Jedro

Izpodbijana Uredba izrecno določa, da se rudarska pravica podeli šele z dnem sklenitve koncesijske pogodbe, pri čemer se o podelitvi rudarske pravice predhodno izda odločba o izbiri nosilca rudarske pravice pod pogoji, določenimi v ZRud-1 (deveti odstavek 10. člena Uredbe).

Imetnik (nosilec) rudarske pravice tako ne pridobi pravice do sklenitve koncesijske pogodbe. Ima zgolj izključen položaj za pogajanja in izpolnjevanje pogojev. Polno in veljavno rudarsko pravico za izkoriščanje pa pridobi šele, ko so vsi pogoji izpolnjeni in je koncesijska pogodba dejansko sklenjena.

Tožnik tako nima pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe, saj ne more že na podlagi izdane Uredbe izvajati upravičenj, ki mu jih nudi rudarska pravica.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Bistvene navedbe tožnika v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe

1.Tožnik vlaga tožbo zoper točko (d) desetega odstavka in enajsti odstavek 10. člena Uredbe o rudarski pravici za izkoriščanje tehničnega kamna apnenec v pridobivalnem prostoru A. v občini Vrhnika, objavljene v Uradnem listu RS, št. 110/25 dne 24. 12. 2025, ki se uporablja in velja od 25. 12. 2025 dalje (v nadaljevanju: Uredba). Uveljavlja tožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka ter sodišču primarno predlaga odpravo citiranih določb Uredbe, podredno pa njihovo razveljavitev. Hkrati predlaga, da sodišče toženki naloži, da v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe vzpostavi novo ureditev. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

2.V tožbi v bistvenem pojasnjuje, da je imel na podlagi Koncesijske pogodbe, št. 354-14-37/01 z dne 10. 12. 2001 in Dodatka št. 1 k navedeni koncesijski pogodbi rudarsko pravico in koncesijo za izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec v pridobivalnem prostoru A. v občini Vrhnika do 10. 6. 2023, pri čemer je bila veljavnost koncesijske pogodbe s sklepom o začasni odredbi naslovnega sodišča v zadevi I U 817/2024 podaljšana do izdaje pravnomočne odločbe v navedenem upravnem sporu. O zadevi še ni odločeno.

3.Dne 24. 12. 2025 je bila v Uradnem listu Republike Slovenije objavljena Uredba, ki določa pogoje za podelitev in izvajanje rudarske pravice za izkoriščanje apnenca v novem pridobivalnem prostoru, poimenovanem A. Eden od predpisanih pogojev je tudi pridobitev okoljevarstvenega soglasja ali sklepa v predhodnem postopku na podlagi predpisa, ki ureja presojo vplivov na okolje (točka d desetega odstavka 10. člena Uredbe) in nadalje, da mora biti soglasje ali sklep iz točke d) desetega odstavka 10. člena Uredbe sestavni del revidiranega rudarskega projekta za pridobitev koncesije za izkoriščanje (enajsti odstavek 10. člena Uredbe). Trdi, da je tako določen pogoj nezakonit in delno neustaven (153. člen Ustave), saj nasprotuje 63. členu Zakona o interventnih ukrepih za odpravo posledic poplav in zemeljskih plazov iz avgusta 2023 (v nadaljevanju ZIUOPZP), ki določa, da se ne glede na peti odstavek 89. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-2) in Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (v nadaljevanju Uredba PVO), za projekte in dele projektov, predvidenih za odpravo posledic poplav in plazov, ne uporabljajo predpisi, ki urejajo posege v okolje. Ker je A. na podlagi 61. člena Zakona o obnovi, razvoju in zagotavljanju finančnih sredstev (v nadaljevanju ZORZFS) uvrščen na prednostni seznam, po njegovem mnenju predstavlja projekt v smislu 63. člena ZIUOPZP, za katerega se določbe o presoji vplivov na okolje do izteka veljavnosti ZIUOPZP ne uporabljajo.

4.Poudarja, da je temeljna posledica citiranih določb Uredbe, ki se neposredno nanaša nanj (in kot taka predstavlja predpis, ki ureja posamična razmerja v smislu četrtega odstavka 5. člena ZUS-1), nezmožnost sklenitve koncesijske pogodbe in podelitve rudarske pravice. Glede na obstoječe besedilo Uredbe je po njegovi oceni namreč logičen sklep, da bo njegov predlog za sklenitev koncesijske pogodbe, ki ga bo podal na podlagi drugega odstavka 44. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1) zavrnjen in to kljub temu, da so v predmetnem primeru izpolnjeni vsi (preostali) pogoji iz 35. člena ZRud-1. Z izpodbijanimi določbami Uredbe se po njegovem mnenju posega v njegov pričakovan (pravno) varovan dejanski in pravni položaj na pridobivalnem prostoru A. v občini Vrhnika, in sicer na način, da se mu pričakovani koncesijska in rudarska pravica ne moreta dodeliti in mu zato izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec ni (več) dovoljeno. Navaja še, da so se zaloge mineralne surovine od izdaje začasne odredbe v drugem upravnem sporu kritično zmanjšale in jih v dveh letih, kolikor v povprečju trajajo sodni postopki pred upravnimi sodišči, zagotovo ne bo več, oziroma bodo zaloge izkoriščene že prej. Toženka je sicer na njegovo zahtevo vodila predhodni postopek za nameravani poseg, in sicer izkoriščanje tehničnega kamna - apnenca na območju pridobivalnega prostora A., v skladu z 90. členom Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-2), ki pa je bil s sklepom z dne 8. 1. 2026 ustavljen.

5.Skupaj s tožbo predlaga tudi izdajo odložitvene začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katero naj sodišče začasno zadrži pravno učinkovanje točke (d) desetega odstavka in enajsti odstavek 10. člena Uredbe. V zvezi s težko popravljivo škodo poudarja, da njegova celotna poslovna dejavnost vsebinsko obsega pridobivanje apnenca v pridobivalnem prostoru A., na podlagi pridobljenega kamna pa opravlja tudi proizvodnjo drugih nekovinskih mineralnih izdelkov. Tovrstna dejavnost se šteje kot dejavnost rudarjenja, ki se lahko opravlja zgolj po pridobljeni rudarski pravici oziroma koncesiji za izkoriščanje mineralnih surovin. Brez pridobitve slednje bo posledično svojo dejavnost opravljal nezakonito, grozi pa mu tudi izrek inšpekcijskega ukrepa prepovedi opravljanja dejavnosti ter inšpekcijskega ukrepa odreditve popolne in trajne opustitve rudarskih del, s čimer bo poleg ogroženosti njegove poslovne dejavnosti, prišlo tudi do prenehanja njegovega nadaljnjega obstoja. Dodaja, da se zoper njega že vodi inšpekcijski postopek, ki še ni zaključen. V primeru, da svoje poslovne dejavnosti ne bi mogel opravljati, bi mu vsak dan nastala poslovna škoda, ki jo tudi oceni. Trdi, da bo v primeru neizdaje začasne odredbe ogrožen njegov obstoj, predčasna trajna in popolna opustitev izvajanja rudarskih del pa bo zahtevala tudi tehnično sanacijo, ki zajema odstranitev rudarskih objektov, strojev in infrastrukture. Odstranjene objekte bi v primeru pridobitve nove rudarske pravice moral ponovno postavljati, kar bi bilo neekonomično in tudi neekološko. Pojasni tudi, da izdaja predlagane začasne odredbe ne bi prizadela javne koristi, saj se iz kamnoloma pridobiva strateške mineralne surovine, ki so pomembne za delovanje države, njene infrastrukture ter izvedbo poplavnih sanacijskih del.

Odgovor na zahtevo za izdajo začasne odredbe

6.Toženka je najprej podala odgovor na zahtevo za izdajo začasne odredbe, v katerem izdaji le-te nasprotuje. Meni, da tožniku ni uspelo izkazati težko popravljive škode, saj je pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine in sklenitev koncesijske pogodbe odvisna od izpolnjevanja pogojev po ZRud-1. Ker tožnik tovrstne rudarske pravice ni pridobil, je bila na podlagi njegove zahteve z dne 21. 2. 2024 sprejeta sporna Uredba, ki predstavlja koncesijski akt, na podlagi katerega se izda odločba o pridobitvi rudarske pravice, po izpolnitvi vseh pogojev pa sklene koncesijska pogodba. Republika Slovenija tako v nobenem primeru ni zavezana podeliti rudarske pravice, temveč to lahko stori, če so za to izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. Uredba tako ne posega v pričakovano pravico tožnika, saj je njen nastanek vprašljiv in časovno odmaknjen. Tudi sicer je škoda, ki jo uveljavlja tožnik zgolj premoženjska v obliki izgubljenega dobička, kar samo po sebi ne zadošča za izdajo začasne odredbe. Poudarja, da tožnik tudi sicer nima pridobljene ali pričakovane pravice do podelitve koncesije. Le ta je namreč odvisna od izpolnitve zakonskih pogojev, med katerimi je ključen pogoj pridobitev okoljevarstvenega soglasja, ki ga tožnik nima. Morebitna škoda je tako posledica njegovega lastnega poslovnega tveganja in dejstva, da ni uspel pravočasno in ustrezno izpeljati vseh zakonsko zahtevanih postopkov. Pojasnjuje, da je tožnik pri Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo (v nadaljnjem besedilu: MOPE) vložil vlogo za izvedbo predhodnega postopka po 89. in 90. členu ZVO-2, ki pa jo je tik pred odločitvijo umaknil, zaradi česar je MOPE moral postopek ustaviti. Vlogo je tako umaknil, čeprav bi lahko počakal na odločitev. V primeru, da bi MOPE v predhodnem postopku odločil, da PVO ni potrebna iz katerega koli razloga, bi tako tožnik že izpolnil zanj sporne obveznosti iz Uredbe. V nasprotnem primeru pa bi lahko takoj nadaljeval s postopkom presoje vplivov na okolje. Z umikom vloge je tako sam povzročil razlog za trenutno neizpolnitev zahtev iz točke d) desetega odstavka in enajstega odstavka 10. člena Uredbe, hkrati pa pokazal, da tega pogoja ne namerava izpolniti niti kasneje.

7.Nadalje meni, da bi bilo z izdajo začasne odredbe tudi sicer poseženo v javni interes, in sicer javni interes varstva okolja, javni interes zakonitosti in pravne države in strateški javni interes obnove države po naravni nesreči. Poudarja, da v danem trenutku ni jasno, ali bo tožnik sploh kdaj izpolnil zakonsko predpisane pogoje za sklenitev koncesijske pogodbe. V primeru izdane začasne odredbe bi bilo okolje tako okrnjeno, da ga v primeru drugačne končne odločitve ne bi bilo več mogoče povrniti v enako stanje. Predlaga, da se tožnikova zahteva za izdajo začasne odredbe zavrže kot nedopustna oziroma zavrne kot neutemeljena. Sodišče še seznanja, da je 23. 1. 2026 na podlagi 43. člena ZRud-1 in Uredbe že izdala odločbo o izbiri nosilca rudarske pravice. Predlaga, da sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrže kot nedopustno oziroma zavrne kot neutemeljeno.

Nadaljnje navedbe tožnika

8.Po prejemu odgovora toženke na zahtevo za izdajo začasne odredbe, v katerem je le-ta sodišče seznanila s tem, da naj bi bila odločba o izbiri nosilca rudarske pravice že izdana, je sodišče tožnika z dopisom z dne 9. 2. 2026 pozvalo, naj tovrstno odločbo sodišču predloži ter hkrati izkaže pravni interes za predmetno tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe.

9.Tožnik se je na poziv sodišča odzval in v vlogah, vloženih 16. 2. in 23. 2. 2026, poudaril, da bo v bližnji prihodnosti obstoječa začasna odredba, izdana v zadevi I U 817/2024-13 z dne 12. 6. 2024, ostala brez pomena, saj bodo zaloge apnenca v pridobivalnem prostoru A. vsak čas pošle. Prav zato si je že pred potekom obstoječe rudarske pravice prizadeval pridobiti novo rudarsko pravico za pridobivalni prostor A., pri čemer o vlogi še ni odločeno. V letu 2024 je vložil še vlogo za pridobitev rudarske pravice za pridobivalni prostor A., in sicer na podlagi ZRud-1 v povezavi z 61. členom ZORZFS, ki izključuje uporabo pravil o presoji vplivov na okolje z namenom hitre in učinkovite odprave posledic poplav. Uredba je po njegovem mnenju deloma nezakonit predpis, ki mu prav zaradi neskladja z zakonom onemogoča nadaljevanje osrednje poslovne dejavnosti. Poudarja, da izdana odločba o podelitvi rudarske pravice z dne 23. 1. 2026, sprejeta na podlagi sporne Uredbe, pomeni zgolj formalno podelitev rudarske pravice, na podlagi katere ima utemeljeno pravico do sklenitve koncesijske pogodbe, pri čemer so pogoji za sklenitev koncesije določeni v izpodbijanih členih Uredbe. Posledično zgolj odprava odločbe o podelitvi rudarske pravice ne bi izboljšala njegovega pravnega položaja. Hkrati meni, da bi bilo stališče, da je pravni interes moč izkazati zgolj, če bi bil njegov predlog za sklenitev koncesijske pogodbe zavrnjen, nevzdržno in v nasprotju z načelom učinkovitega sodnega varstva. Vlogi predloži tudi odločbo o izbiri nosilca rudarske pravice za izkoriščanje (priloga A2, v nadaljevanju: odločba).

Odgovor na tožbo

10.Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem poudarja, da Uredba ni akt, ki bi ga bilo možno izpodbijati v upravnem sporu. Četudi gre za predpis, le-ta ne ureja posamičnih razmerij, saj je bilo o podelitvi rudarske pravice dejansko odločeno z odločbo, ki bi jo tožnik (skupaj s spornimi določbami Uredbe) lahko izpodbijal v upravnem sporu. Ob zatrjevanem dejstvu, da je tožnik zoper Uredbo vložil tudi predlog za oceno ustavnosti in zakonitosti na Ustavno sodišče, meni, da bi sodišče tožbo moralo zavreči tudi na podlagi drugega odstavka 189. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nadalje se sklicuje na svoje trditve, podane v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe, ter v bistvenem poudarja, da izdana Uredba ni nezakonita oziroma neustavna. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma podredno zavrne.

Glede I. točke izreka

Tožba ni dovoljena.

11.Pri predhodnem preizkusu tožbe sodišče preizkusi, ali so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe v upravnem sporu. Skladno z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 mora sodišče na procesne predpostavke iz prvega odstavka istega člena paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Če le te niso podane, sodišče s sklepom zavrže tožbo.

Glede pravočasnosti

12.V zvezi s pravočasnostjo vložene tožbe sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana Uredba na dan 24. 12. 2025 objavljena v Uradnem listu RS. Gre za akt, ki je bil izdan v obliki predpisa, zato je treba šteti, da je rok za vložitev tožbe začel teči od dneva njegove objave. Ker je bila tožba vložena 23. 1. 2026, tj. v 30-dnevnem roku iz 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), je kot taka pravočasna.

Glede pravne narave Uredbe

13.Sodišče je nadalje opravilo presojo, ali izpodbijana Uredba predstavlja upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 namreč sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Med slednje v skladu s četrtim odstavkom 5. člena ZUS-1 sodijo akti organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja.

14.Vrhovno sodišče je v svoji dosedanji sodni praksi že večkrat poudarilo, da pogoj, da določba predpisa ureja posamično razmerje, pomeni, da mora določba imeti pravno naravo upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, ki je javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, oziroma da neposredno posega v pravni položaj osebe in v ta namen ni treba izdati posebnega upravnega akta.¹ Predpis oziroma njegova norma morata tako imeti učinek upravnega akta, da ju je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Neposredno morata torej urejati pravni položaj konkretno določenih oziroma določljivih oseb, kar pomeni, da po vsebini že pomenita odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi teh oseb na način, da izdaja nadaljnjih upravnih odločb ni potrebna.²

15.V predmetni zadevi tožnik izpodbija Uredbo, ki v skladu s IV. poglavjem ZRud-1 predstavlja rudarski koncesijski akt. Na podlagi 3.2.1. točke 2. člena ZRud-1 je rudarski koncesijski akt predpis, ki predstavlja odločitev Republike Slovenije, da bo proti plačilu in pod določenimi pogoji podelila koncesijo za izkoriščanje določene vrste mineralne surovine določeni pravni ali fizični osebi na določenem pridobivalnem prostoru, in s tem vsaj po obliki akt iz 3. člena ZUS-1³ , ki ga ni moč izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Ne glede na navedeno pa opisana zakonska ureditev glede na upravno sodno prakso⁴ ne vodi vedno do zaključka, da vsak takšen akt vsebuje zgolj splošne in abstraktne norme. Zato je treba v vsakem konkretnem primeru (glede na trditveno podlago v tožbi) opraviti presojo posamezne norme in ugotoviti, ali je uredba res splošna, tako da se nanaša na nedoločljiv krog oseb, in abstraktna (ureja nedoločeno število bodočih primerov) ali pa je konkretna (ureja konkreten življenjski primer, v katerem se uporabi) in posamična (nanaša se na določen ali določljiv krog oseb).

16.ZRud-1 v 34. členu določa dva načina za pridobitev koncesije za izkoriščanje mineralnih surovin, in sicer na podlagi rudarskega koncesijskega akta in na njegovi podlagi izvedenega javnega razpisa za izbor nosilca rudarske pravice (prvi odstavek), ali pa s podelitvijo koncesije brez javnega razpisa na podlagi prej izdanega rudarskega koncesijskega akta za določeni pridobivalni prostor pravni ali fizični osebi, ki izpolnjuje katerega od pogojev, ki so našteti v nadaljevanju tega člena (drugi odstavek). Kot je mogoče povzeti iz tožbe, gre v obravnavani zadevi za drugi primer, torej za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje mineralnih surovin brez javnega razpisa. Ta možnost je dostopna le omejenemu krogu oseb, ki jih s pridobivalnim prostorom povezuje katera od okoliščin, naštetih v drugem odstavku 34. člena ZRud-1. Hkrati gre za postopek, ki je uveden na podlagi vloge osebe (35. člen ZRud-1 ), ki želi na koncu izposlovati izdajo odločbe o podelitvi rudarske pravice (43. člen ZRud-1) ter skleniti koncesijsko pogodbo (44. člen ZRud-1). Z rudarskim koncesijskim aktom se tako med drugim določi način pridobitve koncesije za izkoriščanje mineralne surovine brez javnega razpisa ter pravna ali fizična oseba, kateri se podeli rudarska pravica (37. člen ZRud-1). Določijo se tudi obveznosti, ki jih bo morala ob izkoriščanju mineralne surovine spoštovati pravna oziroma fizična oseba, ko bo pridobila koncesijo za izkoriščanje mineralne surovine, med katere izrecno sodi tudi izpolnjevanje pogojev s področja varstva okolja, ohranjanja narave, varstva voda, varstva kulturne dediščine in varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami (2. alineja petega odstavka 37. člena ZRud-1).

17.V obravnavani zadevi ni sporno, da je kot tak subjekt, torej nosilec rudarske pravice za izkoriščanje, v devetem odstavku 10. člena Uredbe določen tožnik. Prav tako ni sporno, da Uredba kot eno izmed obveznosti, ki jo bo moral tožnik kot nosilec rudarske pravice izpolniti pri njenem izvajanju, določa pridobitev okoljevarstvenega soglasja ali sklepa v predhodnem postopku na podlagi predpisa, ki ureja presojo vplivov na okolje (točka d desetega odstavka 10. člena Uredbe). Soglasje oziroma sklep bo nadalje moral biti sestavni del revidiranega rudarskega projekta za pridobitev koncesije za izkoriščanje (enajsti odstavek 10. člena Uredbe). Po presoji sodišča tako Uredba konkretno določa, kdo je lahko nosilec rudarske pravice in, katere obveznosti mora izpolniti pri njenem izvajanju. Navedeno pomeni, da Uredba (v izpodbijanem delu) predstavlja akt po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1⁵ . V tem delu posledično ni podana procesna ovira za vložitev tožbe.

Glede pravnega interesa

18.Sodišče tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. ZUS-1 vsebinsko obravnavanje tožbe pogojuje med drugim z ugotovitvijo, da izpodbijani akt posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena). Pri slednjem gre za pravni (pravovarstveni) interes, ki ga mora izkazovati tožnik za zahtevano sodno varstvo. Pravni interes mora biti neposreden in konkreten, morebitna ugoditev tožbi pa mora privesti do izboljšanja tožnikovega pravnega (in ne zgolj dejanskega) položaja. Tisti, ki uveljavlja sodno varstvo, mora tako vselej izkazati, da si lahko s tem izboljša svoj pravni položaj. Navedeno pomeni, da mora tožnik ves čas upravnega spora izkazovati pravovarstveno potrebo za poseg sodišča, ki je v tem, da sicer njegove pravice oziroma na zakon oprte koristi ne bodo zavarovane.

19.V konkretnem primeru izpodbijana Uredba izrecno določa, da se rudarska pravica podeli šele z dnem sklenitve koncesijske pogodbe, pri čemer se o podelitvi rudarske pravice predhodno izda odločba o izbiri nosilca rudarske pravice pod pogoji, določenimi v ZRud-1 (deveti odstavek 10. člena Uredbe). Tovrstna določba Uredbe temelji na 43. členu ZRud-1, v skladu s katerim je ministrstvo, pristojno za rudarstvo, tisto, ki po objavi rudarskega koncesijskega akta izbranemu nosilcu rudarske pravice izda odločbo o izbiri. Za odločitev o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi je posledično predvidena izdaja nadaljnjih upravnih odločb. Uredba tako deluje kot pravna podlaga in okvir za izvedbo konkretnega postopka, ki se zaključi z izdajo odločbe in nato s sklenitvijo koncesijske pogodbe. Sama torej ne odloči dokončno o pravici ali obveznosti, temveč predvideva nadaljnje postopanje organa. Tako ne držijo tožnikove navedbe, da mu že sama Uredba zaradi nalaganja določenih obveznosti iz področja varovanja okolja onemogoča nadaljevanje osrednje poslovne dejavnosti, tj. pridobivanje apnenca na območju A. Prav tako tudi ne drži, da mu že sama Uredba podeljuje pravico do sklenitve koncesijske pogodbe. Le ta je odvisna od izpolnitve pogojev, predvidenih v 5. poglavju IV. dela ZRud-1. Imetnik (nosilec) rudarske pravice tako ne pridobi pravice do sklenitve koncesijske pogodbe. Ima zgolj izključen položaj za pogajanja in izpolnjevanje pogojev. Polno in veljavno rudarsko pravico za izkoriščanje pa pridobi šele, ko so vsi pogoji izpolnjeni in je koncesijska pogodba dejansko sklenjena.

20.Tožnik tako po presoji sodišča nima pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe, saj ne more že na podlagi izdane Uredbe izvajati upravičenj, ki mu jih nudi rudarska pravica. Za njeno realizacijo mora namreč v upravnem postopku pridobiti odločbo o izbiri nosilca rudarske pravice za izkoriščanje, kar je bilo v konkretnem primeru že realizirano. Odločba o izbiri nosilca rudarske pravice za izkoriščanje z dne 23. 1. 2026 (priloga A2) tako tožnika določa kot nosilca rudarske pravice ter hkrati določa njegove obveznosti v zvezi z izdelavo rudarskega projekta za pridobitev koncesije ter nadaljnje obveznosti po sklenitvi koncesijske pogodbe.

21.V zvezi z navedbami tožnika, ki se nanašajo na (učinkovito) sodno varstvo, ki naj ne bi bilo zagotovljeno v morebitnem drugem upravnem sporu, sodišče pojasnjuje, da gre pravica do sodnega varstva, torej pravica do meritorne odločitve sodišča, tistemu tožniku, ki izkaže pravovarstveni interes, ki torej izkaže, da je odločitev nujna zaradi varstva njegovih pravic in da bi mu ugodena rešitev tožbe zagotavljala neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi bilo. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Če bi namreč sodišče v konkretnem primeru ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijane določbe Uredbe, bi (že izdana) odločba o podelitvi rudarske pravice še vedno veljala. Tožnik si posledično svojega pravnega položaja v predmetnem postopku ne more izboljšati. Po presoji sodišča zato s svojimi navedbami v tožbi uveljavlja le svoj dejanski interes, ki pa ne predstavlja osnovnega pogoja za meritorno obravnavo izpodbijane Uredbe⁶ . S takšno odločitvijo sodišča tudi ni poseženo v njegovo pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. in 157. člena Ustave.⁷ Pravna sredstva bo namreč lahko vložil zoper že izdano odločbo o izbiri nosilca rudarske pravice,⁸ pri čemer bo v tem postopku lahko uveljavljal tudi ugovore glede nezakonitosti oziroma neustavnosti Uredbe.⁹

22.Sodišče nadalje še pripominja (in s tem pritrjuje toženki), da bo tožnik navedbe, ki jih podaja v predmetni tožbi, lahko uveljavljal tudi v postopku za izvedbo predhodnega postopka po 89. in 90. členu ZVO-2. Uredba namreč zgolj določa, da mora nosilec rudarske pravice pridobiti okoljevarstveno soglasje ali sklep v predhodnem postopku na podlagi ZVO-2, pri čemer slednje ne pomeni, da se tožnik v navedenem postopku ne more sklicevati na to, da izdaja navedenih odločitev ni potrebna, ker rudarjenje na območju A. bodisi (1) ne pomeni pomembnih škodljivih vplivov na okolje (peti odstavek 90. člena ZVO-2) bodisi (2) predstavlja projekt, katerega edini namen je odziv na naravne in druge nesreče (peti odstavek 89. člena ZVO-2). V primeru, da bi upravni organ izdal odločbo v nasprotju s tožnikovimi stališči, pa bo slednji zopet imel možnost upravnega spora (enajsti odstavek 90. člena ZVO-2).

23.Ker iz navedenega izhaja, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe zoper izpodbijano Uredbo, je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo. Gre za procesno odločitev o tožbi in ne njeno vsebinsko obravnavo, zato je sodišče odločilo brez glavne obravnave in izvajanja predlaganih dokazov. Posledično se ni opredeljevalo do ostalih tožbenih navedb.

24.Sodišče še dodaja, da je v zvezi z vprašanjem pravnega interesa tožniku omogočilo podajo izjave še preden je toženka vložila odgovor na tožbo. Le-tega posledično ni vročalo v nadaljnjo izjavo tožniku, saj pri presoji procesnih predpostavk za tožbo (36. člen ZUS-1) ni predvidena kontradiktornost v obsegu, da bi se zagotavljala pravica do odgovora na odgovor na tožbo. Zoper sklep sodišča o zavrženju tožbe je namreč predvidena pritožba.¹⁰

K II. točki izreka.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dovoljena.

25.Pred vsakim meritornim odločanjem sodišča je treba najprej opraviti preizkus izpolnjenosti procesnih predpostavk. Enako velja tudi za zahtevo za izdajo začasne odredbe. Glavna procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je namreč obstoj upravnega spora. Če ta ni dopusten, se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrže.¹¹ V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso je namreč postopek z začasno odredbo po ZUS-1 akcesoren upravnemu sporu, kar pomeni, da tožnik lahko doseže vsebinsko obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe le, če vložena tožba v upravnem sporu uspešno prestane predhodni preizkus po 36. členu ZUS-1.¹²

26.Ker je sodišče že odločilo, da tožba v konkretnem primeru ni dopustna (I. točka tega sklepa), tudi niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožnikove zahteve za izdajo začasne odredbe. S slednjo se izvršitev izpodbijanega akta lahko zadrži oziroma stanje začasno uredi le do pravnomočne sodne odločbe o tožbi. Glede na navedeno je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo na podlagi 32. člena ZUS-1 in ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K III. točki izreka

27.Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1------------------------------- 1 Tako Vrhovno sodišče v sklepih I Up 61/2021 z dne 9. 6. 2021, 13. točka obrazložitve in I Up 21/2022 z dne 16. 3. 2022, 11. točka obrazložitve. 2 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 127/2021 z dne 1. 6. 2022, 9. točka obrazložitve. 3 Ta določa, da upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, in tisti akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil. 4 Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 9/2018 z dne 27. 3. 2019. 5 Podobno stališče je razvidno tudi iz odločitve Upravnega sodišča v zadevi I U 670/2019 z dne 5. 9. 2019, 11. točka obrazložitve. Drugače sicer starejša praksa istega sodišča, npr. v zadevah I U 1738/2015 z dne 7. 4. 2016 in I U 1739/2015 z dne 22. 3. 2016, ki šteje, da Uredba o koncesiji za uporabo termalne vode, četudi omogoča identifikacijo tožnika in je izdana na njegovo pobudo brez javnega razpisa, ne predstavlja akta, ki bi urejal posamična razmerja, saj nima neposrednega učinka na tožnikov pravni položaj (10. točka obrazložitve). 6 O pravnem interesu, ki mora biti podan za tožbo, četudi gre za akt po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1, tudi sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 134/2022 z dne 22. 2. 2023. 7

Primer tako ni primerljiv z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 122/2025 in I Up 129/2025 z dne 3. 9. 2025, kjer je izpodbijani akt (Sklep Vlade Republike Slovenije o določitvi objektov, katerih odstranitev je nujno potrebna in v javno korist), neposredno vplival na uživanje ustavne pravice tožnikov do doma in lastninske pravice ter njihovo možnost siceršnjega razpolaganja z objektom, hkrati pa se bo zoper njih po uradni dolžnosti vodil postopek razlastitve.

Odločba v pravnem pouku izrecno določa, da je mogoč upravni spor.

Podobno stališče je Vrhovno sodišče RS sprejelo tudi v zadevi I Up 127/2021 z dne 1. 6. 2022.

Tako tudi sodna praksa, npr. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 134/2022 z dne 22. 2. 2023, 14. točka obrazložitve.

Glej sklepa Vrhovnega sodišča I Up 1407/2005 z dne 1. 12. 2005 in I Up 444/2006 z dne 13. 4. 2006. Enako tudi E. Kerševan in V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2018, str. 558.

Po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je o zahtevi za izdajo začasne odredbe mogoče odločati le, če tožba izpolnjuje procesne predpostavke za meritorno obravnavo v upravnem sporu (npr. sklepi I Up 124/2008 z dne 20. 3. 2008, I Up 141/2010 z dne 12. 5. 2010, I Up 227/2011 z dne 25. 5. 2011, I Up 47/2016 z dne 2. 3. 2016, I Up 157/2021 z dne 1. 9. 2021 in drugi).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.