Jedro

Šele v drugi pripravljalni vlogi je toženka prerekala višino (ceno) postavk iz vtoževanega računa in tožnici očitala, da ni predložila cenika, ki omogoča, da se zneski preverijo, kar je bilo prepozno. V postopku v sporih majhne vrednosti mora namreč tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP), oziroma v konkretni zadevi, ko se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, v prvi pripravljalni vlogi, ki jo vložita stranki v gospodarskem sporu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v II. in III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 41842/2016 s 26. 4. 2016 v prvem odstavku izreka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 627,52 EUR od 15. 2. 2016 do 25. 4. 2016, od zneska 339,50 EUR od 10. 3. 2016 do 25. 4. 2016, od zneska 236,25 EUR od 23. 3. 2016 do 25. 4. 2016 in od zneska 454,13 EUR od 9. 4. 2016 do 25. 4. 2016 ter v tretjem odstavku izreka za 44,00 EUR izvršilnih stroškov (I. točka izreka). Citirani sklep o izvršbi je razveljavilo v prvem odstavku izreka za znesek 1.165,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2016 in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo ter v tretjem odstavku za 84,00 EUR izvršilnih stroškov (II. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo 526,23 EUR pravdnih stroškov toženke (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka navedene sodbe je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo tožnica in predlagala spremembo sodbe v izpodbijanem delu in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti zaradi nepravočasnega plačila štirih računov (v skupni višini 1.657,45 EUR) od njihove zapadlosti do plačila 25. 4. 2016 ter plačilo računa št. 229-2016 z 10. 4. 2016 v znesku 1.165,10 EUR. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR - prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Po prvem odstavku 458. člena ZPP se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo računa št. 229-2016 z 10. 4. 2016 v višini 1.165,10 EUR zaradi pomanjkljive trditvene podlage. Presodilo je namreč, da tožnica ni izkazala temelja in višine terjatve, na podlagi katere je izstavila sporni račun. Tožnici je očitalo, da ni predložila navedb in dokazov, ki bi omogočali preverbo, ali je bil račun utemeljeno izdan - ni predložila cenika, pogodbe ali česarkoli, ki bi omogočalo ugotovitev, kako je prišla do zneskov iz računa.

7. Tožnica utemeljeno opozarja, da je podala zadostne trditve glede vtoževanega računa št. 229/2016. Že v dopolnitvi tožbe je namreč navedla, da toženka dolguje 1.165,10 EUR po računu št. 220-2016 (pravilno 229-20161) z 10. 4. 2016, s katerim je zaračunala "3 kom penilnika za mleko, 1 kom mehčane enote za tabletirano sol, 2 kom motor za detergent in 10 ur montaže na terenu". Glede temelja je pojasnila, da sta pravdni stranki sklenili ustni dogovor o najemu opreme in dobavi čistil ter sredstev za vzdrževanje in higieno za lokal P. v restavraciji K. Na podlagi dogovora je tožnica namestila opremo, toženka pa se je zavezala pri tožnici kupovati ves potrošni material za čiščenje, vzdrževanje lokala in higieno. Ob tem je bilo dogovorjeno, da mora toženka opremo nepoškodovano vrniti, če preneha kupovati potrošni material pri tožnici, sicer se ta zaračuna po trenutno veljavnem ceniku. Ker toženka opreme ni vrnila, jo je tožnica zaračunala. Da je toženka opremo naročila in prejela (ter jo še vedno koristi) pa potrjuje dobavnica s 13. 1. 2015 (list. št. 61). Po prepričanju pritožbenega sodišča je s tem tožnica navedla dovolj podatkov, ki omogočajo preizkus, ali je bil račun utemeljeno izdan. Tožnica je namreč pojasnila, kaj je zaračunala z vtoževanim računom in na kakšni podlagi.

8. Sodišče prve stopnje je z očitkom, da ni mogoče ugotoviti, kako je tožnica prišla do zneskov iz računa, preseglo okvir trditvene podlage toženke, ki višini vtoževanega računa sploh ni (pravočasno) nasprotovala. V prvi pripravljalni vlogi je namreč zgolj pavšalno navedla, da tožnica ni bila upravičena zaračunati materiala in storitev iz računa, ki je neutemeljen po temelju in višini. Ob tem je priznala, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali in je tožnica dobavljala potrošni material.2 Trdila pa je, da je tožnici ves dobavljeni material plačala. Ugovarjala je tudi, da tožnica ni upravičena zaračunati vgrajene opreme, saj je ni ovirala pri njeni odstranitvi. Dogovorjeno naj bi bilo namreč, da tožnica opremo na svoje stroške odpelje (ob predložitvi dokazila, katera oprema je njena), če pogodba preneha veljati.3

9. Šele v drugi pripravljalni vlogi je toženka prerekala višino (ceno) postavk iz vtoževanega računa in tožnici očitala, da ni predložila cenika, ki omogoča, da se zneski preverijo, kar je bilo prepozno. V postopku v sporih majhne vrednosti mora namreč tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP), oziroma v konkretni zadevi, ko se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, v prvi pripravljalni vlogi, ki jo vložita stranki v gospodarskem sporu. Vsaka stranka lahko nato vloži le še eno pripravljalno vlogo, v kateri lahko odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalni vlogi nasprotne stranke (452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranki navajata v nasprotju s temi določili, se ne upoštevajo (453. člen ZPP). Ker tožnica na prepozne ugovorne navedbe toženke ni imela možnosti odgovoriti, ji je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno očitalo, da ni predložila cenika, pogodbe ali česarkoli, na podlagi česar bi bilo mogoče ugotoviti, kako je prišla do zneskov iz računa. Prezrlo je namreč, da toženka ni (pravočasno) postavila trditev v tej smeri, zaradi česar tožnica ni imela razloga, da bi to pojasnjevala.

10. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilnost vtoževanega računa presojalo izven navedb toženke z zaključkom, da ni mogoče ugotoviti, kako je tožnica prišla do zneskov iz računa. S tem, ko je sledilo prepoznim ugovornim navedbam toženke, je podana relativna bistvena kršitev določbe 453. člena ZPP, ki je prerasla v bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba smiselno uveljavlja s tem, ko navaja, da ji je sodišče onemogočilo dokazovanje svojega zahtevka. To je narekovalo razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v tem obsegu novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb postopka odpraviti ob upoštevanju, da toženka višini vtoževanega računa ni (pravočasno) ugovarjala, tožnica pa je podala zadostne trditve za presojo temelja tožbenega zahtevka.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Pravilno oznako računa je tožnica navedla tako v izvršilnem predlogu kot tudi v II. točki dopolnitve tožbe (in v vseh dokaznih predlogih), zato niso utemeljene navedbe toženke v odgovoru na pritožbo, da je bilo šele po prejemu prve pripravljalne vloge tožnice jasno, kateri račun vtožuje. Jasno je bilo namreč, da je šlo pri navedbi računa št. 220-2016 z 10. 4. 2016 za očitno pisno pomoto. 2 Glej str. 4 prve pripravljalne vloge. Zanikala pa je obstoj ustnega dogovora o najemu opreme (v drugi pripravljalni vlogi, str. 4). 3 Nadalje je trdila, da artiklov in storitev ni naročila, niti prejela. Tudi opreme tožnica ni dobavila, niti vgradila. Nasprotovala je tudi roku plačila spornega računa, ki naj bi ga prejela šele z dopolnitvijo tožbe, in opozorila, da se račun ne nanaša na čistilne artikle.