Jedro

Neposredno izvršljiv notarski zapis, v katerem sta se upnik in dolžnik dogovorila za plačilo procesnih obresti na podlagi 381. člena OZ, predstavlja izvršilni naslov tudi za izterjavo procesnih obresti v izvršilnem postopku.

Načelo stroge formalne legalitete izvršilnemu sodišču preprečuje, da bi po uradni dolžnosti zavrnilo predlog za izvršbo, ki se opira na izvršljiv notarski zapis, češ da je ta ničen, ker dogovor o procesnih obrestih v izvršilnem postopku nasprotuje prepovedi iz 375. člena OZ

Izrek

I. Reviziji se ugodi ter se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi:

1. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki III razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

2. Pritožbeni stroški so nadaljnji izvršilni stroški.

II. Revizijski stroški so nadaljnji izvršilni stroški.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka** _Odločitev izvršilnega sodišča_

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvršljivega notarskega zapisa dovolilo izvršbo za izterjavo glavnice 19.437,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2019 do plačila, pogodbenih obresti v znesku 48,38 EUR ter zamudnih obresti v znesku 111,23 EUR (točka I izreka). Predlog za izvršbo je v delu, ki se nanaša na nematerializirane vrednostne papirje zavrglo (točka II izreka).

2. Kar je bistveno v revizijskem postopku, pa je, da je s točko III izvršilno sodišče zavrnilo predlog za izvršbo v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od pogodbenih obresti ter od zapadlih zamudnih obresti, in sicer za čas od 8. 1. 2012 do plačila – torej za procesne obresti.

_Odločitev pritožbenega sodišča_

3. Upnik se je zoper točko III izreka sklepa sodišča prve stopnje pritožil. Pritožbeno sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo.

_Bistvo pravnih razlogov nižjih sodišč za zavrnitev izterjave procesnih obresti_

4. Izvršilno sodišče je sporni zavrnilni del odločitve utemeljilo s prepletom dveh razlogovalnih poti. Izrecno ni navedlo, katera je odločilna, kakor tudi ne, ali vsaka sama zase zadošča. Pritožbeno sodišče od tega pristopa ni odstopilo, marveč ga je le še bolj izčrpno nadgradilo. Vtis, ki ga obrazložitev pusti, je, da nižji sodišči odločitev opirata na obe argumentacijski podlagi, ki se hkrati tudi medsebojno podpirata.

5. Prvo izpodbijano stališče nižjih sodišč je, da se klavzula notarskega zapisa o teku procesnih obresti sploh ne prilega lastnostim izvršilnega postopka in torej v izvršbi preprosto ni uporabljiva. Pri tej tezi gre torej za vprašanje razlage besedila izvršilnega naslova.

6. Drugo izpodbijano stališče nižjih sodišč je, da zaradi njihove izjemne narave instituta procesnih obresti ni mogoče širiti prek meja 381. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Gre za izjemo od prepovedi obrestovanja obresti (anatocizma) - ta splošna prepoved je določena v 375. členu OZ. Izjeme je treba razlagati ozko: če torej govori 381. člen OZ o izjemnih procesnih obrestih, se te tičejo pravde (ki se začne z zahtevkom), ne pa tudi izvršbe (kjer gre le še za izterjavo). Nižji sodišči presodita, da je dogovor o obrestovanju obresti, ki je vsebovan v notarskem zapisu, podrejen prepovedi anatocizma iz 375. člena OZ. Nižji sodišči sta po uradni dolžnosti ugotovili (delno) ničnost izvršilnega naslova ter odrekli izterjavo procesnih obresti. Gre za odstop od načela formalne legalitete.

_Sklep o dopustitvi revizije_

7. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 462/2019 z dne 17. 10. 2019 dopustilo upnikovo revizijo glede naslednjega vprašanja: ali neposredno izvršljiv notarski zapis, v katerem sta se upnik in dolžnik dogovorila za plačilo procesnih obresti na podlagi 381. člena Obligacijskega zakonika, predstavlja izvršilni naslov tudi za izterjavo procesnih obresti v izvršilnem postopku oziroma, ali je takšen dogovor v izvršljivem notarskem zapisu ničen.

**Navedbe strank v revizijskem postopku**

8. Upnik je na podlagi navedenega sklepa vložil revizijo. Trdi, da sodišče druge stopnje napačno razume 375. in 381. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Napačno naj bi bilo naslednje stališče: "Materialnopravna skladnost s prisilnimi predpisi razmejuje notarske zapise, ki so izvršilni naslovi, in notarske zapise (oziroma njihove dele), ki nimajo pomena izvršilnega naslova in iz tega izhajajoče vezanosti izvršilnega sodišča nanj.".

9. Upnik trdi, da je za pridobitev lastnosti neposredne izvršljivosti pomembno le, da sta kumulativno izpolnjena naslednja pogoja: – če zavezanec soglasje za njegovo neposredno izvršljivost izjavi v istem ali posebnem notarskem zapisu in – če je terjatev zapadla.

10. Upnik in dolžnica sta se v 9. členu v zvezi s 23. členom notarskega zapisa kreditne pogodbe izrecno dogovorila za neposredno izvršljivost procesnih obresti od dneva vložitve zahtevka pri sodišču dalje. Revident trdi, da je navedeno določbo mogoče uporabiti tako v pravdnem kot tudi v izvršilnem postopku. Kot zahtevek v širšem smislu je namreč treba šteti vsako ravnanje, s katerim skuša upnik doseči, da mu dolžnik poplača dolg. Sklicuje se na geslo "zahtevati" iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki pomeni "izražati odločno hotenje, da osebek kaj dobi". Revident na to še z drugimi metodami razlage utemeljuje, da sporen dogovor ni ničen.

11. V nadaljevanju pa izvršilnemu sodišču tudi odreka varovalno vlogo, ki bi presegala pooblastilo, da sodišče zavrne procesne obresti za čas pred vložitvijo predloga za izvršbo (če bi jih upnik zahteval). Izvršilno sodišče namreč ni pristojno, da po uradni dolžnosti zavrne upnikov zahtevek (predlog), ki bi ga pravdno sodišče po smiselno povsem enakih merilih sicer priznalo. Nerazumno se mu zdi, da bi takšne obresti na podlagi navadne kreditne pogodbe pravdno sodišče avtomatično priznalo, izvršilno sodišče pa jih na podlagi izvršljive notarske pogodbe sedaj zavrača. 12. Revizija je bila vročena dolžnici, a ta nanjo ni odgovorila.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

13. Revizija je utemeljena.

14. Dopuščeno revizijsko vprašanje napotuje k reševanju dveh pravnih problemov. Prvi se nanaša na vprašanje, kaj pomeni zapis v notarskem zapisu, oziroma ali ga je mogoče razlagati kot dogovor za izterjavo procesnih obresti, nastalih v izvršilnem postopku. Šele v primeru, če je odgovor pritrdilen, se odpira problem ugotavljanja morebitne ničnosti takšnega dogovora. Prvi problem je zvezan z vprašanjem razlage konkretnih pravnih aktov, ki so izvršilni naslov. Drugi pa z vprašanjem dometa, ki ga ima načelo formalne legalitete v izvršilnem postopku.

_O razlagi posamičnih pravnih aktov_

15. Razlaga konkretnih in/ali posamičnih pravnih aktov se od razlage splošnih in/ali abstraktnih pravnih aktov bistveno razlikuje.

16. Za razlago splošnih in abstraktnih pravnih aktov (predpisov) je namreč značilna objektivistično – dinamična razlaga1. Ker razlagamo splošne in abstraktne prvine predpisa v konkretnem primeru in hkrati v drugem zgodovinskem času, kot je bil predpis sprejet, je sodniška (po)ustvaritev pravnega pravila, ki naj se ga uporabi pri sestopu s splošne abstraktne na konkretno posamično raven, po naravi stvari bolj izvirna.

17. Pri razlagi posamičnih pravnih aktov, ki jih zaznamujeta tudi bistveno višja stopnja konkretnosti in časovne povezanosti, je drugače. Ti akti so namreč usmerjeni v točno določeno razmerje. Razlaga je tu zato bolj statična in, kadar gre za avtonomne pravne akte (predvsem pogodbe), tudi v večji meri subjektivistična.

18. Izvršilni naslovi so vselej posamični pravni akti. Najbolj tipičen primer je sodba. Tisto, kar je v njej izvršljivo, je konkretno oblastno pravno pravilo. Vsebovano je v izreku. Ker se nanaša na posamične subjekte in na posamičen primer, je obveznost, ki je v njem vsebovana, bistveno bolj konkretizirana in določna.

19. Razlagalni prostor izvršilnega sodišča je zaradi konkretne in posamične narave sodbe kot pravnega akta razmeroma zožen. A to ne pomeni, da razlagalnega prostora sploh ni. Odvisen je od tega, katere dileme je neizogibno treba še razrešiti (npr. ali je obveznost v sodbi razdelna ali solidarna) ter katere jezikovne prvine v konkretnem pravnem pravilu je treba še nadalje konkretizirati (ovsebiniti). Najbolj pogost in zato značilen primer je prav pojem zakonskih zamudnih obresti. Tu je izvršilnemu sodišču v celoti prepuščeno, da napolni pojem zakonskih obresti (z ugotovitvijo vsakokratne obrestne mere ter z razlago in uporabo morebitnih drugih zakonskih pravil; npr. pravila ne ultra alterum tantum).

20. Izvršilni naslov je v skladu z 2. točko prvega odstavka 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) tudi izvršljiv notarski zapis. Tudi tu gre za posamičen pravni akt, v katerem je dolžnikova obveznost izražena konkretno: na primerljiv način kot v sodbi. Ustrezno podobna je zato tudi razlaga. Ker gre za avtonomen pravni akt, je razlika predvsem ta, da pride pri morebitnem razlagalno odprtem polju v večji meri v poštev tudi subjektivistična razlaga.

21. Praktično gledano je to za izvršilno sodišče manj pomembno. „Za izvršljivost notarskega zapisa je pomembno, da je dolžnikova obveznost v tej listini natančno določena:“2 Izvršba na podlagi izvršilnega naslova, ki ni dovolj določen, ne bi smela biti dovoljena.“3 _Problem razlage pogodbenega besedila v konkretnem izvršljivem notarskem zapisu_

22. Sporni del besedila v izvršljivem notarskem zapisu (drugi odstavek 9. člena v poglavju „VI. ZAMUDNE OBRESTI“) se glasi: „Od vložitve zahtevka pri sodišču za plačilo obresti, tečejo od zapadlih neplačanih obresti zakonite zamudne obresti.“ Gre za bistveno enako ubeseditev, kot jo pod nadpisom procesne obresti vsebuje 381. člen OZ.

23. Gre za pogodbeno pravilo, ki ima v izvršljivem notarskem zapisu lahko kakšen smisel le, če se razlaga tako, da pojem „zahtevek pri sodišču“ pomeni „predlog za izvršbo.“ Pogodbeni stranki sta namreč soglašali, da v primeru neizpolnitve konkretne obveznosti pravda ne bo potrebna in je torej ne bo, marveč se lahko upnik poplača neposredno v izvršbi. Pogodbena določba o procesnih obrestih je bila tako lahko usmerjena le v izvršbo med konkretnima strankama.

24. Pomembno je, da se poplača na enako učinkovit način, kakor če bi razpolagal s sodbo. Če bi razpolagal s sodbo, bi razpolagal z izvršilnim naslovom za plačilo glavnice, pogodbenih, zamudnih in procesnih obresti. Slednje ne bi tekle zgolj v času pravdanja, marveč tudi kasneje, vse do poplačila. Tekle bi torej tudi v času izvršbe.

25. Edina razlika med položajem, ko bi bila potrebna pravda za pridobitev izvršilnega naslova (dajatvene sodbe) ter obravnavanim položajem, ko upnik že razpolaga z izvršilnim naslovom (izvršljivim notarskim zapisom), je, da procesne obresti v obravnavanem primeru tečejo krajši čas: le od vložitve predloga za izvršbo, ne pa tudi že prej.

26. To dokazuje, da pojem procesnih obresti ni nezdružljiv z izvršilnim postopkom in da ima konkreten dogovor o procesnih obrestih lahko kakršenkoli smisel le, če se nanaša prav na izvršilni postopek. Revident ima torej prav, ko se zavzema za takšno razlago notarskega zapisa, po kateri je ta izvršilni naslov tudi za procesne obresti, ki tečejo od dne vložitve predloga za izvršbo. Ker nobena druga razlaga ni smiselna, je notarski zapis v tem delu tudi dovolj jasno določen.

_Odgovor na prvi del dopuščenega revizijskega vprašanja_

27. Odgovor na prvi del dopuščenega revizijskega vprašanja se torej glasi: neposredno izvršljiv notarski zapis, v katerem sta se upnik in dolžnik dogovorila za plačilo procesnih obresti na podlagi 381. člena Obligacijskega zakonika, predstavlja izvršilni naslov tudi za izterjavo procesnih obresti v izvršilnem postopku.

_Načelo formalne legalitete in presoja ničnosti dogovora_

28. Konkretno pravno pravilo, ki je vsebovano v izreku sodbe, zaznamuje odlika pravnomočnosti. Ta preprečuje, da bi izvršilno sodišče preizkušalo vsebinsko pravilnost sodbe kot izvršilnega naslova ali sodbi odrekalo lastnost izvršilnega naslova. Gre za enega izmed dveh vidikov načela formalne legalitete.

29. Dilema je, ali ta vidik načela velja tudi tedaj, ko izvršilni naslov ni sodba z odliko pravnomočnosti, marveč je - kakor v obravnavani zadevi - izvršilni naslov (zgolj) izvršljiv notarski zapis.

30. Vuksanović4 navaja, da je celoten ZIZ očitno prilagojen izvršbi na podlagi sodne odločbe kot tipičnega izvršilnega naslova. Utemeljeno opozarja na to, da dolžniku ni dopustno odtegniti učinkovite pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Ni mogoče šteti, da bi narok pri notarju to pravico že udejanjal. Navedeno drži. 31. Za uresničitev dolžnikove pravice iz 23. člena Ustava pa je poleg odstopa od načela formalne legalitete (pri katerem bi izvršilno sodišče v ugovornem postopku samo ugotavljalo ničnostne razloge), mogoč še drug pristop. Tak, ki vztraja pri konceptu stroge formalne legalitete, a ki hkrati omogoča „realno dosegljiv odlog izvršbe, za katerega pa je odločilna verjetnost uspeha z ničnostno tožbo in nič drugega.“5 Po slednji poti bi bila uresničena tudi zahteva iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-407/18 z dne 26. 6. 2019 (odločanje o predhodnem vprašanju, ki ga je v zadevi Aleš in Jožef Kuhar proti Addiko Bank d. d. zastavilo Višje sodišče v Mariboru). Obenem je ta sodba SEU tudi ustrezna pravna podlaga za spremembo sodne prakse pri odločanju o odlogu izvršbe v potrošniških zadevah.

32. Prednost takšnega pristopa je, da zagotavlja učinkovito pravico dolžnika do sodnega varstva, hkrati pa ne spodje instituta izvršljivega notarskega zapisa, ki je učinkovit instrument varstva upnikovega položaja.

33. Pomembna procesna okoliščina konkretnega primera je, da v obravnavani zadevi ugovornega postopka sploh (še) ni bilo, kajti izvršilno sodišče je v spornem delu že samo, po uradni dolžnosti, zavrnilo predlog za izvršbo - tudi z razlogom, da je dogovorjena obveznost nična, ker nasprotuje prepovedi anatocizma. Ta okoliščina dokončno razblini dvom, kako odločiti v obravnavani zadevi.

34. Načelo formalne legalitete pomeni, da je sodišče pri odločanju o tem, ali bo dovolilo izvršbo, „vezano na izvršilni naslov, v katerem je ugotovljen obstoj upnikove terjatve.“6

35. Načelo stroge formalne legalitete izrecno ni uzakonjeno, izhaja pa iz narave izvršilnega postopka, ki je namenjeno izterjavi v formalnem izvršilnem naslovu že določene terjatve med že določenimi subjekti, ne pa ugotavljanju obstoja terjatve (ali presojanju njene veljavnosti) in legitimacije strank. V literaturi je zastopano stališče, da načelo stroge formalne legalitete velja tudi pri odločanju na podlagi verodostojne listine7. Slednje seveda velja v dovolitveni, ne pa več v ugovorni fazi. Torej velja tembolj, da je v dovolitveni fazi izvršbe na podlagi izvršljivega notarskega zapisa izvršilno sodišče vezano z načelom stroge formalne legalitete.

36. Vezanost na formalen izvršilni naslov bi bilo mogoče v dovolitveni fazi odreči kvečjemu z argumentom neprava. Že zato, ker za uporabo tega argumenta v obravnavani zadevi ni nobene podlage, je odločitev nižjih sodišč, ki sta po uradni dolžnosti odrekli izterjavo v izvršljivem notarskem zapisu dogovorjenih procesnih obresti, napačna. Napačno je bil uporabljen prvi odstavek 17. člena ZIZ, češ da izvršljiv notarski zapis v delu, ki se nanaša na procesne obresti, ni izvršilni naslov.

_Odgovor na drugi del dopuščenega revizijskega vprašanja_

37. Odgovor se glasi: Načelo stroge formalne legalitete izvršilnemu sodišču preprečuje, da bi po uradni dolžnosti zavrnilo predlog za izvršbo, ki se opira na izvršljiv notarski zapis, češ da je ta ničen, ker dogovor o procesnih obrestih v izvršilnem postopku nasprotuje prepovedi iz 375. člena OZ.

**Odločitev o reviziji**

38. Revizija je torej utemeljena. Nižji sodišči sta napačno uporabili 17. člen ZIZ. To je Vrhovnemu sodišču narekovalo, da sklepa v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne izvršilnemu sodišču v ponovno odločanje o tem delu predloga. Procesno pooblastilo za odločitev je vsebovano v prvem odstavku 379. člena ZPP.

39. Odločitev o stroških je oprta na tretji odstavek 165. člena ZPP.

40. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Glej: M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, 3. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV založba, Ljubljana 2013, str. 96-97, 119-120. 2 B. Podgoršek, Izvršljiv notarski zapis, Odvetnik,št 2(56)/2012, str. 39 in nasl. 3 I. Merc, (Ne)določenost izvršilnega naslova, Podjetje in delo št. 3-4/2015, str. 612. 4 I. Vuksanoić, Sodišče EU in izvršba na podlagi notarskega zapisa, Odvetnik 4(92)/2019, str. 20 in nasl. 5 I. Vuksanović, nav. delo. 6 D. Wedam Lukić, Civilno izvršilno pravo, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1992, str. 32. 7 S. Triva, V. Belajec, M Dika, Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb 1984, str. 45.