Jedro

Čeprav iz izvedenih dokazov sledi zaključek, da je tožnik že dalj časa pred nesrečo (zavarovalnim primerom) prekomerno užival alkoholne pijače in je bil zaradi kroničnega alkoholizma predlagan v oceno Invalidski komisiji pri ZPIZ, takšen zaključek ne obsega tudi ugotovitve, da je bil vinjen ob nastanku zavarovalnega primera.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Od 1.7.1990 je bil A. R. pri toženi stranki življenjsko in nezgodno zavarovan po polici št. ..., po kateri invalidnina za 100% trajno invalidnost znaša 1.552.000,00 SIT. Zaradi posledic padca dne 21.9.1994 je izvedenec pri njem ugotovil 50% trajno invalidnost, zaradi česar je od tožene stranke zahteval plačilo zavarovalnine v višini 1/2 prej navedene zavarovalne vsote, to je 776.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1995 dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vendar od dneva izdaje sodbe do plačila. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče njegovemu tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo: Toženo stranko je zavezalo k plačilu celotne vtoževane glavnice, zakonite zamudne obresti od le-te pa je tožniku prisodilo od 8.11.1995 dalje, medtem, ko je višji tožbeni zahtevek (torej glede zakonitih zamudnih obresti za čas od 30.6.1995 do 7.11.1995), zavrnilo. Toženo stranko je zavezalo še, da mora tožniku povrniti 208.248,60 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Tožena stranka takšno sodbo izpodbija iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je tožnik padel zaradi akutne alkoholiziranosti, pri tem pa opozarja, da iz številnih listinskih dokazov izhaja, da je bil kronični alkoholik že dolga leta pred nesrečo, da je zaradi alkoholizma že dvakrat doživel delirium tremens, da je imel komplikacije na organskih sistemih, da do nezgode ni nikoli abstiniral in da je bil do pitja vseskozi nekritičen ter da je bil pred nezgodo zaradi simptomatske etilične epilepsije in polinevropatije etilike napoten na invalidsko komisijo za oceno trajne delazmožnosti. Zadnji takšen izvid, izdan s strani nevropsihiatra doktorja R., je bil izdan 1.3.1994, kar vse bi sodišče lahko ugotovilo, če bi vpogledalo tožnikov ambulantni karton.

Tudi iz izvedeniškega mnenja v spisu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. I-01.011.067 je razvidno, da je bil tožnik upokojen kot invalid prve kategorije v letu 1995 zaradi diagnoze kroničnih komplikacij alkoholizma, diagnoza akutne etiliziranosti pa je navedena tudi na odpustnici Nevrološke klinike Kliničnega centra v Ljubljani ob oziroma po poškodbi. Sodišče bi moralo upoštevati, da odpustna diagnoza ne nastane na podlagi anamneze, pač pa na podlagi ugotovitev po kliničnem pregledu, takšne ugotovitve pa potrjuje tudi terapija, ki je je bil zavarovanec deležen v bolnici. V odpustni diagnozi je navedeno, da je bil akutno vinjen in ne, da je baje bil vinjen, izvedenec C. pa za takšen zaključek (torej zgolj o možnosti vinjenosti) ni imel podlage. Tožnik je tretji dan hospitalizacije zapadel v abstinenčno krizo zaradi odtegnitve alkohola, kar dodatno potrjuje akutno etiliziranost v času padca. Da je pred nezgodo pil, je tožnik navedel tudi v prijavi nezgode, kakor tudi, da je pred nezgodo imel epilepsijo. V zvezi s slednjo pa je iz njegove zdravstvene dokumentacije razvidno, da je šlo za alkoholno epilepsijo. Vse navedeno jasno kaže, da je podana vzročna zveza med tožnikovo akutno alkoholiziranostjo in nezgodo z dne 21.4.1994. To pa toženo stranko odvezuje obveznosti izplačati zavarovalnino. Podrejeno pa uveljavlja, da bi bilo potrebno obračunati anormalni riziko in na tačin znižati višino zavarovalnine.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev o tem, ali je tožena stranka dolžna tožniku izplačati stopnji invalidnosti sorazmeren del zavarovalne vsote ali ne, je odvisen od ugotovitve, ali je bil A. R. v času poškodbe pod vplivom alkohola ali ne: prisotnost alkohola in vzročna zveza med njegovim delovanjem in nastankom zavarovalnega primera po določilu 8. točke 9. čl. Splošnih pogojev toženke NE 88, ki so sestavni del pogodbe oziroma zavarovalne police, zavarovalnico te dolžnosti razbremenjuje.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preverjalo trditev tožene stranke, da je bil tožnik v času nastanka zavarovalnega primera pod vplivom alkohola tako, da je izvedlo dokaze, ki jih je k svoji pravkar navedeni trditvi predlagala tožena stranka: zaslišalo je tožnika in vpogledalo medicinsko dokumentacijo, ki jo je imenovani sam predložil, vpogledalo pa je tudi izvedeniško mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, kirurga dr. C. s prilogami. Na podlagi presoje vseh navedenih dokazov je ocenilo, da tožena stranka alkoholiziranosti v času padca ni uspela dokazati, sodišče druge stopnje pa takšno dejansko oceno sprejema in je tudi pritožba ni uspela omajati. Pritožnici je seveda treba pritrditi, da na podlagi dokazov, ki jih je imelo na razpolago sodišče, ni izključen zaključek, da je tožnik že dalj časa pred nezgodo prekomirno užival alkoholne pijače; to je jasno razvidno že iz izvida nevropsihiatra dr. D. R. z dne 9.2.1995, ki povzema stanje za več let nazaj, zato je izvajanje dokazov v tej smeri z vpogledom v spis Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije in v celoten zdravstveni karton tožnika nepotrebeno. Nepotrebno pa je tudi oziroma prevsem zato, ker eventuelna ugotovitev, da je bil tožnik nagnjen k prekomernemu uživanju alkoholnih pijač še ne vsebuje tudi ugotovitve o vinjenosti v trenutku nastanka zavarovalnega primera, samo slednja pa je pravnorelevantna, a je po oceni pritožbenega sodišča prvostopno pravilno menilo, da ni dokazana. Šteje se, da je trditev o določenem pravnorelevantnem dejstvu dokazana, ko je sodišče o tem prepričano, to je takrat, ko je v njeno resničnost izključen vsak razumen dvom.

Ob dejstvu, da je bil tožnik po poškodbi sprejet in pregledan ter oskrbljen najprej v bolnici v Brežicah in praktično takoj zatem v Kliničnem centru v Ljubljani, kjer je bil urgentno operiran, pa ob sprejemu v nobeno od obeh navedenih bolnic ni ugotovljena alkoholiziranost (o tem ni nobenih dokazov) in je zgolj pogojno omenjena šele v odpustnem pismu Kliničnega centra Ljubljana, pa takšnega dvoma ni mogoče izključiti. Abstinenčna kriza praviloma ni posledica akutne alkoholiziranosti, ampak je posledica prenehanja pitja alkohola po obdobju kronične intoksikacije (Vladimir Hudolin: Mala enciklopedija alkoholizma, Zagreb 1965, stran 11, Aleksandar Despotovič, Milan Ignjatovič in Vesna Fridman: Alkoholizam, etiologija, klinika, lečenje i prevencija, Niš 1978, stran 64), zato pritožbena trditev, da je tožnik tretji dan hospitalizacije zapadel v abstinenčno krizo, ki jo je bilo potrebno zdraviti s Heminevrinom, na dokazno oceno v po pritožnici predlagani smeri ne bi mogla vplivati, tudi, če bi ga sodišče prve stopnje ugotovilo. Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 340. čl. Zakona o pravdnem postopku po povedanem ni podan. Ker sta stopnja invalidnosti (50%) in višina zavarovalne vsote nesporni, je sodišče prve stopnje, ko je toženo zavarovalnico zavezalo tožniku izplačati polovico zavarovalne vsote z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.11.1995 dalje, materialno pravo uporabilo pravilno. Tožena stranka izpodbijani sodbi neutemeljeno očita, da bi ob izračunu višine zavarovalne vsote morala upoštevati, da je sklenitev pogodbe s tožnikom predstavljala zanjo anormalni rizik ter na podlagi določb 8. čl. Splošnih pogojev NE 88, izplačati znižano zavarovalno vsoto oziroma njen sorazmerni del. Trditev, da je tožnik ob sklepanju pogodbe zamolčal vse svoje bolezni in navade, s katero smiselno zatrjuje dejstva, ki so podlaga za uporabo prej citirane določbe splošnih pogojev, je namreč tožena stranka prvikrat uveljavljala v pritožbi, česar pa, glede na to, da ni izkazala za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti in zanje predlagati dokazov do izteka roka in 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku, ne more več storiti.

Po povedanem in ker ni ugotovljena nobena od tistih absolutnih bistvenih kršitev procesnih pravil iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, na katere je, ker pritožba v tem delu ni obrazložena, skladno z določbo 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku pazilo po uradni dolžnosti, je drugostopno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo prvostopnega potrdilo (353. čl. Zakona o pravdnem postopku).

Ko pritožbeno sodišče zavrne ali zavrže pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (1. odst. 165. čl. Zakona o pravdnem postopku) in sicer po principu uspeha (1. odst. 154. čl. citiranega zakona). Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo pa odloči po skrbni presoji vseh okoliščin (1. odst. 155. čl. Zakona o pravdnem postopku). V konkretnem primeru sta pravdni stranki v pritožbi utrpeli stroške v zvezi z vložitvijo pritožbe (tožena stranka) in odgovora na pritožbo (tožeča stranka). Vendar pa tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor tožeče stranke pa za zadevo ni bil potreben, zato nobena od pravdnih strank ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov.