Jedro

Načelo neposrednosti ni kršeno, kadar sodišče pribavljeno pisno izvedensko mnenje le prebere na obravnavi, če stranke na mnenje niso imele pripomb. Kadar pa stranke pisno izvedensko mnenje grajajo in imajo pripombe ter zahtevajo pojasnila s strani izvedenca o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora, kar lahko povzroča dvom o popolnosti in pravilnosti mnenja, pa je zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno. Opustitev zaslišanja izvedenca na obravnavi kljub izrecnemu predlogu strank, da se ta dokaz izvede, v takšnem primeru predstavlja kršitev načela neposrednosti in načela kontradiktornosti. V konkretnem primeru tožena stranka na podano pisno izvedensko mnenje v postavljenem roku ni imela pripomb in ni zahtevala pojasnil s strani izvedenca o posameznih okoliščinah, zato opustitev zaslišanja izvedenca ne predstavlja kršitev načela neposrednosti in kontradiktornosti.

V individualnem delovnem sporu, v katerem uveljavlja delavec plačilo plače in stroške v zvezi z delom, je dokazno breme na delodajalcu, saj izvaja za delavce obračune in razpolaga z vsemi razpoložljivimi podatki in listinami. Glede na to, da je tožnik v tožbi določil zneske po višini ter opredelil dejansko in pravno podlago spornega obračunavanja plač, je bila tožena stranka skladno z določbo 212. člena ZPP dolžna, ne samo pavšalno, temveč konkretno navesti, s katerimi zneski in zakaj se z njimi ne strinja. Tako je stranka, ki ne izpolni potrebnega dokaznega bremena, lahko kaznovana s sodbo, ki je zanjo neugodna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točkah I., II., III. in IV. izreka delno spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od dosojenih zneskov tečejo od vsakega 19. v mesecu za prejemke prejšnjega meseca, zavrne pa se višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obrestmi za 18. dan v mesecu za plačilo prejšnjega meseca.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati iz naslova prikrajšanja pri plači za obdobje od 1. 4. 2008 do 11. 11. 2008 bruto zneske in sicer 395,93 EUR od 18. 5. 2008 do plačila, 279,39 EUR od 18. 6. 2008 do plačila, 229,31 EUR od 18. 7. 2008 do plačila, 73,00 EUR od 18. 8. 2008 do plačila, 344,90 EUR od 18. 12. 2008 do plačila in po predhodnem plačilu davkov in prispevkov od ustreznih bruto zneskov plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 8 dni (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 10. 1. 2008 do 11. 11. 2008 iz naslova povrnitve stroškov za prehrano med delom z zakonskimi zamudnimi obrestmi plačati zneske in sicer 38,56 EUR od 18. 2. 2008 do plačila, 48,20 EUR od 18. 3. 2008 do plačila, 48,20 EUR od 18. 4. 2008 do plačila, 136,29 EUR od 18. 5. 2008 do plačila, 111,09 EUR od 18. 6. 2008 do plačila, 44,01 EUR od 18. 7. 2008 do plačila, 30,40 EUR od 18. 8. 2008 do plačila, 97,92 EUR od 18. 9. 2008 do plačila, 52,73 EUR od 18. 10. 2008 do plačila, 71,04 EUR od 18. 11. 2008 do plačila in 62,76 EUR od 18. 12. 2008 do plačila, vse v roku 8 dni (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 10. 1. 2008 do 11. 11. 2008 iz naslova povrnitve stroškov za prevoz na delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi plačati od zneskov 26,49 EUR od 18. 2. 2008 do plačila, 26,49 EUR od 18. 3. 2008 do plačila, 26,49 EUR od 18. 4. 2008 do plačila, 26,49 EUR od 18. 5. 2008 do plačila, 26,49 EUR od 18. 6. 2008 do plačila, 26,49 EUR od 18. 7. 2008 do plačila, 26,49 EUR od 18. 9. 2008 do plačila, 1,64 EUR od 18. 10. 2008 do plačila, 9,21 EUR od 18. 11. 2008 do plačila in 10,60 EUR od 18. 12. 2008 do plačila, vse v roku 8 dni (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku iz naslova dnevnic znesek za mesec oktober 2008 v višini 605,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2008 dalje do plačila in za mesec november 2008 110,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2008 dalje do plačila (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati iz naslova regresa za leto 2008 neto znesek v višini 522,48 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2008 dalje do plačila in od navedenega zneska obračunati in plačati vse prispevke (V. točka izreka). Tožbeni zahtevek v presežku do 4.348,38 EUR pa zahtevek zavrnilo (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.351,14 EUR v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (VII. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je na naroku za glavno obravnavo dne 21. 5. 2013 predlagala zaslišanje izvedenca A.A., ki naj bi pojasnil način izdelave izvedenskega poročila, predvsem, kako je izvedenec prišel do razlike med varianto A in B, da zmanjša izračun za 350,00 EUR dolga, za katerega toženec uveljavlja kompenzacijo, da popravi izračun glede zamudnih obresti ter skupni znesek prikrajšanja pri plači zmanjša še za 1.088,05 EUR in 333,00 EUR po izkazanih blagajniških izdatkih. Sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo predloga tožene stranke glede zaslišanja izvedenca. Tako izvedenec kot tudi sodišče sta brez pridržka uporabilo kot dokaz v postopku osebno evidenco tožnika za mesece od aprila 2008 do novembra 2008, navedeno evidenco ur pa ni podpisala tožena stranka oz. njen direktor. Direktor tožene stranke ni niti vedel, da je delavec sam vodil evidenco delovnih ur, tožnik pa toženi stranki navedene evidence delovnih ur ni pokazal in tudi ni zahteval, da jo prizna. Tožena stranka se ne more strinjati s tem, da je tožnik pravilno in natančno izpisoval število opravljenih ur in to nikakor ne more predstavljati verodostojne listine, na podlagi katere je možno sprejeti meritorno odločitev. Zato je predlog tožene stranke, da se izvede dokaz z zaslišanjem izvedenca kot tudi direktorja tožene stranke utemeljen in potreben glede popolne razjasnitve dejanskega stanja. Zaslišanje direktorja tožene stranke je potrebno, ker je on sklepal s tožnikom pogodbo o zaposlitvi, tožniku je vsak mesec izdal obračun plače, za vsak mesec se je vodila evidenca opravljenih ur, ki je predstavljala osnovo za izračun mesečne plače, kot tudi drugih prejemkov iz dela. Direktor tožene stranke je tožniku in njegovi družini v B. pomagal, ne glede na obračunske liste, kar bi bilo potrebno razčistiti zaradi pravilnosti in pravičnosti. Dejanje tožnika, da je zoper toženo stranko in njenega direktorja vložil tožbo, s katero zahteva plačilo zgoraj navedenih terjatev, je v nasprotju z načeli morale in poštenosti. Sodišče prve stopnje se je tudi nepravilno odločilo, da se pri prikrajšanju pri plači, povrnitvi stroškov za prehrano med delom in povrnitvi stroškov prevoza obračunajo zakonite zamudne obresti od 18. dne v mesecu do plačila. Iz 134. člena ZDR izhaja, da se plača izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja, torej je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da zakonite zamudne obresti tečejo od 18. dne v mesecu. Sodišče bi moralo odločiti, da se tožniku obračunajo zakonite zamudne obresti od 19. dne v mesecu do plačila.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in navaja, da tožena stranka pravočasnih pripomb zoper izvedensko mnenje ni podala, zato je neutemeljeno sklicevanje, da bi moralo sodišče za razjasnitev dejanskega stanja izvedenca še zaslišati na naroku, saj nobena od strank pisnemu mnenju ni nasprotovala. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od dosojenih zneskov.

Tožnik je vložil tožbo zoper toženo stranko zaradi plačila razlike v plači, regresa za letni dopust, povračila stroškov za prehrano in prevoz na delo in z dela in dnevnic. V tožbi je obrazložil, da mu toženka v času zaposlitve ni pravilno obračunala plač v skladu s pogodbo o zaposlitvi in sicer mu ni plačevala nadurnega dela, nočnega dela, dela v popoldanski izmeni in dela ob nedeljah in prostih dnevih. Tožnik je glede zahtevkov opredelil konkretne zneske skladno s Kolektivno pogodbo za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 s spremembami). Tožena stranka je odgovorila na tožbo z navedbo, da tožba ni utemeljena, zahtevani zneski niso resnični in da je tožniku izplačala plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi ter veljavno delovnopravno zakonodajo. Sodišče prve stopnje je v sporu presojalo, če je tožena stranka pravilno obračunavala in izplačevala tožniku plačo, regres za letni dopust, stroške prehrane in prevoza na delo ter dnevnic in v ta namen postavila izvedenca finančne stroke. Sodni izvedenec za davčno in finančno stroko A.A. je dne 25. 9. 2012 podal izvedensko poročilo in mnenje, ki ga je sodišče prve stopnje dne 21. 11. 2012 posredovalo strankam s pozivom, da v 30 dneh podajo morebitne pripombe na izvedensko mnenje. Tožnik se je v pripravljalni vlogi z dne 24. 12. 2012 strinjal z izračunom prikrajšanja, ki ga je naredil izvedenec pod varianto B in navedel, da je izvedensko mnenje napravljeno tako, da ni potrebe po njegovi dopolnitvi, medtem ko tožena stranka v postavljenem roku 30 dni na podano izvedensko mnenje ni podala pripomb. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo dne 21. 5. 2013 kot dokaz upoštevalo podano izvedensko mnenje in ugotovilo, da tožena stranka pisnih pripomb na izvedensko mnenje ni podala. Pooblaščenec tožene stranke je na naroku predlagal zaslišanje izvedenca z obrazložitvijo, da naj pojasni način izdelave izvedenskega poročila - predvsem kako je prišel do razlike med varianto A in B, da naj zmanjša izračun za 350,00 EUR dolga, za katerega toženec uveljavlja kompenzacijo in popravi izračun glede zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je dokaz z zaslišanjem izvedenca zavrnilo.

ZPP v 353. členu predvideva primarno ustno izvedbo dokaza z izvedencem, vendar se pravila o ustni izvedbi tega dokaza v praksi spreminjajo v izjemo, saj izvedenci svoj izvid in mnenje večinoma podajo pisno. Samo ustna, na obravnavi podana mnenja so redkost, vezana le na preprostejše zadeve. Pisna ekspertiza ima določene prednosti, saj izvedencu omogoča poglobljen pristop k delu, prav tako je razumljivejša in popolnejša. Živ dialog je potreben vselej, ko so potrebna medsebojna pojasnila, ali so v pisnem mnenju protislovja, pomanjkljivosti ali površnosti. Pravica stranke do izjave se izkaže v možnosti, da se stranka seznani z izvidom in mnenjem ter, da se do njega opredeli. Do kršitve pravil pravdnega postopka ne pride nujno niti v primeru, ko je stranka zahtevala zaslišanje izvedenca, pa temu predlogu sodišče ni sledilo, ker stranka ni podala pripomb, glede katerih bi bilo potrebno izvedenca zaslišati (kar velja za konkreten spor) oz. so bile te pripombe pavšalne, neobrazložene oz. niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja.(1) Sodišče se mora do pripomb na izvedensko mnenje opredeliti in navesti, zakaj pripombe niso utemeljene oz. zakaj dodatna pojasnila in odgovori na vprašanje, ki jih zahteva stranka, niso potrebni ter zakaj ni potrebno dodatno zaslišanje. Obrazložitev izvedenskega mnenja mora biti zato jasna, razumljiva in celovita, takšna torej, da omogoča preizkus in kritično presojo.(2) Načelo neposrednosti ni kršeno, kadar sodišče pribavljeno pisno izvedensko mnenje le prebere na obravnavi, če stranke na mnenje niso imele pripomb. Kadar pa stranke pisno izvedensko mnenje grajajo in imajo pripombe ter zahtevajo pojasnila s strani izvedenca o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora, kar lahko povzroča dvom o popolnosti in pravilnosti mnenja, pa je zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno. Opustitev zaslišanja izvedenca na obravnavi kljub izrecnemu predlogu strank, da se ta dokaz izvede, v takšnem primeru predstavlja kršitev načela neposrednosti in načela kontradiktornosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru tožena stranka na podano pisno izvedensko mnenje v postavljenem roku ni imela pripomb in ni zahtevala pojasnil s strani izvedenca o posameznih okoliščinah, zato v konkretnem primeru opustitev zaslišanja izvedenca ne predstavlja kršitev načela neposrednosti in kontradiktornosti.

V individualnem delovnem sporu, v katerem uveljavlja delavec plačilo plače in stroške v zvezi z delom, je dokazno breme na delodajalcu, saj izvaja za delavce obračune in razpolaga z vsemi razpoložljivimi podatki in listinami. Glede na to, da je tožnik v tožbi določil zneske po višini ter opredelil dejansko in pravno podlago spornega obračunavanja plač, je bila tožena stranka skladno z določbo 212. člena ZPP dolžna, ne samo pavšalno, temveč konkretno navesti, s katerimi zneski in zakaj se z njimi ne strinja. Vsaka stranka mora v postopku pred sodiščem dokazovati resničnost trditev obstoja dejstev, ki so predmet tožbenega zahtevka. Na razpravno načelo iz določbe 7. člena ZPP se navezujejo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu iz določbe 212. člena ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek in s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tako je stranka, ki ne izpolni potrebnega dokaznega bremena, lahko kaznovana s sodbo, ki je zanjo neugodna. Sodišče je na podlagi pogodb o zaposlitvi in izvedenskega mnenja ugotovilo višino posamičnih prikrajšanj. O pravilnosti izračuna, ki izhaja iz izvedenskega mnenja, je bilo sodišče prepričano, saj je bilo izvedensko mnenje dobro obrazloženo in skladno z listinskimi dokazi, nanj pa tako tožeča kot tožena stranka nista imeli pripomb. V tej zvezi ne zadostuje zatrjevanje tožene stranke, da je tožniku za čas delovnega razmerja izplačala vse potrebne prejemke, skladno z dogovorjenimi postavkami iz pogodbe o zaposlitvi in kolektivno pogodbo dejavnosti, pri tem pa ni predložila nobenih dokazov. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka dolžna izplačati tudi materialne stroške v zvezi z delom, saj tožniku ni izplačala stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane med delom. Višino posamičnih zneskov je sodišče dosodilo na podlagi listinskih dokazov (plačilnih list) in skladno z izvedenskim mnenjem. Tožnik namreč ni prejemal brezplačne malice, zato ima pravico do denarnega nadomestila. Število dni se je upoštevalo iz plačilnih list in po tožnikovi ročni evidenci, pri izračunu pa se je pravilno odštel znesek terenskega dodatka, ker se delavcu ne moreta priznati hkrati obe pravici, ki po vsebini predstavljata povečane stroške prehrane. Prav tako so se tožniku odštela že izplačana nadomestila za malico, ki so razvidna iz plačilnih listih. V zvezi s prevozom na delo je sodišče upoštevalo vrednost karte v znesku 26,49 EUR, kot je toženka tudi obračunavala tožniku v mesecu juliju 2008, saj ni bila razvidna razdalja med bivališčem tožnika in posameznimi delovišči, ki bi bila sicer podlaga za izračun nadomestila za prevozne stroške. Ko je tožnik delal v tujini so se pravilno upoštevali delovni dnevi v Sloveniji in posamezni že izplačani zneski prevoza so se odšteli.

Neutemeljen je pritožbeni očitek v zvezi z upoštevanjem ročne evidence tožnika glede opravljenih delovnih ur. Dokazno breme, da evidenca ur tožnika ni pravilna je na strani tožene stranke. Tožnik je predložil evidenčni list - računalniški spisek tožene stranke za delavce za mesec november 2008, ki se je ujemal s tožnikovo evidenco, drugih evidenčnih listov ni imel, zato je bilo dokazno breme na toženi stranki, da predloži evidenco ur za sporne mesece. Tega dejstva pa ne more dokazovati z zaslišanjem direktorja. Tudi morebitna kompenzacija zneska 350,00 EUR ne more biti upoštevna, saj je tožena stranka v svojih vlogah ni niti zatrjevala, glede zneskov 1.088,05 EUR in 333,00 EUR po blagajniških prejemkih pa je razvidno, da so bili izplačani C.C. in ne tožniku. Tožena stranka tudi v svojih vlogah ni obrazložila, zakaj naj bi plače za tožnika izplačevala tretji osebi, če bi jo morala tožniku, ob tem da je tožnik zanikal prejem plače. Dokazne listine, ki jih je predložila tožena stranka (blagajniški izdatek z dne 18. 11. 2008 in 18. 12. 2008 - B5) izkazujejo, da se je izplačilo plače in materialnih stroškov za tožnika izročilo prejemniku C.C..

Pritožbene navedbe o tem, da sodišče ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke je smiselno možno razumeti kot uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato bi tožena stranka, v skladu s 1. odstavkom 286. b. člena ZPP na to kršitev moralo opozoriti takoj na naroku za glavno obravnavo in ne šele v pritožbi. Določba 1. odstavka 286. b. člena ZPP se ne uporablja le glede tistih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, mednje pa ne spada kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih denarnih zneskov. Po določbi 2. odstavka 134. člena ZDR, se plača izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Navedeno pomeni, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od navedenih prisojenih zneskov v točkah I., II., III. In IV. izreka sodbe sodišča prve stopnje od 19. dne naslednjega meseca za preteklo plačilno obdobje, kar pravilno opozarja pritožba. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od dosojenih zneskov tečejo od vsakega 19. v mesecu za prejemke prejšnjega meseca in višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti 18. dan v mesecu za plačilo prejšnjega meseca zavrnilo, kakor izhaja iz izreka te sodbe.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj stroškov odgovora na pritožbo ni možno šteti za strošek, ki bi bil potreben za odločitev v tem sporu. V skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP je sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upoštevalo samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k pravilni odločitvi v tem sporu, zato pritožbeno sodišče teh stroškov tožniku ni priznalo.

Op. št. (1): Enako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevah II Ips 138/2011 in II DoR 358/2010 Op. št. (2): L. Ude, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, letnik 2006, glej komentar k 253. členu ZPP