Jedro

Tožnica, ki ni upoštevala prednosti, je ravnala napačno, čeprav kot otrok ne krivdno, vendar za toženca ne nepričakovano in neodvrnljivo (177. člen ZOR). Ker je toženec s prekoračeno in neprilagojeno hitrostjo krivdno kršil prometne predpise, je njegov del odgovornosti večji in znaša 70 %, tožničin pa 30 %.

Izrek

I. 1. Reviziji tožeče stranke se deloma ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se delno spremenita, tako do se izrek sodbe poslej glasi: "1. Toženi stranki S. Z. in Z. T. d.d., N. m. sta nerazdelno dolžni plačati prvi tožnici J. J. odškodnino v znesku 10.570.000 SIT, drugemu tožniku R. J. v znesku 1.050.000 SIT in tretji tožnici T. J. v znesku 1.050.000 SIT, vsem z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 13.4.2000 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

2. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji."

II. Revizija tožeče stranke v preostalem delu in revizija prve tožene stranke se zavrneta.

III. Revizija druge tožene stranke se zavrže. IV. Toženi stranki morata nerazdelno povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 134.850 SIT in stroške revizijskega postopka v znesku 152.700 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati prvi tožnici J. J. odškodnino v znesku 8.160.000 SIT, drugemu tožniku in tretji tožnici R. in T. J. pa vsakemu 900.000 SIT. Ugotovilo je, da se je prva tožnica, ki je bila tedaj stara 10 let, dne 9.8.1992 hudo poškodovala v prometni nesreči, ko je s kolesom zapeljala na prednostno cesto, kjer jo je z avtomobilom zadel prvi toženec. Z odcepa stranske ceste, po kateri je pripeljala tožnica, je po glavni cesti v smeri proti levi, od koder je pripeljal toženec, preglednost slaba. Toženec je vozil s hitrostjo približno 67 kilometrov na uro, kar ni bila razmeram prilagojena hitrost. Upoštevalo je, da je toženčeva odgovornost objektivna in njegov del odgovornosti ocenilo na 60 odstotkov, tožnico samo pa zadene 40 odstotkov odgovornosti, ker je povzročila nevaren položaj, ko je zapeljala na prednostno cesto in pri tem spregledala toženčev avtomobil. Poudarilo pa je, da tožnica za toženca ni predstavljala nepričakovane ovire. Tožnica je utrpela zelo hude poškodbe in sicer obtolčenine možganov s krvavitvami v lobanjsko votlino, odrgnine in rane po obrazu in telesu, zlom desne nadlahtnice, zlom leve lopatice, ključnice in stegnenice, ter obsežne rane v zatilju in na hrbtu. Zdravljenje in rehabilitacija sta bila dolgotrajna in mučna. Prestala je hude bolečine. Posledice so hude, posebno na kognitivnem področju, področju pomnenja in koncentracije. Tožnici je določilo odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 3.000.000 SIT, za strah 600.000 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.000.000 SIT in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 9.000.000 SIT, skupaj 13.600.000 SIT ter ji glede na obseg soodgovornosti prisodilo 60 odstotkov tega zneska, to je 8.160.000 SIT. Tožnikoma R. in T. J., staršema prve tožnice, je za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti hčerke določilo odškodnino vsakemu po 1.500.000 SIT in jima glede na soodgovornost tožnice prisodilo po 900.000 SIT vsakemu.

Proti sodbi so se pritožile vse pravdne stranke. Sodišče druge stopnje je vse pritožbe zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Revizijo vlagajo vse pravdne stranke. Tožeča stranka uveljavlja revizijske razloge po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, izpodbija zavrnilni del sodbe in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je v celoti podana odgovornost prvega toženca. Razčlenjuje potek dogodkov, ki so pripeljali do nesreče in sklepa, da je prvi toženec objektivno odškodninsko odgovoren in da za njegovo ekskulpacijo ni razlogov, so pa razlogi za to, da je tudi krivdno odgovoren, saj je prekoračil dovoljeno hitrost 60 kilometrov na uro in ni vozil dovolj previdno in prilagojeno. Toženec je domačin in so mu razmere dobro poznane.

Revizija se zavzema za priznanje vse uveljavljane odškodnine in v zvezi s tem podrobno povzema podatke o poškodbah, zdravljenju, rehabilitaciji in posledicah, ki se kažejo v 65 odstotno zmanjšani življenjski aktivnosti in v skaženosti. Drugi tožnik in tretja tožnica navajata svojo prizadetost zaradi invalidnosti hčerke in se zavzemata za priznanje cele zahtevane odškodnine.

Prvi toženec uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek zoper njega zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje. Tudi ta revizija razčlenjuje okoliščine prometne nesreče in meni, da ravnanje tožnice v celoti ekskulpira toženca, vsekakor pa njegova odgovornost ni večja kot 30 odstotna. Izpodbija tudi višino prisojene odškodnine.

Druga tožena stranka izpodbija samo odločitev o odškodnini drugega tožnika in tretje tožnice. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo, tako da zavrne zahtevek teh dveh tožnikov. Navaja, da pri prvi tožnici ne gre za posebno težko invalidnost, zato starša nista upravičena do odškodnine.

Na revizijo druge tožene stranke sta odgovorila drugi tožnik in tretja tožnica. V odgovoru zavračata navedbe revizije in predlagata, da jo revizijsko sodišče zavrne. Na ostale revizije, ki so bile vročene nasprotnim strankam, te niso odgovorile. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njih ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija tožeče stranke je deloma utemeljena, revizija prvega toženca ni utemeljena, revizija druge tožene stranke pa ni dovoljena.

Reviziji tožeče in prve tožene stranke se nanašata na ista vprašanja, zato ju revizijsko sodišče obravnava skupaj. V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka je bilo na prvi in drugi stopnji sojenja ugotovljeno, da je kritičen položaj povzročila tožnica, ki je s kolesom zapeljala na prednostno cesto in pri tem spregledala toženčev avtomobil. Za toženca je ugotovljeno, da je vozil s hitrostjo približno 67 kilometrov na uro, kar obe sodbi štejeta za neprilagojeno hitrost, kar je kršitev 45. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP). Sodišče druge stopnje šteje takšno hitrost tudi za prekoračeno (27. člen ZTVCP), ker je bila hitrost na kraju nesreče omejena s prometnim znakom na 60 km/h. Takemu naziranju revizijsko sodišče pritrjuje, ker izvoz iz tovarne ni javna cesta in priključek tovarniškega dovoza ni križišče v smislu 24. točke 10. člena ZTVCP ter zato ne spreminja prometnega režima na cesti, na kateri je pred tem z znakom omejena dovoljena hitrost. Ker je toženec domačin in so mu razmere poznane, mu sodbi utemeljeno pripisujeta tudi premajhno previdnost. Z navedeno hitrostjo je vozil namreč kjub temu, da je peljal mimo avtobusnega postajališča in odcepa v tovarno ter se približeval nepreglednemu in zato nevarnemu odcepu stranske ceste. Toženec dobro razume pomen omejitve hitrosti v takšnih okoliščinah, na kar kažejo njegove revizijske navedbe, s katerimi zanika, da bi zaradi tega tožnici odvzel možnost, da se prepriča o varnem prečkanju prednostne ceste. Čeprav ni ugotovljeno, da bi bila njegova hitrost takšna, da ga ni bilo v tožničinem vidnem polju, pa je prekoračena in neprilagojena hitrost nedvomno otežila tožnici presojo o tem, ali more varno prečkati prednostno cesto. Večja hitrost od dovoljene pa je vsekakor vplivala tudi na težo poškodb, ki jih je tožnici povzročilo trčenje. Toženec, ki je prekršil navedena prometna pravila in poleg tega kljub poznavanju razmer vozil neprevidno, je ravnal krivdno. To je razlog, zaradi katerega ni mogoča popolna ekskulpacija po drugem odstavku 177. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Njegova ugotovljena krivdna odškodninska odgovornost poleg siceršnje objektivne je pomembna zaradi ugotavljanja deleža odgovornosti vsake od strank, udeležene v prometni nesreči. Večja stopnja krivde sicer objektivno odškodninsko odgovornega imetnika nevarne stvari namreč zmanjšuje stopnjo soodgovornosti drugega udeleženca (prim. Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča dne 22.6.1993, Poročilo I/93 str.18). V obravnavanem primeru je tožnica ravnala napačno, čeprav kot otrok ne krivdno, vendar za toženca ne nepričakovano in neodvrnljivo (177. člen ZOR). Ker je toženec s prekoračeno in neprilagojeno hitrostjo krivdno kršil prometne predpise, je njegov del odgovornosti večji od tistega, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Po presoji revizijskega sodišča gre za 70-odstotno toženčevo in za 30-odstotno tožničino odgovornost. V tem obsegu je revizija tožeče stranke utemeljena glede temelja zahtevka. Podan je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in sicer tretjega in prvega odstavka 177. člena ZOR ter 45. in 27. člena ZTVCP.

Deloma je utemeljena revizija prve tožnice tudi glede višine prisojene odškodnine in sicer za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 1.000.000 SIT in zaradi skaženosti za 500.000 SIT.

Posledice tožničinih poškodb so zelo hude. Sodbi na podlagi izvedenskega mnenja ugotavljata, da je tožnica fizično prizadeta zaradi različne dolžine nog, da je zaradi posegov dodatno oslabljena leva noga, poslabšal se ji je vid in je manj okretna. Bistvene pa so psihoorganske motnje. Zaradi težav s pomnenjem, razumevanjem, koncentracijo in obvladanjem učnega gradiva, kljub izjemni pomoči staršev, porabi za šolo ves čas in energijo, tako da se ne ukvarja z ničimer drugim, uspeh pa je kljub temu skromen. Tožnica je prikrajšana za druženje z vrstniki, zabavo, rekreacijo in vse ostalo, kar dela življenje lepše in prijetnejše. Po mnenju izvedenke dr. T. tožnica ne bo sposobna za pridobitno delo, ki zahteva samostojnost, prožnost, prilagodljivost in iznajdljivost ter so možnosti poklicne izbire zanjo zožene. Vse to upravičuje tožnico do višje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Gre za bistvena prikrajšanja pri vseh dejavnostih: pri delu, učenju, družabnosti, zabavi in rekreaciji. Tožnico je nesreča doletela še kot otroka pri 10 letih starosti. Ob upoštevanju vsega navedenega je utemeljena odškodnina za to obliko nepremoženjske škode 10.000.000 SIT. V tem obsegu je revizija tožeče stranke utemeljena.

Podobno velja za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Gre za hude brazgotine na hrbtu, poleg tega za nakazano šepanje in druge brazgotine. Upoštevati je treba tožničino starost in spol ter v zvezi s tem presoditi njeno prizadetost. Zato je po presoji revizijskega sodišča odškodnina za to škodo utemeljena v znesku 1.500.000 SIT.

V ostalem reviziji tožeče in prve tožene stranke nista utemeljeni. Odškodnina za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 3.000.000 SIT je primerna glede na trajanje in intenzivnost bolečin, ki jih je tožnica pretrpela med dolgotrajnim zdravljenjem in glede na druge neugodnosti, ki jih je morala prestati. Vse to je podrobno povzeto v obeh sodbah na podlagi mnenj izvedencev in zato ponavljanje ni potrebno. Gre za sorazmerno visoko odškodnino, toda tudi za zelo mučno in dolgotrajno zdravljenje, med katerim je tožnica poleg bolečin trpela še številne druge hude nevšečnosti. Glede na to ni utemeljeno niti zavzemanje prve tožene stranke za nižjo odškodnino, niti zavzemanje tožeče stranke za višjo odškodnino.

Enako velja za odškodnino za strah. Tudi v tem pogledu je tožnica veliko pretrpela. Odškodnina v znesku 600.000 SIT je v mejah, ki jih za to obliko škode pozna sodna praksa. Določena je s pravilnim upoštevanjem kriterijev po 200. členu ZOR.

Navedeni razlogi, s katerimi je bilo deloma ugodeno reviziji tožnice, pojasnjujejo tudi zavrnitev revizije prve tožene stranke. O teh revizijah je revizijsko sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 380. člena in na podlagi 378. člena ZPP.

Revizija druge tožene stranke pa ni dovoljena. Ta revizija izpodbija odločitev o odškodnini za drugega tožnika in tretjo tožnico, za vsakega 900.000 SIT. Gre za dva samostojna zahtevka, ki bi ju bilo mogoče uveljavljati v ločenih pravdah. Vrednost spornega prdmeta se določi za vsak zahtevek posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP). Za nobenega od tožnikov vrednost spornega predmeta ne dosega meje, ki jo drugi odstavek 367. člena ZPP določa za dovoljenost revizije. Zato ta revizija ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

V tej pravdi so pravdne stranke deloma uspele s svojimi zahtevki oziroma ugovori. Tožeča stranka je v pretežnem delu uspela s temeljem zahtevka, v manjšem pa z višino, toženi stranki pa obratno. Zato je revizijsko sodišče glede na uspeh revizije tožeče stranke spremenilo tudi izrek o stroških in na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da stroške postopka na prvi stopnji krijejo pravdne stranke vsaka svoje. O pritožbenih in revizijskih stroških pa je odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP. Pritožbene in revizijske stroške je tožeči stranki priznalo glede na znesek, s katerim je uspela. Stroški predstavljajo odvetniško nagrado s poviškom za zastopanje več strank in DDV ter takse od pritožbe in revizije drugega tožnika in tretje tožnice.