gornja Radgona št. 363-10/91 z dne 9/11-1992 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

Pritožnik z ustavno pritožbo z dne 27/7-1995 izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča št. U 471/93 z dne 30/3-1995, s katero je bila zavrnjena njegova tožba v upravnem sporu zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper odločbo Oddelka za varstvo okolja in urejanje prostora Občine Gornja Radgona, s katero je bila v denacionalizacijskem postopku zavrnjena pritožnikova zahteva za vrnitev v last in posest poslovnega prostora v zgradbi Partizanska 14 v Gornji Radgoni.

Pritožnik v ustavni pritožbi, v kateri sicer ne navaja človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin, ki naj bi bile kršene, očita navedenim aktom, da niso bili izdani v skladu z Zakonom o denacionalizaciji.

Pritožnik je izpodbijano sodbo prejel 3/5-1995, ustavno pritožbo pa je vložil šele 27/7-1995, torej po preteku 60-dnevnega roka iz prvega odstavka 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94). Pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče obravnava ustavno pritožbo v smislu tretjega odstavka 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču, ker gre po njegovem mnenju za posebno utemeljen primer, ki omogoča vodenje ustavnega spora kljub prepozni vložitvi ustavne pritožbe. Po mnenju pritožnika gre za posebej utemeljen primer zato, ker je pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe predlagal Državnemu tožilstvu RS vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper izpodbijano sodbo, Državno tožilstvo pa mu je dopis o nesprejetju navedene pobude poslalo šele 21/7-1995.

Po prvem odstavku 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je možna ustavna pritožba. Po tretjem odstavku navedenega člena lahko Ustavno sodišče v posebno utemeljenih primerih izjemoma odloča tudi o ustavni pritožbi, ki je bila vložena po izteku navedenega roka. Ker je pritožnik prejel izpodbijano sodbo 3/5-1995, je rok za vložitev ustavne pritožbe potekel 3/7-1995. Ustavna pritožba, ki je bila vložena 27/7- 1995, je bila tako vložena prepozno. Predlog Državnemu tožilstvu RS za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper izpodbijano sodbo po mnenju Ustavnega sodišča ni mogoče šteti za pravno sredstvo, ki mora biti izčrpano pred vložitvijo ustavne pritožbe. Zato 60-dnevni rok ne prične teči z vročitvijo obvestila državnega tožilstva o nesprejetju pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, saj takšno obvestilo nima pravne narave posamičnega akta, zoper katerega je po prvem odstavku 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču dopustna ustavna pritožba.

Predložitev pobude Državnemu tožilstvu za vložitev zahteve za varstvo pravic, ki naj bi po pritožnikovem mnenju upravičevala zamudo zakonskega roka za vložitev ustavne pritožbe, po mnenju Ustavnega sodišča ni mogoče šteti za posebno utemeljen primer v smislu tretjega odstavka 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču.

Prav tako za utemeljenost navedenega primera ni mogoče šteti dejstva, ki ga pritožnik navaja v pritožbi, da je med postopkom prejšnji odvetnik pritožnika prenehal z delom in tudi ne dejstva, da pritožnik živi v tujini. Glede na navedeno je bilo treba ustavno pritožbo zavreči kot prepozno v smislu 1. alinee prvega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee prvega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču v sestavi: predsednik senata dr. Lovro Šturm in člana dr. Tone Jerovšek in mag. Matevž Krivic.

Predsednik senata

dr. Lovro Šturm