Jedro

Sodišče prve stopnje je zaradi nerazčiščenih spornih vprašanj, ne da bi odpravilo odstopanja med različnima mnenjema invalidskih komisij, najmanj preuranjeno zaključilo, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti in posledično na podlagi dejstva, da tožnica še ni dopolnila 65 let starosti, tožbeni zahtevek zavrnilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 28. 9. 2017 in odločbe št. ... z dne 1. 6. 2017 ter priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Ne more se sprijazniti s tem, da pri svoji starosti, dopolnjeni pokojninski dobi 12 let 8 mesecev in 11 dni in takšnim zdravstvenim stanjem, nima pravice do invalidske pokojnine. S tožbo je uveljavljala priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine in jo utemeljevala prav s temi dejstvi, torej, da je rojena 1. 9. 1963 in da ima dopolnjene 12 let pokojninske dobe in katere zdravstvene težave oziroma diagnoze so pri njej ugotovljene. Boluje za revmatoidnim artritisom, ima prirojeno deformacijo in artrozo obeh kolkov, coxartrozo, torakolumbalno spinozo hrbtenice, spondilozo, depresijo, hipermetropijo, ambliopijo, presbiopijo. Meni, da je upravičena do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 28. 9. 2017, sporno pa je, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Predvsem je sporno, ali je pri tožnici podano katero od stanj, določenih v 41. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2). Po tej določbi pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo brez poklicne rehabilitacije, ki pa mu zaradi starosti ni zagotovljena in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti.

6. Za odgovor na vprašanje ali tožnica izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, je torej potrebno ugotoviti, ali je pri njej prišlo do popolne nezmožnosti za delo in do I. kategorije invalidnosti, do II. ali III. kategorije invalidnosti in ali je pri njej podana II. kategorije invalidnosti ter ali je zmožna za drugo delo brez poklicne rehabilitacije. Pri ugotavljanju, ali pri tožnici obstaja katero od navedenih stanj, je glede na definicijo invalidnosti določeno v 63. členu ZPIZ-2, ki jo je pravilno citiralo že sodišče prve stopnje, pomembna ugotovitev, za koliko odstotkov je tožničina delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana.

7. V predsodnem postopku, ko je toženec ugotavljal tožničino delazmožnost, je bila invalidska komisija I. stopnje dne 25. 5. 2017 mnenja, da je pri tožnici od 25. 5. 2017 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožna za delo na delovnem mestu, na katerem je delala, to je NK delavka. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu: pretežno sedeče delo (1/2 do 2/3 delovnega časa), fizično lažje delo z dvigovanjem bremen do 8 kg, ki ne zahteva gibov z zgornjima udoma nad višino ramen, v ugodnem mikroklimatskem okolju. Invalidska komisija II. stopnje pa je v pritožbenem postopku dne 25. 9. 2017 menila, da je pri tožnici od 25. 5. 2017 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožna s polnim delovnim časom za delo na delovnem mestu, na katerem je delala, to je NK delavka. S krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko je zmožna opravljati delo na drugem delu, kjer bo opravljala pretežno sedeče, fizično lažje delo, z dvigovanjem bremen do 8 kg v ugodnem mikroklimatskem okolju.

8. Iz obrazložitve mnenj izhaja, da se tožnica zdravi zaradi revmatoidnega artritisa, operirana je bila zaradi kongenitalne deformacije levega kolka, narejena je bila valdizacijska osteotomija. Zdravi se zaradi arterijske hipertenzije, prisotna je torakolumbalna skolioza hrbtenice, omejene ima gibe v ramenih in kolkih, zlasti v levem, artrozo kolen, obravnavana je pri psihiatru, ki ugotavlja predvsem somatske težave in depresivno naravnanost, povezano z neugodnim socialnim položajem.

9. Kot izhaja iz citiranih mnenj invalidskih komisij glede preostale delovne zmožnosti nista bili enotnega mnenja, saj je invalidska komisija I. stopnje menila, da je tožnica zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delu z omejitvami s polnim delovnim časom, invalidska komisija II. stopnje pa, da je tožnica zmožna s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, zmožna opravljati delo na drugem delu z omejitvami. Pri tem nobena od invalidskih komisij ni ugotavljala do kakšnega odstotnega zmanjšanja delazmožnosti za svoj poklic je prišlo pri tožnici glede na težo njenih obolenj in sicer, ali je pri njej prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic za manj kot 50 % ali za 50 % in več, kar je v zadevi odločilno. Za pravilno odločitev, ali tožnica, rojena 1. 9. 1963 in z dopolnjeno pokojninsko dobo v Sloveniji v trajanju 12 let, 8 mesecev in 11 dni in v BIH 2 meseca in 26 dni oziroma skupaj 12 let, 11 mesecev in 7 dni, izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, je potrebno razčistiti vprašanje, kateri je tožničin svoj poklic, kakšna preostala delovna zmožnost je podana pri tožnici (še posebej glede na različni mnenji invalidskih komisij), do kakšnega odsotnega zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic je prišlo pri tožnici in ali je glede na težo obolenj pri tožnici podana II. kategorija invalidnosti in ali je za drugo delo zmožna brez poklicne rehabilitacije ali ne, in ali ji je zagotovljena poklicna rehabilitacija, ob upoštevanju njene starosti.

10. Ker je sodišče zaradi nerazčiščenih navedenih vprašanj, ne da bi odpravilo odstopanja med različnima mnenjema invalidskih komisij, najmanj preuranjeno zaključilo, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti in posledično na podlagi dejstva, da tožnica še ni dopolnila 65 let starosti, tožbeni zahtevek zavrnilo.

11. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje razčistilo dejansko stanje v nakazani smeri, torej najprej, kaj je tožničin svoj poklic, nato pa s pridobitvijo izvedenskega mnenja v sestavi ustreznih specialistov, vprašanje, do kakšnega zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic je prišlo pri tožnici, in sicer ali za manj ali za 50 % in več ob upoštevanju vseh tožničinih zdravstvenih težav. Po tako dopolnjenem postopku bo ugotovilo, ali je pri tožnici podano katero od stanj iz 41. člena ZPIZ-2 in ali glede na starost in dopolnjeno pokojninsko dobo ter ugotovljenim datumom nastanka zmanjšane delovne zmožnosti, kot pomembnim, če ne odločilnim dejstvom, izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje bo potem ponovno presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb in utemeljenost tožbenega zahtevka.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Zadevo je potrebno vrniti v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, saj glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ne more odpravljati pomanjkljivosti postopka pred sodiščem prve stopnje, ki sploh ni izvedlo dokazov pomembnih za samo odločitev. Vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje pa je smotrnejše tudi iz vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.