Jedro

Dogovor je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje razvezan dne 3. 7. 2020, zato imata stranki v primeru, če je katera popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar sta dali (111. člen OZ). Zaradi razveze Dogovora toženka nima pravne podlage za zadržanje zneskov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje z dne 20. 9. 2021 v zvezi s popravnim in dopolnilnim sklepom z dne 7. 10. 2021. II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati prvemu tožniku znesek 330,00 EUR, drugi tožnici pa znesek 385,00 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2020 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna tožnikoma v 15 dneh plačati 406,52 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov po 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) in 341. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnikov v celoti zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava štelo, da se Dogovor zaradi določila o načinu plačila vstopnic (torej o obveznosti naročnika) veže tudi na tožeči stranki, ki sicer nesporno nista bili podpisnici Dogovora ter da je zaveza za izvedbo maturantskega plesa toženo stranko zavezovala tudi v razmerju do tožečih strank. Šlo je zgolj za način izpolnitve obveznosti naročnika po sklenjenem Dogovoru. Pravno razmerje med pravdnima strankama se ni vzpostavilo z izstavitvijo računa in prejemom le-tega, saj izstavitev ni pomenila ponudbe po 21. členu Obligacijskega zakonika (OZ2), s sprejemom katere bi bila sklenjena pogodba. Sodišče je nepravilno uporabilo določbe OZ, ki se nanašajo na neupravičeno pridobitev. Tožena stranka je imela pravno podlago za sprejem plačil, ki jo je predstavljal Dogovor, v katerem je bila izstavitev računov in prejem plačil za le ta določena kot način izpolnitve obveznosti naročnika. Ker tožena stranka ni bila v pogodbenem odnosu s tožečo stranko, morebiten odpad pogodbene podlage na upravičenja tožečih strank do tožene stranke ne vpliva, posledično pa je sodišče kot podlago za upravičenje tožečih strank do povračila tistega, kar sta dali, napačno uporabilo določbo drugega odstavka 111. člena OZ. V postopku ni bilo iz nobene strani strani zatrjevano, da naj bi tožeči stranki od pogodbe odstopili. Takšen zaključek sodišča hkrati predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Očitno je, da sta tožnika izpolnila nekaj, za kar sta vedela, da nista dolžna, posledično pa skladno z določbo 191. člena OZ nimata pravice zahtevati nazaj plačanih zneskov. Toženi stranki so z organizacijo plesa že nastali stroški, zato je navedba, da naj bi celotno breme razveze nosili tožeči stranki, ki pa tega nista dolžni, povsem neutemeljena. Do teh navedb tožene stranke se naslovno sodišče ni opredelilo, s čimer je napačno razlagalo določbe materialnega prava. Bistveno za presojo, ali je bila tožena stranka neupravičeno obogatena, je le, ali ima v svojem premoženju še vedno zneske vplačil vstopnic, ne pa, zakaj so bili ti zneski porabljeni. Nerelevantno je torej, kakšen je bil strošek organizacije maturantskega plesa na posamezno šolo ali posameznega maturanta. Tožena stranka zneskov vstopnic nima v svojem premoženju, saj je z njimi pokrila stroške izvedbe maturantskih plesov, hkrati pa tudi delno že vrnila zneske vplačil. Napačni so tudi sklepi sodišča, da naj bi bila tožena stranka nedobroverna. Tudi o tem sicer v postopku ni bilo nobenih trditev, tako da gre za absolutno bistveno kršitev pravil ZPP. Sodišče je napačno ugotovilo, da so bili vsi računi izdani in plačani po razvezi Dogovora, s čimer je o odločilnih dejstvih presodilo v nasprotju z vsebino predloženih listin, gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka. Obveznost tožene stranke je nastala, ko so bile storitve opravljene, kdaj točno je bila storitev plačana, na samo nedobrovernost tožene stranke ne more vplivati, saj je njena obveznost plačila računov nastala že pred razvezo Dogovora. Napačna je tudi navedba, da bi morala tožena stranka opredeliti prihodke iz izvedenih plesov – vse prihodke tožene stranke so predstavljala vplačila stopnic, kakršnihkoli dodatnih prihodkov pa tožena stranka z izvedbo maturantskega plesa ni imela. Naslovno sodišče se do navedb tožene stranke, ki se nanašajo na ugovor aktivne legitimacije tožečih strank, sploh ni konkretizirano opredelilo. Ni pojasnilo, zakaj bi bil ugovor tožene stranke neutemeljen, zakaj meni, da se je Dogovor nanašal tudi na tožeči stranki oziroma na katero pravno podlago sodišče opira takšno ugotovitev. Sodišče ni pojasnilo, zakaj bi pogodbeno razmerje med tožečima strankama in toženo stranko nastalo z izdajo avansnega računa in plačilom le tega. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Tožena stranka je tako trditveno kot dokazno podlago, ki se je nanašala na vprašanje neupravičene obogatitve, podala že v odgovoru na tožbo in ne šele v prvi pripravljalni vlogi. Trditve glede izdatkov pa so ostale s strani tožečih strank neprerekane. Tožena stranka s predložitvijo potrdil o plačanih storitvah v prvi pripravljalni vlogi ni bila prekludirana, saj je tožena stranka s predložitvijo teh računov le odgovorila na navedbe tožečih strank, podanih v njuni prvi pripravljalni vlogi. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. Po 1. odst. 458. člena ZPP je končno odločbo v tem postopku mogoče izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

6. Tožnika od toženke, ki je po dogovoru z Gimnazijo X kot naročnikom prevzela izvedbo maturantskega plesa 2020, zahtevata vračilo plačanih zneskov, ki sta jih plačala za vstopnice za maturantski ples, za kar je toženka izstavila avansne račune.

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o aktivni legitimaciji tožnikov zadostno obrazložilo v točkah 10 in 11 sodbe, zato ne drži trditev pritožbe, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Pravilno je pojasnilo, da se Dogovor med Gimnazijo X in toženo stranko nanaša tudi na tožnika kot maturanta Gimnazije X, saj sta bila z Dogovorom predvidena kot dva izmed plačnikov maturantskega plesa in jima je tožena stranka tudi izstavila računa za vstopnice za maturantski ples. S plačilom vstopnic je izvedba maturantskega plesa toženo stranko zavezovala tudi v razmerju do tožnikov. Pritožnica se sprašuje o pravni podlagi takšne zaveze, ki naj v sodbi ne bi bila pojasnjena, vendar to ne drži. Pravno podlago predstavlja Dogovor, ki kot upravičence vključuje tudi maturante pod pogojem, da plačajo vstopnice. Gimnazija X namreč po Dogovoru ni bila zavezana plačati vstopnic. Pod pogojem plačila vstopnic pa je bila tožena stranka za izvedbo plesa zavezana tudi maturantom in v primeru posamične odpovedi zavezanka za vrnitev sredstev maturantom. Zato ne gre le za način izpolnitve obveznosti Gimnazije X, kot to trdi pritožnica, temveč pogodbo, ki je sklenjena v korist tretjih – maturantov, če ti izpolnijo obveznost plačila vstopnic.

8. Dogovor je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje razvezan dne 3.7.2020, zato imata stranki v primeru, če je katera popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar sta dali (111. člen OZ). Zaradi razveze Dogovora toženka nima pravne podlage za zadržanje zneskov. Neutemeljeno je sklicevanje na to, da sta tožnika plačala nekaj, čeprav sta vedela, da nista dolžna (191. člen OZ). Tožnika sta plačilo izvedla na podlagi Dogovora, po katerem sta bila upravičena do izvedbe maturantskega plesa. Tožena stranka se je sicer sklicevala na to, da ni neupravičeno obogatena, vendar tega po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni dokazala. Potrdil o plačilu dobaviteljem namreč ni predložila pravočasno. ZPP v 451. členu določa, da mora v sporih majhne vrednosti tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo trdila, da je imela stroške z organizacijo maturantskih plesov, pri čemer pa dokazil o plačilih dobaviteljem ni priložila odgovoru na tožbo, temveč šele prvi pripravljalni vlogi. Tožena stranka po ugotovitvah sodišča prve stopnje tako ni izkazala, da zneskov vstopnic več nima v svojem premoženju, ker naj bi z njimi pokrila stroške izvedbe maturantskih plesov, hkrati pa tudi delno že vrnila zneske vplačil. Gre za trditveno in dokazno breme tožene stranke (glede tega, da ni bila obogatena), ki ga je dolžna izpolniti v odgovoru na tožbo. Zato so neutemeljene trditve o tem, da so ostale njene trditve neprerekane. Tudi sicer pa to ne drži, tožeča stranka je trditve tožene stranke o plačilu stroškov prerekala v točki VII prve pripravljalne vloge. Zato tudi ne gre le za odgovor na navedbe tožečih strank, podanih v njuni prvi pripravljalni vlogi.

9. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana, saj tožena stranka ni pojasnila, katero listino je sodišče napačno povzelo. Da nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, da naj bi tožeči stranki od pogodbe odstopili, pa predstavlja uveljavljanje kršitve razpravnega načela, ki pa predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, ki v sporu majhne vrednosti ni upoštevna.

10. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso podane. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena ZPP), tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami