Jedro

V skladu s prvim odstavkom 507. člena ZTFI je postopek sodnega varstva dovoljen le proti odločbam agencije, ne pa tudi proti odločbam predsednika senata. Proti slednjim ima prevzemnik v skladu s prvim odstavkom 554. člena ZTFI pravico vložiti ugovor. Sodno varstvo zoper odločbo predsednika senata torej ni predvideno, zato je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na odločbo predsednika senata, zavrglo.

Rok za objavo prevzemne ponudbe iz prvega odstavka 28. člena ZPre-1 ni prekluzivne narave. ZPre-1 ne določa, da po poteku tega roka prevzemne ponudbe ni več mogoče objaviti. Niti ne določa, da se zamuda roka za objavo prevzemne ponudbe šteje za odstop od prevzemne namere, zaradi česar prevzemnik v enem letu po tem ne sme dati nove prevzemne ponudbe.

Zamuda roka za objavo prevzemne ponudbe zato ne more imeti za posledico sklepa, da prevzemna ponudba ni v skladu z zahtevami iz ZPre-1.

Izrek

Tožba zoper odločbo 40201-14/2011-18 z dne 19. 12. 2011 se zavrže. Tožbi zoper odločbo 40201-14/2011-20 z dne 6. 1. 2012 se ugodi, izpodbijana odločba se odpravi in zadeva vrne toženki v ponoven postopek.

Toženka je dolžna povrniti tožniku 350,00 EUR stroškov postopka, v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne po vročitvi odločbe do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik je 13. 9. 2011 pridobil 94 odstotkov delnic ciljne družbe L. T. Po določbi prvega odstavka 12. člena Zakona o prevzemih (v nadaljevanju ZPre-1) je (bil) dolžan dati prevzemno ponudbo.

2. Njegovo zahtevo za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo za delnice ciljne družbe L. T. z dne 17. 10. 2011 je toženka sprva kot prepozno zavrgla, v ponovljenem postopku, ki se je vodil po odpravi sklepa s sodbo v zadevi G 53/2011 z dne 5. 12. 2011, pa jo je kot neskladno z ZPre-1 zavrnila. Z odločbo 40201-14/2011-18 z dne 19. 12. 2011 (v nadaljevanju Odločbo I) je namreč predsednik senata na podlagi 1. točke drugega odstavka 552. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI) zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo z dne 17. 10. 2011 in dopolnjeno 20. 10. 2011, 9. 12. 2011 in 15. 12. 2011 za 1.505.431 navadnih kosovnih delnic z glasovalno pravico ... ciljne družbe, z odločbo 40201-14/2011-20 z dne 6. 1. 2012 (v nadaljevanju Odločbo II) pa je senat toženke zavrnil tožnikov ugovor zoper Odločbo I in tožniku naložil plačilo pavšalnega nadomestila stroškov postopka v znesku 400,00 EUR.

Postopek sodnega varstva

3. V postopku sodnega varstva tožnik izpodbija obe odločbi toženke. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovnemu sodišču) predlaga, da izpodbijani odločbi odpravi in toženki naloži, da v roku 8-ih delovnih dni izda odločbo, s katero bo tožniku dovolila objavo prevzemne ponudbe za delnice ciljne družbe L. T., toženki pa naloži povrnitev stroškov sodnega postopka, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožba je bila vročena toženki, ki v pravočasnem odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Tožnik je svoja pravna naziranja dopolnil s pripravljalno vlogo z dne 21. 2. 2012. O tožbi zoper Odločbo I

6. V skladu s prvim odstavkom 507. člena ZTFI je postopek sodnega varstva dovoljen le proti odločbam agencije, ne pa tudi proti odločbam predsednika senata. Proti slednjim ima prevzemnik v skladu s prvim odstavkom 554. člena ZTFI pravico vložiti ugovor. Sodno varstvo zoper odločbo predsednika senata torej ni predvideno, zato je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na Odločbo I, zavrglo.

O tožbi zoper Odločbo II

7. Tožba je utemeljena.

8. V izpodbijani odločbi toženka navaja, da sledi stališču Vrhovnega sodišča iz sodbe v zadevi G 53/2011 z dne 5. 12. 2011, da ZPre-1 ne določa prekluzivnega roka za vložitev zahteve za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo, zaradi česar je lahko zahteva vložena tudi po poteku 30-dnevnega roka za objavo prevzemne ponudbe. Tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo je zato štela za pravočasno, vendar pa jo je po vsebinski obravnavi zavrnila. Ugotovila je namreč, da bi moral tožnik v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZPre-1 objaviti prevzemno ponudbo za delnice ciljne družbe najkasneje 17. 10. 2011; ker tega ni storil, njegova prevzemna ponudba ni v skladu z zahtevami iz ZPre-1 in zato ne izpolnjuje pogoja za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo iz 2. točke drugega odstavka 32. člena ZPre-1. 9. Tožnik izpodbija to odločitev. Toženki očita, da v ponovljenem postopku ni sledila pravnemu mnenju Vrhovnega sodišča iz 10. točke sodbe v zadevi G 53/2011 z dne 5. 12. 2011, da rok za objavo prevzemne ponudbe iz prvega odstavka 28. člena ZPre-1 ni prekluzivne narave, temveč je zavzela diametralno nasprotno stališče. 10. Toženka je sicer sprejela zgoraj navedeno stališče Vrhovnega sodišča in je v ponovljenem postopku vsebinsko obravnavala tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo, vendar pa jo je zavrnila v bistvenem iz istega razloga, zaradi katerega jo je prvič kot prepozno zavrgla. Svojo odločitev zagovarja s stališčem, da naj bi zamuda z objavo prevzemne ponudbe povzročila ne le mirovanje glasovalnih pravic, pač pa naj bi tudi ustvarjala domnevo o odstopu od prevzemne namere. Pri tem se sklicuje na določbo prvega odstavka 27. člena ZPre-1, ki določa, da prevzemnik eno leto po tem, ko po objavi prevzemne ponudbe od nje odstopi, ne sme dati nove prevzemne ponudbe, razen če za ta odstop pridobi dovoljenje agencije. V tej določbi ni videti take vsebine, kot ji jo pripisuje toženka. Priznava sicer, da jezikovna razlaga ne pripelje do takega zaključka, vendar obenem spregleda, da pomeni jezikovna razlaga ne le izhodišče, pač pa tudi zunanji okvir, ki ga razlagalec ne sme prestopiti.(1)

11. Tudi sicer je toženkina argumentacija (omenja uporabo logične razlage) neprepričljiva. Temelji na tem, da po objavi prevzemne namere nastopijo za ciljno družbo omejitve v njenem poslovanju (prvi odstavek 47. člena ZPre-1), s prevzemno namero pa se vpliva tudi na dogajanje na trgu, na katerem se trguje z delnicami ciljne družbe, kar je pomembno z vidika možnih tržnih zlorab. Če bi bilo dopustno, da „prevzemnik objavi prevzemno ponudbo kadarkoli sam oceni, da je to zanj primerno, bi to povzročilo nepredvidljivost na trgu finančnih instrumentov, predvsem pa nepredvidljivost glede poslovanja ciljne družbe.“ Vse navedeno ima gotovo težo pri prostovoljni prevzemni ponudbi, ne pa tudi v predmetni zadevi. Tožnica je pridobila 94 odstotkov delnic ciljne družbe in že zato ni videti nobenega razumnega razloga, da bi omejevala ciljno družbo pri njenem poslovanju, ni niti nobenih indicev, ki bi kazali na namero ali sploh možnost manipuliranja s ponudbo za odkup preostalih 6 odstotkov delnic ciljne družbe.

12. Sicer pa je Vrhovno sodišče že v 10. točki sodbe v zadevi G 53/2011 z dne 5. 12. 2011 zavzelo jasno stališče, da rok za objavo prevzemne ponudbe iz prvega odstavka 28. člena ZPre-1 ni prekluzivne narave. ZPre-1 namreč ne določa, da po poteku tega roka prevzemne ponudbe ni več mogoče objaviti. Niti ne določa, da se zamuda roka za objavo prevzemne ponudbe šteje za odstop od prevzemne namere, zaradi česar prevzemnik v enem letu po tem ne sme dati nove prevzemne ponudbe, za kar se zavzema toženka v odgovoru na tožbo.

13. Zamuda roka za objavo prevzemne ponudbe zato ne more imeti za posledico sklepa, da prevzemna ponudba ni v skladu z zahtevami iz ZPre-1. Toženka je potemtakem zmotno uporabila 2. točko drugega odstavka 32. člena v zvezi s prvim odstavkom 28. člena ZPre-1. 14. Izpodbijana odločba je obremenjena z zmotno uporabo materialnega prava po 1. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), pri čemer pa ni bilo pogojev za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku naj toženka preveri, ali zahteva tožnika izpolnjuje ostale pogoje za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo iz drugega odstavka 32. člena ZPre-1. Odločitev o stroških postopka

15. Vrhovno sodišče je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu tožniku priznalo povračilo stroškov v višini 350,00 EUR. Te stroške je naložilo v plačilo toženki, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (1): Glej M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Cankarjeva založba, 2004, stran 57.