Jedro

Tožniku je glede na postavljene tožbene zahtevke, v zvezi s katerimi od sodišča terja odločitev, to je ugotovitev posega v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine (uveljavljanje kršitev osebnostnih pravic) zagotovljeno drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito doseči varstvo njegovih pravic in pravnih koristi.

Sodišče je v zvezi s tožbenimi zahtevki, o katerih ni odločilo s sodbo, katere dopolnitev se predlaga, ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za vsebinsko odločanje o tožbi v predmetnem delu, ker akt, ki se izpodbija s predmetnim delom tožbenega zahtevka, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, prav tako ne drug akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

Predlogu za izdajo dopolnilne sodbe se ugodi in se sodba št. IV U 100/2017-14 z dne 2. 4. 2019 dopolni s sklepom:

III. Upravno sodišče v delu 2., 3. in 4. točke tožbenega zahtevka ni pristojno za odločanje.

IV. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva v obsegu iz točke III izreka sklepa odstopi Okrajnemu sodišču v Celju.

Obrazložitev

1. Tožnica je pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, oddelek v Celju, vložila predlog, s katerim sodišču predlaga izdajo dopolnilne sodbe, ki se nanaša na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, oddelek v Celju, št. IV U 100/2017-14 z dne 2. 4. 2019. Predlog za izdajo dopolnilne sodbe utemeljuje s tem, da sodišče z izdajo predmetne sodbe ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, saj je odločilo le o zahtevku pod tč. 1 in 5 tožbenega zahtevka, ni pa odločilo o zahtevku pod tč. 2, 3 in 4 tožbenega zahtevka. Tožnica navaja, da ni uveljavljala zgolj odprave nezakonitega akta, pač pa je postavila tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev neustavnosti vodenja samega prekrškovnega postopka ter na kršitev pravic varstva osebnih podatkov, kar vse je ravnanje organa oblasti in ne akt organa oblasti. Zato bi moralo sodišče v izreku odločati tudi o točki 2 tožbenega zahtevka in mu ugoditi. Sodišče v izreku sploh ni odločilo o tožbeno uveljavljanih kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter ustavnih jamstev iz 3., 14., 22., 23., 34., 35. in 38. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Tudi v obrazložitvi sodbe se je omejilo zgolj na 125. in 134. člen Ustave. Neuporaba oziroma kršitev teh povsem jasnih določb Ustave s strani tožene stranke pomeni očitno samovoljo in arbitrarno ravnanje tožene stranke, kar po ustavnosodni praksi hkrati predstavlja tudi kršitev tožničine pravice do enakosti in enakopravnosti iz 14. in 22. člena Ustave. Že samo dejstvo vodenja kot tudi način vodenja prekrškovnega postopka zoper tožnico kot sodnico, ko je morala polagati toženi stranki račune za svoje sodne odločitve, sta bila za tožnico ponižujoča in sta predstavljala dejanje zoper njeno čast in dobro ime. Ne drži, da se s tem ni seznanila nobena druga oseba, seznanili so se predstavniki delodajalca tožnice. Tožena stranka je z opisanim ravnanjem s tem tako kršila tudi tožničino dostojanstvo in posegla v njeno pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave, kršila pa je njene osebnostne pravice iz 35. člena Ustave. Nadalje tožnica navaja, da je očitno v nasprotju z zakonom tudi razlogovanje sodišča, da tožnici ni bila kršena pravica do varstva osebnih podatkov. Napačno vročanje in tudi to, da tožena stranka hrani tožničine osebne podatke, je v kategoričnem nasprotju z ustavno pravico do varstva osebnih podatkov. Z določbo 21. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), ki prepoveduje hrambo podatkov, je hramba predmetnega opozorila pri toženi stranki prepovedana, saj bi opozorilo in s tem vse osebne podatke tožnice, ki jih ta vsebuje, morala tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 53. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in 21. členom ZVOP-1 takoj uničiti. Tožnica svoj tožbeni zahtevek na prepoved nadaljevanja in prepoved ponovitve dejanj iz zahtevka utemeljuje zlasti z grožnjami tožene stranke, da v primeru ponovitve prekrška ne bo ostalo zgolj pri sankciji opozorila. Tožnica sodišču predlaga, da izda dopolnilno sodbo, s katero v izreku sodbe odloči o delu tožbenega zahtevka iz tč. 2, 3 in 4, priglaša pa tudi stroške postopka, vezane na predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

2. O navedenem predlogu za izdajo dopolnilne sodbe je Upravno sodišče Republike Slovenije enkrat že odločilo s sodno odločbo št. IV U 100/2017-19 z dne 7. 5. 2019, s katero je predlog za izdajo dopolnilne sodbe zavrnilo (točka I izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (točka II izreka). Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) je s sklepom št. I Up 152/2019 z dne 11. 12. 2019 pritožbi tožnice zoper to odločbo ugodilo ter izpodbijano odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri tem pa sodišču prve stopnje naložilo, da mora predlogu za izdajo dopolnilne sodbe ugoditi ter odločiti še o 2., 3. in 4. točki tožbenega zahtevka.

3. Tožnica je po navedeni odločitvi Vrhovnega sodišča podala pripravljalno vlogo, v kateri vztraja pri vseh podanih tožbenih zahtevkih, podrobno pa obrazlaga zahtevek za povrnitev stroškov. V zvezi s tem navaja, da bo moralo sodišče odločiti o povrnitvi stroškov postopka, ki se tičejo tega še litispendentnega tožbenega zahtevka, v skladu z določili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in s tem v višini posameznih opravljenih storitev, ovrednotenih po Odvetniški tarifi in ne po tretjem odstavku 25. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

4. Pripravljalno vlogo je podala tudi tožena stranka, v njej pa uvodoma pojasnjuje, da tožnica ni storila vsega, kar je bila kot odgovorna oseba državnega organa že po zakonu dolžna storiti, da bi preprečila nezakonito javno objavo enoličnega identifikacijskega podatka (EMŠO) posameznika na svetovnem spletu, ki pomeni enega najhujših posegov v osebnostno pravico in pravico varstva osebnih podatkov, s katero so bile primarno ogrožene pravice in svoboščine prizadetega posameznika ter njegovih ustavnih jamstev, sedaj pa skuša prikazati in uveljaviti kršitev njenih človekovih in temeljnih svoboščin ter ustavnih jamstev. Nadalje navaja, da prekrškovnega postopka zoper tožnico nikoli ni niti uvedla niti vodila, temveč je namesto uvedbe postopka o prekršku izrekla opozorilo, ki je bilo zato pri toženi stranki evidentirano zgolj kot dokumentarno gradivo v okviru zadevnega inšpekcijskega spisa in v nobeni drugi evidenci, tudi ne v evidenci opozoril v smislu 53. člena ZP-1. Zaradi navedenega prekrškovni spis sploh ne obstoji, s tem pa tudi ni bilo nikoli nobene potrebe, da bi tožena stranka o tožnici zbirala in/ali za potrebe izdaje prekrškovne odločbe nadalje obdelovala osebne podatke iz četrtega odstavka 56. člena ZP-1 in je namesto tega skladno z načelom sorazmernosti iz ZVOP-1 celo dokument izrečenega opozorila tožnici osebno vročala na delovno mesto na naslovu delodajalca. Zato tožena stranka zavrača trditve tožnice o nezakonitih in neustavnih dejanjih tožene stranke in sodišču predlaga, da razsodi, da tožena stranka ni storila dejanja nezakonitega in neustavnega vodenja prekrškovnega postopka zoper tožnico in ni kršila njenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter ustavnih jamstev. V konkretnem primeru namreč ni šlo za izvajanje sojenja v konkretni zadevi, kjer je edino relevantna zahteva po zagotavljanju nepristranskosti in neodvisnosti sodnika, ampak za vprašanje neustreznega zavarovanja osebnih podatkov. Sodišču predlaga, da z izdajo dopolnilne sodbe o 2., 3. in 4. točki tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

5. Na navedbe tožene stranke v pripravljalni vlogi je odgovorila tožnica v pripravljalni vlogi, v kateri najprej oporeka navajanju tožene stranke v delu očitkov glede nezakonitega ravnanja tožnice, ko si po tožničinih navedbah tožena stranka še naprej na škodo tožnice dovoli protipravno jemati pravice, ki jih po zakonu in ustavi nima. Nadalje tožnica kot neresnične in neutemeljene ocenjuje navedbe tožene stranke, da zoper tožnico ni uvedla in ni vodila prekrškovnega postopka, ker je že v uvodu opozorila zapisala, da gre za postopek o prekršku. Tožena stranka tudi neresnično trdi, da naj predmetnega opozorila ne bi shranila v svojem arhivu, kar je razvidno že iz zadnjega odstavka opozorila, v katerem je odrejena hramba pri njej. Neutemeljene so tudi navedbe tožene stranke, da ni posegala v konkretni sodni postopek, saj je bilo sodno dejanje razglasitve in vročitve predmetnega sklepa z objavo preko AJPES eno od procesnih dejanj znotraj predmetnega stečajnega postopka. Takšna je tudi ugotovitev sodišča v sodbi št. IV U 100/2017-14 z dne 2. 4. 2019. Tožnica nadalje pojasnjuje razloge, zakaj meni, da je bila vročitev predmetnega opozorila tožnici nepravilna. Ker tožena stranka še naprej trdi, da je imela in ima pravico voditi tovrstne postopke, je treba v obvarovanje tožnice in vseh oseb, ki bi se lahko znašle v primerljivem pravnem položaju, ugotoviti nezakonitost uvedbe in vodenja postopka kot ravnanja tožene stranke zoper tožnico, toženi stranki pa tovrstna dejanja s sodbo v bodoče tudi izrecno prepovedati. Tožnica ponavlja tožbeni zahtevek in zahteva povrnitev stroškov.

K predlogu za izdajo dopolnilne sodbe:

6. Predlog za izdajo dopolnilne sodbe je utemeljen.

7. Pravna podlaga za izdajo dopolnilne sodbe je prvi odstavek 325. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, v skladu s katerim lahko stranka, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, naj se sodba dopolni.

8. Glede na navedeno določilo ZPP, ki se uporablja v upravnem sporu, ker ZUS-1 posebnih določb o dopolnilni sodbi nima, in upoštevajoč stališče Vrhovnega sodišča v sklepu št. I Up 152/2019 z dne 11. 12. 2019, je sodišče odločilo, da je predlog za izdajo dopolnilne sodbe utemeljen, ker je treba odločiti še o preostalih tožbenih zahtevkih, zato je temu predlogu ugodilo in v nadaljevanju presojalo tožbene zahtevke v točkah 2, 3 in 4. K odločitvi o tožbenih zahtevkih iz 2., 3. in 4. točke:

9. Sodišče je ugotovilo, da v tožbenih zahtevkih, ki so predmet predloga za izdajo dopolnilne sodbe, niso izpolnjeni pogoji za tožbo v upravnem sporu.

10. Uvodoma sodišče ugotavlja, da je tožnica v točki 2 tožbenega zahtevka sodišču predlagala ugotovitev, da je dejanje vodenja predmetnega prekrškovnega postopka zoper tožnico nezakonito in neustavno in je tožena stranka s tem tožnici kršila človekove pravice in temeljne svoboščine ter ustavna jamstva iz 3., 14., 22., 23., 34., 35., 38., 125. in 134. člena Ustave. V točki 3 tožbenega zahtevka je predlagala, da sodišče toženi stranki naloži, da v roku 3 dni uniči izpodbijani akt, ki ga hrani v svojem arhivu, in s tem zagotovi, da ne bo več hranila osebnih podatkov o tožnici iz izpodbijanega akta. V točki 4 tožbenega zahtevka pa je sodišču predlagala, da toženki prepove, da bi v bodoče nadaljevala ali ponovila dejanja iz točke 2 tožbenega zahtevka in tem podobna ravnanja.

11. Ker je tožnica v točki 1 tožbenega zahtevka predlagala odpravo izpodbijanega akta (sodišče je tožbi v tem delu ugodilo), sodišče ugotavlja, da je tožnica uveljavljala tako izpodbojni kot ugotovitveni zahtevek, pri čemer gre za dva glavna, enakovredna tožbena zahtevka. Tako združevanje zahtevkov se šteje za objektivno kumulacijo zahtevkov, pri čemer mora vsak zahtevek izpolnjevati enake procesne pogoje, kot če bi bil uveljavljan v posebni tožbi. To pomeni, da mora vsak od tako postavljenih zahtevkov izpolnjevati procesne predpostavke za njegovo obravnavo.

12. Glede na navedeno je sodišče najprej presojalo, ali tožbeni zahtevki v točkah 2, 3 in 4 izpolnjujejo vse procesne predpostavke. Ker gre v konkretnem primeru za subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1, je sodišče presojalo, ali je za poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, ki ga uveljavlja tožnica, zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za specifično ureditev upravnega spora v primeru zatrjevanega posega v ustavne pravice, zato je sodišče pred vsebinsko obravnavo tožbenih zahtevkov dolžno presojati, če ima tožnica v konkretnem primeru za vsakega od postavljenih tožbenih zahtevkov na razpolago drugo sodno varstvo.

13. Po presoji sodišča je tožnici glede na postavljene tožbene zahtevke, v zvezi s katerimi od sodišča terja odločitev, zagotovljeno drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito doseči varstvo tožničinih pravic in pravnih koristi. Tožnica namreč terja ugotovitev posega v njene človekove pravice in temeljne svoboščine (točka 2 tožbenega zahtevka). Sodišče ugotavlja, da tožnica v tej točki tožbenega zahtevka uveljavlja kršitev osebnostnih pravic. Za osebnostne pravice je namreč značilno, da pripadajo človeku kot takemu, da so sestavni del njegove osebnosti in se tičejo njegove osebe, da varujejo fizično in moralno bistvo posameznika, da učinkujejo zoper vsakogar in da imajo zlasti negativno vsebino (prepoved posega). Prav poseg v pravice s temi značilnostmi tožbeno uveljavlja tožnica s tem, ko zatrjuje, da ji je poseženo v zgoraj navedene ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine tako, da je tožena stranka s postopkom in izdajo izpodbijanega akta posegla v pravni postopek v posamični sodni zadevi (stečajni postopek St .../2013). Za sodno varstvo teh pravic pa je po presoji sodišča na podlagi 1. člena ZPP zagotovljeno sodno varstvo v civilnem sporu po pravdnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti. Takšen zahtevek bi tožnica namreč lahko uveljavljala na podlagi določbe 134. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki v prvem odstavku določa, da ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. V skladu z drugim odstavkom tega člena pa lahko sodišče oziroma drug pristojni organ odredi, da kršitelj preneha z dejanjem, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določen denarni znesek, odmerjen skupaj ali od časovne enote.

14. Glede na zgoraj opisano vsebino 134. člena OZ, ki posamezniku omogoča, da od sodišča zahteva odreditev prenehanja dejanja, s katerim se med drugim krši kakšna osebnostna pravica, sodišče ugotavlja, da takšen ukrep sodišča splošne pristojnosti po vsebini stvari nujno predpostavlja predhodno ugotovitev posega v osebnostne pravice, kar je predmet tožbenega zahtevka v točki 2. Poleg tega je v tem členu OZ urejena tudi zahteva za preprečitev takšnih kršitev in odstranitev posledic teh kršitev, kar tožnica uveljavlja v točki 3 tožbenega zahtevka, ko zahteva uničenje izpodbijanega akta, in v točki 4 tožbenega zahtevka, ko zahteva prepoved ponavljanja ali nadaljevanja dejanj iz točke 2 tožbenega zahtevka. Tako ima tožnica na razpolago možnost sodnega varstva pred sodiščem splošne pristojnosti (1. člen ZPP), za reševanje takšnih zahtevkov pa ni predvidena pristojnost upravnega sodišča. 15. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že sprejelo stališče, da za učinkovitost drugega sodnega varstva ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic (npr. sklep Up-1122/12 in U-I-59/14 z dne 15. 10. 2015). V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da ni razlogov, ki bi kazali na možnost, da bi bilo sodno varstvo v takih primerih bolj učinkovito v upravnem sporu kot v pravdnem postopku, v katerem se redno odloča o varstvu osebnostnih pravic.

16. Glede na navedeno je sodišče v zvezi z navedenimi tožbenimi zahtevki, o katerih ni odločilo s sodbo, katere dopolnitev se predlaga, ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za vsebinsko odločanje o tožbi v predmetnem delu, ker akt, ki se izpodbija s predmetnim delom tožbenega zahtevka, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, prav tako, ob upoštevanju načela subsidiarnosti sodnega varstva v smislu drugega odstavka 157. člena Ustave v zvezi s 4. členom ZUS-1, ne drug akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

17. Navedena ugotovitev sodišča po vsebini pomeni, da upravno sodišče ni pristojno za odločanje o spornih tožbenih zahtevkih predmetne tožbe (ker torej niso izpolnjeni pogoji za odločanje o le-teh po 4. členu ZUS-1), zato se sodišče na podlagi prvega odstavka 19. člena ZPP izreka za nepristojno. Kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, mora sodišče na razloge iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti paziti ves čas postopka, to določbo pa je sodišče na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabilo v konkretnem upravnem sporu zato, ker je vprašanje, do kdaj sodišče pazi na procesne predpostavke (tudi zgoraj navedeno), v ZUS-1 drugače urejeno kot v ZPP (v drugem odstavku 19. člena). Na podlagi prvega odstavka 23. člena ZPP, ki določa, da sodišče po pravnomočnosti sklepa, s katerim je izreklo, da ni pristojno (19. in 22. člen), odstopi zadevo pristojnemu sodišču, je sodišče zadevo v navedenem obsegu, v katerem je o tožbenih zahtevkih pristojno odločati sodišče splošne pristojnosti v pravdnem postopku, zadevo po pravnomočnosti tega sklepa odstopilo krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Celju. Takšno postopanje je tudi v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča (zadeva I Up 104/2019).

18. Sodišče je navedeno odločitev sprejelo na seji sodnega senata. Prvi odstavek 326. člena ZPP sicer določa, da v primeru, če predsednik senata spozna, da je predlog za dopolnitev sodbe utemeljen, razpiše glavno obravnavo, da se izda sodba o zahtevku, o katerem ni bilo določeno. Vendar drugi odstavek tega člena določa, da se lahko dopolnilna sodba izda tudi brez nove glavne obravnave, če naj jo izda isti senat, ki je izdal prvotno sodbo, zahtevek, katerega dopolnitev se zahteva, pa je bil zadosti obravnavan. Sodišče je v predmetni zadevi, ki se nanaša na sporni del obravnavane tožbe, odločilo brez opravljene glavne obravnave, ker je postopek zaključilo v fazi preverjanja, ali je sodišče sploh pristojno za odločanje o spornih tožbenih zahtevkih. Iz teh razlogov je sodišče tudi odločilo v senatu, ki ni isti kot senat, ki je izdal prvotno sodbo. Sodišče namreč ni presojalo utemeljenosti tožbenih zahtevkov, ampak zgolj izpolnjevanje procesnih pogojev za obravnavo.